Ko je Italija junija 1940 vstopila v vojno, je bila rapalska meja stara dvajset let. V naslednjih desetih mesecih se je pokazalo, čemu je v resnici služila: aprila 1941 je italijanska vojska prestopila mejo, ki jo je leta 1920 dosegla z Rapalsko pogodbo, in si priključila še Ljubljano.
Italija je vzhodnega soseda napadla trikrat: leta 1866, 1915 in 1941. Nobene od teh vojn ni začel vzhodni sosed.
Junij 1940: ofenziva na zahodu, obramba na vzhodu
Italija je 10. junija 1940 napovedala vojno Franciji in Veliki Britaniji, ko je bil francoski poraz že odločen. Glavnina vojske se je obrnila proti zahodu: 25. maja 1940 je bilo ob francoski meji zbranih 21 divizij, proti Jugoslaviji pa je ostala le 2. armada s petimi divizijami in alpinsko bojno skupino. V notranjosti je bila kot rezerva nameščena še 8. armada s šestimi divizijami, za primer, da bi Jugoslavija posegla v vojno proti Italiji. Jugoslavija je bila od leta 1927 s Francijo povezana s pogodbo o prijateljstvu, zato je moral italijanski generalštab računati z možnostjo, da bi v zaostrenih razmerah stopila na stran zaveznice.
Ta možnost je bila v resnici zelo majhna. Zavezništvo s Francijo je bilo zasnovano za vojno, v kateri bi Francija in Jugoslavija skupaj nastopili proti Italiji. Italijanski načrti iz dvajsetih in tridesetih let so prav to tudi predvidevali: hkratno vojno proti Franciji in Jugoslaviji. Leta 1940 pa je šlo za vseevropsko vojno, v kateri je bila Jugoslavija obkrožena. Na severu je od priključitve Avstrije leta 1938 mejila na Nemčijo, na zahodu na Italijo, na jugozahodu na Albanijo, ki jo je Italija zasedla aprila 1939. Madžarska in Bolgarija sta zahtevali dele jugoslovanskega ozemlja in sta se že približevali silam osi; trojnemu paktu sta uradno pristopili novembra 1940 oziroma marca 1941, Romunija prav tako novembra 1940. Mala antanta se je po münchenskem sporazumu razkrojila. Edina prijateljska soseda je bila Grčija. Francija je bila daleč in junija 1940 že poražena, zato Jugoslavija ni mogla tvegati vojne in je ostala nevtralna.
Rapalska meja je tako postala hrbet italijanske ofenzive v Alpah. Njena naloga je bila obrambna: varovati vzhodni bok, medtem ko je vojska napadala Francijo. Tu se je pokazala vrednost utrdb Alpskega zidu, zgrajenih po okrožnicah iz let 1931–1937. Branilcu so močno izboljšale razmerje sil, saj bi napadalec za preboj utrjene črte potreboval večkratno premoč. Zato je za varovanje vzhodne meje zadoščalo pet divizij. Enote so 10. junija prešle v fazo varovanja državne meje. Ob tem je maršal Rodolfo Graziani 30. maja 1940 s telegramom prepovedal vsako sovražno ravnanje na meji, zasedanje bojnih položajev na sami meji in evakuacijo civilnega prebivalstva. Smernice iz začetka junija so izrecno zapisale, da »trenutni politično-vojaški položaj izključuje kakršen koli sovražen odnos do Jugoslavije«.
Italijanski obveščevalci so ocenjevali, da Jugoslavija na rapalski meji nima napadalnih namenov, čeprav je tja premestila okoli 125.000 vojakov. Zgovorno je, da je italijanska vojska nekaj dni po vstopu v vojno začela premeščati topništvo z vzhodne meje na francosko fronto.
Medtem ko je Jugoslavija pospešeno gradila Rupnikovo linijo, italijanski načrti niso bili le obrambni. Sredi leta 1940 je generalštab izdelal načrt napada na Jugoslavijo, imenovan Emergenza Est (v dokumentih tudi Esigenza E). Mussolini je na sestanku v začetku julija 1940 kot okvirni začetek operacij določil avgust 1940; koncentracija enot ob meji je bila skoraj končana. Napad je odložil šele, ko je Berlin zahteval mir na Balkanu, a iz dnevnika zunanjega ministra Galeazza Ciana je razvidno, da ga ni opustil. Zgodovinar Denis Mack Smith je ta načrt ocenil kot edino resnično veliko italijansko načrtovano ofenzivo v vsej vojni. Meja, ki jo je italijanska propaganda dve desetletji prikazovala kot obrambo pred »slovansko nevarnostjo«, je bila v resnici vedno zamišljena kot izhodišče za italijanski napad proti vzhodu.
Grčija: neuspeh, ki je pripeljal Nemčijo na Balkan
Ker Jugoslavije ni smel napasti, je Mussolini obrnil pozornost na Grčijo. Italijanska vojska je 28. oktobra 1940 iz Albanije napadla Grčijo, ne da bi o tem vnaprej obvestila Nemčijo. Napad se je hitro izjalovil: grška vojska je novembra prešla v protinapad, Italijane potisnila globoko v Albanijo in 22. novembra zasedla Korčo. Italijanska spomladanska ofenziva marca 1941 ni prinesla preboja.
