Prevrat in zasedba

Ko je Avstro-Ogrska konec oktobra 1918 razpadala, so na Primorskem oblast za nekaj dni prevzeli domači organi. V Gorici je slovensko upravo varoval slovenski polk, v Trstu je mesto vodil skupni odbor Italijanov, socialistov in Slovencev. Trideset dni pozneje ni bilo več ne enega ne drugega.

Pred prevratom: tri poti za eno mesto

Po ljudskem štetju leta 1910 je na ozemlju poznejše Julijske krajine živelo 407.911 prebivalcev s slovenskim ali hrvaškim in 354.908 z italijanskim občevalnim jezikom. Italijani so prevladovali v Trstu in obalnih mestih, podeželje je bilo skoraj v celoti slovensko in hrvaško. Etnična meja je tekla od ustja Timave čez Doberdob, južno od Gorice ob Soči in ob robu Brd ter Beneške Slovenije proti Reziji.

Leta 1918 so se v Trstu oblikovale tri zamisli o prihodnosti mesta. Narodnjaki, zbrani v političnem društvu Edinost, so zahtevali Trst za Jugoslavijo: Josip Vilfan je 30. maja 1918 na proslavi obletnice majske deklaracije izjavil, da Slovenci glede pripadnosti Trsta ne vidijo nobenega kompromisa. Italijanski socialisti pod vodstvom Valentina Pittonija so predlagali neodvisno tržaško ozemlje pod okriljem Društva narodov, enako tudi Henrik Tuma in Ivan Regent. Italijanski liberalni nacionalisti pa so mesto videli v Italiji.

Septembra 1918 sta nastala krajevni narodni svet v Trstu (predsednik Otokar Rybář) in pokrajinski odsek Narodnega sveta za Goriško (predsednik Karel Podgornik). Oktobra so goriški Slovenci v spomenici zahtevali, naj slovenski del dežele z Gorico vred pripade Jugoslaviji, ozemlje zahodno od etnične meje pa Italiji, in začeli podpisno akcijo po občinah.

Gorica: osem dni v Državi SHS

Pokrajinski odsek Narodnega sveta se je 31. oktobra razglasil za vrhovno oblast na Goriškem in 1. novembra prevzel upravo slovenskega dela dežele z Gorico vred. Za okrajnega glavarja je imenoval Bogomila Berbuča. Dan pozneje mu je priseglo okoli 1.500 vojakov 2. strelskega polka pod poveljstvom Dinka Puca; zasedli so železniško postajo, pošto, brzojav in skladišča živil. Po vaseh so nastajali vaški odbori in narodne straže, ki naj bi skrbeli za red med umikom razpadajoče vojske. Nadškof Frančišek Borgia Sedej je pozive Narodnega sveta podprl z okrožnico.

Italijanski meščani so istočasno ustanovili začasno vlado (governo provvisorio). Gorica je imela nekaj dni dve oblasti, a dejansko je bila del Države SHS. Ko je 6. novembra prišla italijanska konjenica, je general Ugo Cei zahteval odhod slovenskih vojakov. Poveljnik je odgovoril, da iz Ljubljane nima navodil za tak primer. Pokrajinski odsek je zavrnil tudi zahtevo po izročitvi skladišč, saj jih je po njegovem prepričanju nevtralna država prevzela od Avstrije. Iz Ljubljane je očitno prišel namig, naj popustijo: polk je 8. novembra odkorakal proti Ajdovščini.

Trst: odbor za javno blaginjo

V Trstu so se dogodki razvijali drugače. Italijanski nacionalisti, združeni v Fascio nazionale, in socialisti so 30. oktobra ustanovili odbor za javno blaginjo (Comitato di salute pubblica) s 24 člani, po 12 iz vsakega tabora. Naslednji dan je cesarski namestnik Fries-Skene odboru predal oblast. Njegov poslovilni razglas, ki je govoril o prihodnosti Trsta v povezavi z zaledjem, je objavila le slovenska Edinost.

Narodni svet je dosegel, da so v odbor sprejeli še štiri Slovence: Josipa Vilfana, Edvarda Slavika, Josipa Ferfoljo in Rudolfa Golouha, a le pod pogojem, da vprašanje Slovanov prepustijo mirovni konferenci. Odbor je na ključna mesta imenoval italijanske komisarje. Med 23 komisariati je bil Vilfan kot komisar za javno varnost edini Slovenec na pomembnem položaju. Mesto je bilo lačno, trgovine so izropali, iz zaporov so prišli tudi kriminalci. Slovenci so z Narodnega doma celo sami sneli svojo zastavo, da ne bi dajali povoda za spopade.

