Mala antanta je bila zveza Češkoslovaške, Kraljevine SHS (od leta 1929 Jugoslavije) in Romunije, ki je nastala v letih 1920–1921 in razpadla po münchenskem sporazumu leta 1938. Povezovala je tri države, ki so po razpadu Avstro-Ogrske dobile ozemlja nekdanje Ogrske. Za Italijo je bila ovira na poti v Podonavje in na Balkan, zato jo je Mussolini skoraj dve desetletji poskušal razbiti.
Tri države, ki so jih mirovne pogodbe povečale, proti tistim, ki so jih hotele spremeniti.
Zakaj je nastala
Z trianonsko pogodbo 4. junija 1920 je Madžarska izgubila približno dve tretjini ozemlja nekdanje ogrske polovice monarhije. Slovaška in Podkarpatska Rusija sta pripadli Češkoslovaški, Hrvaška s Slavonijo, Bačka, Baranja, del Banata in Prekmurje Kraljevini SHS, Transilvanija in vzhodni Banat Romuniji. Madžarska teh meja ni sprejela; revizija Trianona je postala osrednji cilj njene politike med obema vojnama.
Tri države so imele dva skupna strahova: madžarski revizionizem in vrnitev Habsburžanov, ki bi pomenila obnovo stare Ogrske. Nobena od njih se ni mogla zanesti, da ji bodo velike sile v sili pomagale, zato so se povezale med seboj. Ime »mala antanta« je sprva posmehljivo uporabil madžarski tisk; države članice so ga sprejele.
Kako je nastala
Zveza ni nastala z enim dokumentom, temveč s tremi dvostranskimi pogodbami o obrambni zvezi:
- 14. avgust 1920, Beograd: Češkoslovaška in Kraljevina SHS,
- 23. april 1921, Bukarešta: Češkoslovaška in Romunija,
- 7. junij 1921, Beograd: Romunija in Kraljevina SHS.
Pogodbe so države zavezovale k medsebojni pomoči, če bi jih Madžarska napadla brez povoda. Glavni pobudnik je bil češkoslovaški zunanji minister Edvard Beneš, ob njem romunski politik Take Ionescu in jugoslovanska vlada Nikole Pašića. Leta 1929 so v Beogradu sklenili skupno tristransko pogodbo, ki je zveze samodejno podaljševala.
Proti komu je bila usmerjena
Zveza je bila izrecno usmerjena proti Madžarski in proti obnovi habsburške monarhije. Prvo preizkušnjo je doživela že leta 1921. Ko se je nekdanji cesar in kralj Karel marca in nato oktobra 1921 poskušal vrniti na madžarski prestol, sta Češkoslovaška in Kraljevina SHS delno mobilizirali vojsko. Pod pritiskom zaveznikov in Male antante je madžarski parlament novembra 1921 sprejel zakon, s katerim je Habsburžane izključil s prestola.
Za posamezne članice so bile nevarnosti še druge. Romunija se je bala Sovjetske zveze, ki ni priznala priključitve Besarabije, in Bolgarije, ki je zahtevala južno Dobrudžo; zato je leta 1921 sklenila še zvezo s Poljsko. Jugoslavija se je bala Italije in Bolgarije. Mala antanta je ščitila le pred Madžarsko: Jugoslavija pred Italijo od zaveznic ni imela zagotovljene pomoči. Prav ta vrzel je bila za Primorce usodna, saj je Beograd mejo z Italijo in položaj Slovencev pod Italijo reševal sam, iz šibkejšega položaja.
Pokrovitelj: Francija
Pokroviteljica Male antante je bila Francija. Po vojni je v vzhodni Evropi iskala zaveznike, ki bi nadomestili nekdanje zavezništvo z Rusijo in Nemčijo obkrožili z vzhoda. Sklenila je pogodbe s Poljsko (1921), s Češkoslovaško (25. januarja 1924), z Romunijo (10. junija 1926) in s Kraljevino SHS (11. novembra 1927). Članicam je dajala posojila, vojaške svetovalce in orožje; francoski generalštab je sodeloval pri načrtih njihovih vojsk. Zgodovinar Piotr Wandycz je ta sistem imenoval francoske vzhodne zveze.