Neuspeh je imel posledice daleč čez Balkan. Velika Britanija je Grčiji poslala letalstvo in marca 1941 še kopenske enote; britanska letala v Grčiji so lahko dosegla romunska naftna polja pri Ploieștiju, glavni vir nafte za nemško vojsko. Hitler je decembra 1940 izdal navodilo za napad na Sovjetsko zvezo (operacija Barbarossa) in je moral pred tem zavarovati južni bok. Zato je pripravil napad na Grčijo prek Bolgarije (operacija Marita). Jugoslavija je bila pri tem na poti: Nemčija je od nje zahtevala pristop k trojnemu paktu, ki ga je jugoslovanska vlada podpisala 25. marca 1941.
Aprilska vojna 1941
Po državnem udaru v Beogradu 27. marca 1941 je Hitler ukazal uničenje Jugoslavije. Nemčija je napadla 6. aprila brez vojne napovedi; Italija se ji je pridružila isti dan z letalskimi napadi, njena 2. armada pod poveljstvom generala Vittoria Ambrosia pa je 11. aprila prestopila rapalsko mejo. Jugoslovanska vojska je v Sloveniji sprva uspešno zadrževala nasprotnika, tako Italijane kot Nemce v Zgornjesavski dolini, s severne meje pa se je umikala nadzorovano. Ko pa so nemške enote prodirale proti Beogradu, se je na Hrvaškem uprlo ustaško gibanje in 10. aprila je bila razglašena Neodvisna država Hrvaška, je bila vojska prisiljena zapustiti Slovenijo. Za zahodno mejo je bil ukazan umik iz utrdb Rupnikove linije; italijanska vojska je svoj prodor začela šele dan po umiku. Italijanske enote so 11. aprila vkorakale v Ljubljano, ki jo je nemška vojska prepustila Italiji. Jugoslavija je kapitulirala 17. aprila.
Razkosanje Slovenije
Okupatorji so slovensko ozemlje razdelili na štiri dele. Nemčija je zasedla Gorenjsko, Štajersko, Mežiško dolino in severni del Dolenjske ter začela množično izseljevanje Slovencev. Madžarska je zasedla Prekmurje, Neodvisna država Hrvaška pa nekaj vasi ob Sotli. Italiji je pripadel južni del z Ljubljano, Notranjsko in večjim delom Dolenjske.
Italija je 3. maja 1941 s kraljevim odlokom zasedeno ozemlje priključila kot Ljubljansko pokrajino (Provincia di Lubiana). Aneksija med vojno je bila v nasprotju z mednarodnim pravom, ki okupatorju dovoljuje le začasno upravo. Na čelu pokrajine je bil visoki komisar Emilio Grazioli, ob njem pa je deloval sosvet (Consulta), sestavljen iz izbranih slovenskih predstavnikov. Pokrajina je dobila poseben statut z dvojezičnostjo in »kulturno avtonomijo«, ki naj bi dokazovala, da Italija Slovence spoštuje. Manj kot leto pozneje so bile ulice Ljubljane polne vojaških patrulj, mesto pa obdano z žico.
Bakar, Sušak in Kastav: širitev pri Reki
S sporazumi, ki jih je 18. maja 1941 v Rimu sklenila z Neodvisno državo Hrvaško, je Italija razširila svojo Reško pokrajino (Provincia del Carnaro). Priključila si je Sušak, ki ga je Rimska pogodba iz leta 1924 pustila Jugoslaviji, ter Bakar, Kastav, Čabar, dele Gorskega kotarja in otoka Krk in Rab. Meja na Rječini, ki je od leta 1924 delila Reko od Sušaka, je izginila. Z istimi sporazumi je ustanovila še Dalmatinski guvernatorat z Zadrom, Splitom in Kotorom.
Zgodba, ki se je začela leta 1915 z Londonskim paktom, je dosegla vrhunec: Italija je na vzhodni obali Jadrana držala več ozemlja kot kdaj koli prej. Upravljala ga je s silo, brez soglasja prebivalcev, enako kot leta 1918.
Ljubljana za žico
Ko je okupator spoznal, da Ljubljana podpira Osvobodilno fronto, je 23. februarja 1942 mesto v eni noči obdal z bodečo žico. Več kot 30 kilometrov dolgo ograjo z bunkerji in nadzornimi točkami so pozneje razširili v sistem, ki je mesto do italijanske kapitulacije ločeval od okolice. Sledile so racije po mestnih četrtih; moške so zbirali na vojašniških dvoriščih, kjer so jih zakrinkani ovaduhi izbirali za internacijo. Ljubljana je bila edina evropska prestolnica, ki jo je okupator v celoti obdal z žico.
Rapalska meja Italiji ni bila dovolj. Leta 1941 si je vzela še slovensko prestolnico.
Viri
- Bizjak, M. (2016): Italijanski obrambni načrti proti Kraljevini SHS/Kraljevini Jugoslaviji in gradnja utrjenega obrambnega pasu na italijanski vzhodni meji (Rateče–Reka), 1927–1941. Doktorska disertacija. Koper: UP FHŠ, pogl. 6.13 (na podlagi gradiva AUSSME).
- Ferenc, T. (1994): La provincia »italiana« di Lubiana: documenti 1941–1942. Udine: Istituto friulano per la storia del movimento di liberazione.
- Ferenc, T. (2002): Ljubljanska pokrajina 1941. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB.
- Ciano, G. (1946): Diario 1939–1943. Milano: Rizzoli.
- Rodogno, D. (2003): Il nuovo ordine mediterraneo: le politiche di occupazione dell'Italia fascista in Europa (1940–1943). Torino: Bollati Boringhieri.
- Štih, P., Simoniti, V., Vodopivec, P. (2008): Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura. Ljubljana: INZ.