Talci, požgane vasi in taborišča, za katere ni nihče odgovarjal
O virihStran temelji predvsem na delih italijanskih zgodovinarjev, ki raziskujejo vojne zločine in zločine proti človečnosti, ki so jih italijanska vojska in oblasti med drugo svetovno vojno zagrešile nad civilnim prebivalstvom: Carla Spartaca Capogreca, Marca Cuzzija, Davida Contija, Filippa Focardija, Erica Gobettija, Alessandre Kersevan, Amedea Ostija Guerrazzija, Davida Rodogna in drugih. Dopolnjujejo jih dela slovenskih zgodovinarjev (Tone Ferenc, Božidar Jezernik). Seznam je na dnu strani.
V dveh letih in pol okupacije Ljubljanske pokrajine je italijanska vojska streljala talce, požigala vasi in v taborišča odpeljala na desettisoče civilistov, med njimi otroke. Za zločine v Sloveniji v Italiji ni bil obsojen nihče od odgovornih. V Italiji je obveljal mit o »dobrem Italijanu« (italiani brava gente).
General Mario Robotti, poveljnik XI. armadnega zbora · 1942
»Si ammazza troppo poco.« — Ubija se premalo.
Okrožnica 3C
Ko se je upor razširil, je poveljnik 2. armade general Mario Roatta 1. marca 1942 izdal okrožnico 3C. Ta je uvedla načelo kolektivne odgovornosti: za napade partizanov naj odgovarjajo vasi, iz katerih so izhajali ali v katerih so našli zavetje. Dovoljevala je jemanje talcev, njihove usmrtitve, požiganje hiš in internacijo prebivalstva. Okrožnica je določala, da se vojska ne sme odzivati po načelu »zob za zob«, temveč po načelu »glava za zob«.
Poleti 1942 je italijanska vojska izvedla veliko ofenzivo na Dolenjskem in Notranjskem, imenovano tudi roška ofenziva. Vasi so obkoljevali, moške odvajali, hiše pa požigali. Na fotografijah, ki so jih posneli vojaki sami, so ohranjeni prizori streljanja talcev, med drugim talcev iz vasi Dane v Loški dolini 31. julija 1942.
Italijanski vojaki streljajo talce iz vasi Dane v Loški dolini, 31. julija 1942.
Taborišča
Italija je za prebivalce Ljubljanske pokrajine in Primorske ustanovila mrežo taborišč na Rabu in v Italiji: Gonars, Monigo pri Trevisu, Chiesanuova pri Padovi, Renicci pri Anghiariju, Visco in druga. Interniranih je bilo okoli 25.000 Slovencev iz Ljubljanske pokrajine, kar je bilo okoli 7,5 % njenega prebivalstva. Med njimi so bili ženske, otroci in starejši, ki z bojem niso imeli nič opraviti.
Najhujše je bilo taborišče Kampor na Rabu, odprto julija 1942; jeseni 1942 je bilo v njem od 13.000 do 15.000 ljudi, dve tretjini Slovencev. Interniranci so več mesecev živeli v izrabljenih šotorih na blatnih tleh, ki jih je ob deževju pogosto poplavilo. Hrane je bilo premalo za preživetje, umirali so zaradi lakote in bolezni. Raziskave navajajo najmanj 1.267 umrlih, med njimi najmanj 163 po imenu znanih otrok; povojna komisija za ugotavljanje vojnih zločinov je število ocenila precej višje. Zgodovinarja James Walston in Carlo Spartaco Capogreco ocenjujeta letno umrljivost na Rabu na 18 %, kar je več od povprečja v nacističnem taborišču Buchenwald (15 %). V taborišču Gonars je umrlo več kot 500 ljudi, med njimi najmanj 70 otrok, mlajših od enega leta, ki so se v taborišču rodili in tam umrli.
Po vojni je Jugoslavija od zaveznikov zahtevala izročitev več sto italijanskih vojakov in funkcionarjev, med njimi generalov Roatte, Robottija in Ambrosia; na seznamih osumljencev jih je bilo skupaj več kot 1.200. Italija ni izročila nikogar. Ustanovila je lastno preiskovalno komisijo pri vojnem ministrstvu, ki jo je vodil Luigi Gasparotto; ta je nekaj obtožencev označila za odgovorne, vendar ni prišlo do nobenega sojenja. Zahodni zavezniki so v hladni vojni potrebovali stabilno Italijo in so zahteve zavrnili.