Francoska podpora je bila hkrati moč in slabost zveze. Ko je Francija v tridesetih letih pred Nemčijo začela popuščati, je zveza izgubila oporo.
Sodelovanje in dejavnosti
Redne konference. Zunanji ministri treh držav so se redno sestajali, praviloma enkrat ali dvakrat na leto, izmenično v vseh treh državah, in usklajevali stališča pred zasedanji Društva narodov in pred mednarodnimi konferencami.
Organizacijski pakt (1933). Ko je Hitler prišel na oblast, so države 16. februarja 1933 v Ženevi podpisale organizacijski pakt. Zvezo so spremenile v trajno skupnost s stalnim svetom zunanjih ministrov, ki je odločal soglasno, s stalnim tajništvom in z gospodarskim svetom. Nobena članica ni smela brez soglasja drugih skleniti pogodbe, ki bi spreminjala politični položaj katere od njih. Zgodovinarji ga imajo za vrh sodelovanja.
Društvo narodov. Mala antanta je v Ženevi nastopala usklajeno. Beneš je bil eden najvplivnejših diplomatov Društva narodov, Romun Nicolae Titulescu pa je bil v letih 1930 in 1931 predsednik njegove skupščine. Članice so zagovarjale kolektivno varnost in nedotakljivost mirovnih pogodb.
Vojaško sodelovanje. Generalštabi so se posvetovali o skupni obrambi pred Madžarsko. Češkoslovaška je s tovarnami Škoda in Zbrojovka oskrbovala jugoslovansko in romunsko vojsko z orožjem.
Gospodarstvo. Tu je bilo sodelovanje najšibkejše. Jugoslavija in Romunija sta bili kmetijski državi, Češkoslovaška industrijska, a vse tri so trgovale bolj z Nemčijo, Avstrijo in Italijo kot med seboj. Gospodarski svet iz leta 1933 tega ni bistveno spremenil.
Kultura. Ob politični zvezi so se krepile tudi vezi med narodi, zlasti češko-jugoslovanske. Češkoslovaško-jugoslovanske lige so prirejale izmenjave dijakov, študentov in umetnikov; Slovenci so v Češkoslovaški videli zgled in zaveznico.
Skupni politični cilji
- Obramba mirovnih pogodb in zavračanje vsake revizije meja.
- Preprečitev habsburške obnove v Madžarski in Avstriji.
- Nadzor nad madžarsko oborožitvijo. Ko so januarja 1928 na mejni postaji Szentgotthárd odkrili pošiljko italijanskih strojnic, namenjeno Madžarski, so članice zadevo predložile Društvu narodov. Podobno so leta 1933 protestirale ob aferi Hirtenberg, ko je Italija prek Avstrije pošiljala orožje Madžarski.
- Nasprotovanje direktoriju velikih sil. Leta 1933 je Mussolini predlagal pakt štirih (Italija, Nemčija, Francija, Velika Britanija), ki bi omogočil revizijo mirovnih pogodb brez udeležbe prizadetih držav. Mala antanta je proti njemu odločno nastopila in dosegla, da so ga omilili; ratificiran ni bil nikoli.
- Povezovanje na Balkanu. Jugoslavija in Romunija sta februarja 1934 z Grčijo in Turčijo sklenili Balkanski pakt, ki je dopolnjeval Malo antanto.
- Sporazum z Madžarsko. Na zadnji veliki konferenci, na Bledu avgusta 1938, so se članice z Madžarsko dogovorile, da ji priznajo enakopravnost pri oboroževanju v zameno za odpoved sili. Mesec pozneje je bil sporazum brez pomena.
Kako je Italija delovala proti njej
Mala antanta je zapirala Italiji pot v Podonavje. Za Mussolinija je bila Jugoslavija glavna ovira italijanskemu vplivu na Balkanu. Njegova politika je imela več orodij:
Vabljenje posameznih članic. Z Jugoslavijo je januarja 1924 sklenil rimsko pogodbo o prijateljstvu, s katero je Kraljevina SHS priznala priključitev Reke Italiji. S tem je Beograd za nekaj let odvrnil od Francije. Leta 1926 je sklenil pogodbo o prijateljstvu z Romunijo in leta 1927 priznal njeno priključitev Besarabije.