„Zdaj smo bili dobri … Kakor Italijani svojo, tako nosimo tudi mi na prsih svojo tribarvno kokardo! In Italijani nam je ne trgajo.“ Pavla Hočevar o prvih dneh novembra 1918 · po Kacin-Wohinz 1972, str. 51

Torpedovka v Benetke

Narodni svet je 31. oktobra ponudil torpedovko, last zagrebškega Narodnega veća, da bi odposlanstvo odbora odplulo v Benetke in prosilo za pomoč. Postavil je jasne pogoje: v delegaciji naj bodo predstavnik italijanskih nacionalistov, predstavnik socialistov in predstavnik Narodnega sveta, prosijo pa naj za zasedbo antante, ne same Italije.

V Benetkah je podpredsednik Fascia Marco Samaja admirala Marzola v imenu svoje stranke prosil, naj Trst zasedejo italijanske čete. Socialist Callini je predlagal zasedbo antante ali vsaj Italije v sporazumu z antanto. Josip Ferfolja je vztrajal pri pisnem pooblastilu: Italija bi lahko mesto začasno zasedla le po izrecnem naročilu antante. Predstavnika Narodnega veća dr. Tomašića italijanski mornarji niso spustili na kopno. Odgovor generala Diaza je bil kratek: „Poslal bom takojšnjo pomoč Trstu.“

Henrik Tuma je pozneje zapisal, da so šli „beračit v Benetke“. Avtorica knjige opozarja, da Slovenci druge izbire skoraj niso imeli: delavske množice po štirih letih vojne niso bile pripravljene na upor, Italija je bila članica antante, nekakšen „tržaški Maister“ pa bi bil proti zmagovalki v vojni brez možnosti.

3. november: izkrcanje

Dve uri po vrnitvi odposlanstva, 3. novembra ob 16. uri, se je v Trstu izkrcala italijanska vojska. Premirje v Villi Giusti je bilo podpisano isti dan, veljati pa je začelo šele naslednji dan. Množica je prve ladje pričakala na kolenih, a navdušenje ni bilo le narodno: ljudje so upali na kruh. Ladje so pripeljale vojake, prva pošiljka živil je prispela šele 7. novembra.

Še isti dan je general Petitti di Roreto postal guverner Julijske krajine. Razpustil je odbor za javno blaginjo in obnovil predvojni občinski svet z italijansko večino. Zasedbo je utemeljil s pravico osvajalca (diritto di conquista), čeprav je premirje predvidevalo zavezniško zasedbo in upravo krajevnih oblasti.

Demarkacijska črta in pohod proti Ljubljani

Premirje je za umik avstro-ogrske vojske določilo črto od Peči čez Predil, Mangart in Triglav, po razvodju čez Podbrdo, Podlanišče in Idrijo do Snežnika ter do morja, tako da so Kastav, Matulji in Volosko ostali zahodno od nje. Italija jo je razlagala po svoje: zasedla je Trbiž zaradi predilskih rudnikov, Idrijo zaradi rudnika živega srebra ter porečje Pivke in pas do Logatca, čeprav razvodje teče drugje. Od 19 občin logaškega okraja jih je zunaj zasedbe ostalo le šest.

Pri Logatcu so italijanske čete 13. novembra prestopile črto in prodrle do Vrhnike. Podpolkovnik Švabić, poveljnik srbskih enot v Sloveniji, jim je izročil ultimat. Italijanska izvidnica je 16. novembra prišla celo do Ljubljane in se opravičila, da jo je „zamenjala z Vrhniko“. Dan pozneje je italijanska vojska vkorakala na Reko, ki je ni obljubljal niti Londonski pakt.

„Ljudski plebiscit“

Podpisna akcija, ki se je začela pred razpadom monarhije, se je nadaljevala tudi po prihodu italijanske vojske. Do srede novembra je izjavo za priključitev k Jugoslaviji podpisalo 84.985 od 96.772 prebivalcev 81 goriških občin in 4.500 od 9.000 prebivalcev Gorice. V približno dvajsetih občinah je podpisovanje preprečila vojska. Do aprila 1919 je protestne izjave proti zasedbi podpisalo 289 občin. Narodna sveta v Trstu in Gorici je okupacijska oblast razpustila 14. in 23. novembra 1918.

Viri

• Kacin-Wohinz, M. (1972): Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921. Maribor: Obzorja; Trst: ZTT, str. 13–68, 69–74, 91–93.
• Romano, S. F. (ur.) (1968): Trieste, ottobre–novembre 1918. Raccolta di documenti del tempo. Milano.
• Marušič, B. (1968): Dokumenti iz „prevratnih dni“ na Goriškem. Goriška srečanja 15–16.
• Žorž, G. (2016): Italijanska zasedba slovenskih krajev v novembru 1918. Zgodovinski časopis 70, str. 364–380.