General Roatta je 4. marca 1945 pobegnil iz vojaške bolnišnice v Rimu, kjer je bil zaprt zaradi drugih obtožb, in se skril v Frankovi Španiji. Leta 1966 se je vrnil v Rim in tam umrl, ne da bi mu kdaj sodili za zločine v Sloveniji.
Italijanski zgodovinarji, kot so Davide Conti, Filippo Focardi in Eric Gobetti, so v zadnjih dvajsetih letih pokazali, kako je italijanska država zavestno zakrila zločine in ustvarila mit o »dobrem Italijanu«. Ta mit je omogočil, da se je italijanska javna razprava osredotočila na lastne žrtve, zločine iz let 1941–1943, ki so botrovali povojnemu nasilju, pa je potisnila v pozabo.
»Omara sramote« in molk države
Leta 1994 je vojaški tožilec Antonino Intelisano med pripravami na sojenje nacističnemu častniku Erichu Priebkeju v palači Cesi v Rimu, sedežu vojaškega generalnega tožilstva, našel omaro, obrnjeno z vrati proti zidu. V njej je bilo 695 spisov o pokolih, ki so jih nad italijanskimi civilisti v letih 1943–1945 zagrešili nemški vojaki in pripadniki Mussolinijeve Socialne republike. Generalni vojaški tožilec jih je januarja 1960 »začasno arhiviral«, in tako so čakali več kot trideset let. Izraz armadio della vergogna (omara sramote) je skoval novinar Franco Giustolisi. Parlamentarna preiskovalna komisija je primer obravnavala v letih 2003–2006, njena večina in manjšina pa sta oddali različni končni poročili.
Omara ni vsebovala spisov o italijanskih zločinih v Jugoslaviji, vendar je z njimi tesno povezana. Filippo Focardi in Lutz Klinkhammer sta pokazala, da italijanska država po vojni ni preganjala nemških zločincev tudi zato, ker bi s tem okrepila zahteve Jugoslavije, Grčije, Albanije in Etiopije po izročitvi italijanskih. Kdor bi zahteval sojenje Nemcem, bi moral sprejeti tudi sojenje lastnim generalom. Država je zato utišala oboje. Večina obtožencev je bila poleg tega deležna amnestij iz let 1946 in 1953 (amnestija Togliatti).
Podobno se je zgodilo z dokumentarnim filmom Fascist Legacy (BBC, 1989) o italijanskih zločinih v Etiopiji in Jugoslaviji. Italijanska javna televizija RAI je pravice odkupila, filma pa ni nikoli predvajala; daljše odlomke je leta 2004 pokazala zasebna televizija La7.
Zgodovinopisje in politika
Italijansko zgodovinopisje je italijanske zločine na Balkanu in v Afriki začelo sistematično raziskovati v devetdesetih letih. Angelo Del Boca, Enzo Collotti, Teodoro Sala, Davide Rodogno, Carlo Spartaco Capogreco, Filippo Focardi, Davide Conti, Eric Gobetti in Amedeo Osti Guerrazzi so na podlagi italijanskih arhivov pokazali, da je bila podoba »dobrega Italijana« (italiani brava gente) povojni mit. Zgodovinska stroka teh ugotovitev danes ne izpodbija; razprava teče o razsežnostih in o primerjavi z nemško okupacijo, ne o tem, ali so se zločini zgodili.
Politika jih ni sprejela. Italijanska država zločinov v Jugoslaviji ni nikoli uradno priznala, se zanje opravičila ali uvedla dneva spomina na žrtve. Leta 2004 pa je parlament skoraj soglasno sprejel zakon o dnevu spomina (Giorno del Ricordo, 10. februar) na žrtve fojb in na izseljevanje Italijanov iz Istre in Dalmacije. Ob 80. obletnici napada na Jugoslavijo aprila 2021 je več kot 130 italijanskih zgodovinarjev na pobudo Erica Gobettija predsednika republike pozvalo k uradnemu priznanju in obsodbi okupacije; uradnega priznanja ni bilo. Najdlje je šel predsednik Sergio Mattarella, ki se je 13. julija 2020 skupaj s predsednikom Borutom Pahorjem poklonil pri spomeniku štirim Slovencem, ki jih je fašistično posebno sodišče dalo ustreliti v Bazovici leta 1930, in podpisal vrnitev Narodnega doma. Skrajna desnica je poklon kritizirala, ker ustreljene še vedno imenuje teroriste.
Spomin
Na Rabu je spominski park z grobovi internirancev. V Italiji ni državnega dneva spomina na žrtve italijanske okupacije Jugoslavije.