Obkoljevanje Jugoslavije. S tiranskima paktoma 1926 in 1927 je Albanijo spremenil v italijanski protektorat. 5. aprila 1927 je sklenil pogodbo o prijateljstvu z Madžarsko, s katero je ta prekinila mednarodno osamitev. Italija je postala glavna podpornica madžarskega revizionizma in jo na skrivaj oboroževala.
Nasprotni blok. 17. marca 1934 so Mussolini, avstrijski kancler Dollfuss in madžarski predsednik vlade Gömbös podpisali rimske protokole o političnem in gospodarskem sodelovanju. Nastala je italijanska zveza v srednji Evropi, usmerjena proti Mali antanti.
Podpora terorističnim gibanjem. Italija je skupaj z Madžarsko dajala zatočišče in urjenje hrvaškim ustašem Anteja Pavelića in makedonski organizaciji VMRO. 9. oktobra 1934 je atentator VMRO v sodelovanju z ustaši v Marseillu ubil jugoslovanskega kralja Aleksandra in francoskega zunanjega ministra Louisa Barthouja, enega glavnih zagovornikov zveze. Jugoslavija je zadevo predložila Društvu narodov. Ker sta Francija in Velika Britanija želeli ohraniti dobre odnose z Mussolinijem, je resolucija Društva narodov odgovornost pripisala le madžarskim oblastem; Italija pa Pavelića, ki je bil zaprt v Torinu, ni izročila Franciji.
Odcepitev Jugoslavije. Po atentatu je jugoslovanska politika pod predsednikom vlade Milanom Stojadinovićem začela iskati dogovor z Italijo in Nemčijo. 25. marca 1937 sta Stojadinović in italijanski zunanji minister Galeazzo Ciano v Beogradu podpisala pogodbo o nenapadanju in prijateljstvu. Italija je obljubila, da bo omejila dejavnost ustašev, Jugoslavija pa se je oddaljila od Francije in Male antante. Za Benešev Prago je bil to hud udarec.
Konec
Usodo Male antante sta odločili Nemčija in Francija, ne Italija. Ko je Hitler leta 1938 zahteval Sudete, je Mala antanta Češkoslovaški ni mogla pomagati: pogodbe so veljale le za madžarski napad, Jugoslavija in Romunija pa se nista hoteli zaplesti v vojno z Nemčijo. Francija in Velika Britanija sta s münchenskim sporazumom septembra 1938 Češkoslovaško prepustili Hitlerju; Mussolini je bil v Münchnu posrednik. Ko je novembra 1938 Madžarska z italijansko in nemško podporo z dunajsko arbitražo dobila južno Slovaško, Mala antanta tega ni mogla preprečiti. S koncem Češkoslovaške marca 1939 je zveza dokončno prenehala.
Dve leti pozneje, aprila 1941, sta Italija in Madžarska skupaj z Nemčijo napadli Jugoslavijo in si razdelili tudi slovensko ozemlje (glej Meja v vojni). Revizionistični zvezi, ki ju je Mala antanta dve desetletji zadrževala, sta dosegli svoj cilj.
Zveza je dve desetletji varovala meje proti Madžarski. Proti Italiji, ki je Primorce zatirala, Jugoslavija ni imela zaveznika.
Viri
- Ádám, M. (1993): The Little Entente and Europe (1920–1929). Budapest: Akadémiai Kiadó.
- Wandycz, P. S. (1962): France and Her Eastern Allies 1919–1925. Minneapolis: University of Minnesota Press.
- Wandycz, P. S. (1988): The Twilight of French Eastern Alliances, 1926–1936. Princeton: Princeton University Press.
- Bucarelli, M. (2006): Mussolini e la Jugoslavia (1922–1939). Bari: B. A. Graphis.
- Collotti, E. (ur.) (2000): Fascismo e politica di potenza: politica estera 1922–1939. Milano: La Nuova Italia.
- Burgwyn, H. J. (1997): Italian Foreign Policy in the Interwar Period 1918–1940. Westport: Praeger.
- Pirjevec, J. (1995): Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Koper: Lipa.
Slike: Wikimedia Commons, Bibliothèque nationale de France (javna last).