Obtoženi, ki niso nikoli odgovarjali
Deset ljudi z jugoslovanskih in zavezniških seznamov osumljencev vojnih zločinov: kakšno vlogo so imeli in kaj se je z njimi zgodilo po vojni. Večina je ostala v službi ali v pokoju in umrla v Italiji. Podatki so povzeti po italijanskih biografijah in delih, navedenih v virih.
general, poveljnik 2. armade (Supersloda) 1942–1943
Avtor okrožnice 3C (»glava za zob«). Zagovarjal je internacijo celotnega prebivalstva in izpraznitev celih pokrajin; njegova armada je civiliste internirala v taborišča na Rabu in v Gonarsu.
Po vojni: Jugoslavija je zahtevala njegovo izročitev. Novembra 1944 so ga aretirali zaradi neobrambe Rima in umora bratov Rosselli; 4. marca 1945 je pobegnil iz vojaške bolnišnice in se zatekel v Frankovo Španijo. Obsodbo v odsotnosti je kasacijsko sodišče leta 1948 razveljavilo. Leta 1966 se je vrnil in umrl v Rimu. Za zločine v Jugoslaviji mu niso nikoli sodili.
general, poveljnik XI. armadnega zbora v Ljubljani 1941–1942, nato 2. armade 1943
Vodil je represijo v Ljubljanski pokrajini in roško ofenzivo poleti 1942. Pripisujejo mu besede »Si ammazza troppo poco« (Ubija se premalo), po katerih je Tone Ferenc naslovil svojo knjigo o ustreljenih talcih.
Po vojni: Bil je na jugoslovanskem seznamu vojnih zločincev, a ni bil nikoli izročen ali sojen. Umrl je leta 1955 v Rapallu, mestu, po katerem se imenuje meja iz leta 1920.
general, poveljnik 2. armade ob napadu na Jugoslavijo 1941, nato načelnik generalštaba
Kot poveljnik 2. armade je vodil napad in prve mesece okupacije Slovenije in Dalmacije; kasneje je kot načelnik štaba vojske in vrhovnega štaba nosil poveljniško odgovornost za ravnanje vojske na Balkanu.
Po vojni: Zavezniki so ga leta 1947 uvrstili na seznam CROWCASS oseb, ki jih Jugoslavija išče zaradi vojnih zločinov. Sojen ni bil; leta 1954 se je upokojil in umrl leta 1958 v Alassiu.
general, poveljnik XI. armadnega zbora v Ljubljani od decembra 1942
Ko mu je visoki komisar Grazioli decembra 1942 posredoval zdravniško poročilo, da so interniranci na Rabu skoraj vsi v najhujšem stanju sestradanosti, je odgovoril: »Logično in primerno je, da koncentracijsko taborišče ne pomeni taborišča za pitanje. Bolan posameznik = posameznik, ki je miren.«
Po vojni: Po letu 1943 je bil načelnik generalštaba vojske Mussolinijeve Socialne republike. Za to je bil po vojni sojen in oproščen ter leta 1952 vrnjen v vojsko. Italija ga Jugoslaviji ni izročila. Umrl je v Rimu leta 1962.
Civilni upravitelj pokrajine. Razglašal je smrtno kazen za napade na italijanske vojake, februarja 1942 je bila Ljubljana obdana z bodečo žico, po njegovih odlokih pa so sledile racije, internacije in streljanje talcev.
Po vojni: V Socialni republiki je bil prefekt v Bergamu, Ravenni in Torinu. Po vojni se je umaknil v zasebno življenje; jugoslovansko pravosodje je njegovo izročitev zahtevalo zaman. Umrl je v Milanu leta 1969.
general, poveljnik divizije Granatieri di Sardegna v Ljubljani 1941–1942
Njegova divizija je zasedala Ljubljano in okolico ter izvajala racije in požige vasi južno od mesta.
Po vojni: Po kapitulaciji Italije je bil podsekretar in nato vojni minister v vladah Badoglia in Bonomija. Odstopil je marca 1945, po Roattovem pobegu in jugoslovanski zahtevi za njegovo izročitev. Sojen ni bil; umrl je v Rimu leta 1950.
Vodil je policijo v Ljubljanski pokrajini; jugoslovanska dokumentacija ga omenja kot odgovornega za mučenje zaprtih pripadnikov OF in za usmrtitve.
Po vojni: Uvrščen je bil na seznam vojnih zločincev Združenih narodov, a izročen ni bil. Oktobra 1945 ga je vlada postavila na čelo inšpektorata javne varnosti na Siciliji; po pokolu v Portelli della Ginestra leta 1947 so ga odstavili, leta 1948 pa odlikovali in povišali. Upokojil se je leta 1953.
podpolkovnik karabinjerjev, poveljnik taborišča na Rabu 1942–1943
Preživeli so ga opisovali kot posebno krutega; v taborišču, ki ga je vodil, je zaradi lakote in bolezni umrlo več kot tisoč internirancev.
Po vojni: Edini na seznamu, ki je moral odgovarjati. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so ga ujeli interniranci in partizani. Po jugoslovanskih virih je bil obsojen na smrt in si je pred izvršitvijo vzel življenje, po italijanskih virih pa je bil ustreljen.
vodja tržaških fašistov 1920, guverner Dalmacije 1943
Vodil je zborovanje, s katerega so 13. julija 1920 fašistične skupine odšle zažgat Narodni dom; leto pozneje je dejal, da se njegov volilni program »začne s požigom Balkana«. Kot guverner Dalmacije je leta 1943 vodil represijo proti hrvaškemu prebivalstvu.
Po vojni: Jugoslavija je leta 1946 dvakrat zahtevala njegovo izročitev, Italija jo je zavrnila. Umrl je v Rimu leta 1971.
V Črni gori je po vstaji julija 1941 ukazal množične represalije, streljanje talcev in požiganje vasi.
Po vojni: Komisija Združenih narodov za vojne zločine (UNWCC) in seznam CROWCASS sta ga uvrstila med najbolj iskane. Ni bil niti izročen niti sojen v Italiji. Umrl je v Rimu leta 1962.
Viri
Italijanska dela
Cuzzi, M. (1998): L’occupazione italiana della Slovenia (1941–1943). Roma: Stato Maggiore dell’Esercito, Ufficio storico.
Rodogno, D. (2003): Il nuovo ordine mediterraneo: le politiche di occupazione dell’Italia fascista in Europa (1940–1943). Torino: Bollati Boringhieri.
Kersevan, A. (2003): Un campo di concentramento fascista: Gonars 1942–1943. Udine: Kappa Vu, Comune di Gonars.
Capogreco, C. S. (2004): I campi del duce: l’internamento civile nell’Italia fascista (1940–1943). Torino: Einaudi.
Giustolisi, F. (2004): L’armadio della vergogna. Roma: Nutrimenti.
Del Boca, A. (2005): Italiani, brava gente? Vicenza: Neri Pozza.
Di Sante, C. (2005): Italiani senza onore: i crimini in Jugoslavia e i processi negati (1941–1951). Verona: Ombre corte.
Oliva, G. (2006): »Si ammazza troppo poco«: i crimini di guerra italiani 1940–43. Milano: Mondadori.
Gobetti, E. (2007): L’occupazione allegra: gli italiani in Jugoslavia (1941–1943). Roma: Carocci.
Kersevan, A. (2008): Lager italiani: pulizia etnica e campi di concentramento fascisti per civili jugoslavi 1941–1943. Roma: Nutrimenti.
Sala, T. (2008): Il fascismo italiano e gli Slavi del Sud. Trieste: IRSML FVG (Quaderni di Qualestoria 22).
Conti, D. (2011): Criminali di guerra italiani: accuse, processi e impunità nel secondo dopoguerra. Roma: Odradek.
Osti Guerrazzi, A. (2011): L’esercito italiano in Slovenia 1941–1943: strategie di repressione antipartigiana. Roma: Viella.
Vinci, A. (2011): Sentinelle della patria: il fascismo al confine orientale 1918–1941. Roma–Bari: Laterza.
Focardi, F. (2013): Il cattivo tedesco e il bravo italiano: la rimozione delle colpe della seconda guerra mondiale. Roma–Bari: Laterza.
Gobetti, E. (2013): Alleati del nemico: l’occupazione italiana in Jugoslavia (1941–1943). Roma–Bari: Laterza.
Slovenska in druga dela
Jezernik, B. (2004): Italijanska koncentracijska taborišča kot državni terorizem in njihove posledice. Prispevki za novejšo zgodovino 44 (1).
Walston, J. (1997): History and Memory of the Italian Concentration Camps. The Historical Journal 40 (1), 169–183.
Ferenc, T. (1999): »Si ammazza troppo poco«: condannati a morte, ostaggi, passati per le armi nella Provincia di Lubiana 1941–1943. Ljubljana: INZ.
Ferenc, T. (2000): Rab – Arbe – Arbissima: konfinacije, racije in internacije v Ljubljanski pokrajini 1941–1943. Ljubljana: INZ.
Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956. Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije (2000).
Portreti: Wikimedia Commons in it.wikipedia (javna last).
