Osvoboditev 1945 · Zgodovinsko društvo Rapalska meja

Pred spomladansko ofenzivo · stanje januar–april 1945

Osvobojena območja Julijske krajine

Že dolgo pred odločilnim spomladanskim prodorom maja 1945 je IX. korpus NOV in POS v Julijski krajini in zahodni Sloveniji vzdrževal obsežno osvobojeno ozemlje. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je narodnoosvobodilno gibanje v Primorju pridobilo nov zagon — mnogi bivši vojaki in mobilizirani Primorci so se pridružili partizanskim enotam, ki so postopoma prevzele nadzor nad gorskimi predeli.

Januarja 1945 je IX. korpus nadzoroval obsežna hribovita in gorska območja: Cerkljansko, Baško grapo, Šentviško planoto, Trnovski gozd in Čaven. Partizanska mreža je delovala vzdolž celotne Vipavske doline in Krasa. To osvobojeno ozemlje, ki je obsegalo večji del hribovitega zaledja rapalske meje, je postalo logistično in organizacijsko izhodišče za spomladansko ofenzivo.

Vzporedno je IX. korpus v zimskih mesecih 1944/45 odrezal nemške prometne osi in dezorganiziral sovražnikovo oskrbo. Nemška obramba se je skrčila na prometne koridorje in mesta, medtem ko so partizani prostovoljno upravljali podeželje in manjša naselja.

Karta osvobojenega ozemlja Julijske krajine pod IX. korpusom NOV, 1944–1945 — Osvobojeno ozemlje pod nadzorom IX. korpusa NOV in POS na območju Julijske krajine, zima 1944–1945. Gorska zaledja rapalske meje so bila že pred majem 1945 v rokah narodnoosvobodilnega gibanja. · Vir: Wikimedia Commons

Prekomorci

V drugi svetovni vojni je fašistična Italija kot politične internirance v koncentracijska taborišča zaprla več kot 60.000 Slovencev z okupiranega ozemlja današnje zahodne Slovenije ter nekaj tisoč Hrvatov in Srbov. Ko je Italija kapitulirala septembra 1943, so ti interniranci prišli pod nadzor zavezniških okupacijskih oblasti.

Poleg teh se je v Italiji nahajalo tudi več kot 10.000 Slovencev in Hrvatov, ki so bili kot italijanski državljani — s Primorske, iz Istre in Beneške Slovenije — mobilizirani v italijansko vojsko in vključeni večinoma v kazenske delovne enote, t. i. specialne bataljone. Poleg njih je bilo interniranih še okoli 6.000 antifašističnih Primorcev in Istranov v ječah in posebnih taboriščih po notranjosti Italije ter na otokih Tremiti, Lipari, Ustica in Ponza.

Tisti na severu Italije so se po kapitulaciji prebili na Primorsko in v Istro. Večji del, ki se je nahajal v srednji in južni Italiji, so zavezniki zbrali v osrednjem zbirnem taborišču v Carbonari pri Bariju, ki je bilo pod vodstvom maršala Badoglia.

Takoj po kapitulaciji Italije, oktobra 1943, je prišla v taborišče delegacija NOVJ ter po dogovoru z zavezniki ustanovila svojo bazo. Dogovorila se je o samoorganizaciji taboriščnega življenja in odpravi četniške straže, kar je omogočilo ustanovitev taboriščnega komiteja KPJ ter 1. prekomorske brigade 20. oktobra 1943. Novembra so bili taboriščniki preseljeni v partizansko taborišče v Gravini, ki je postalo zbirna točka za vse jugoslovanske prekomorce.

Badoglio in zavezniki sprva niso soglašali s prehodom nekdanjih italijanskih vojakov — mobiliziranih Slovencev in Hrvatov — v NOVJ. Kljub temu je večje število prebegnilo iz zbirnih taborišč na zbirne točke NOVJ v Tarantu, Neaplju, Foggi in Brindisiju. Okoli 20.000 Primorcev in Istranov s Sardinije, ki niso prišli v stik z NOVJ, pa so zavezniki premestili na Korziko in nato v južno Francijo, kjer so bili zadržani vse do decembra 1945.

I. faza · Prodor 4. armade NOVJ — april 1945

Osvoboditev Julijske krajine

Osvoboditev Julijske krajine leta 1945 je bila po svojem značaju bistveno drugačna od upora in osvobajanja v preostanku Jugoslavije. Kraji zahodno od rapalske meje — Posočje, Goriška, Trst, Istra — so bili od leta 1920 državno ozemlje Italije. Slovenci in Hrvati, ki so tu živeli, so bili italijanski državljani, ki so se uprli lastni državi. Njihov politični nasprotnik ni bil le vojni okupator, temveč sistem, ki jim je z zakoni prepovedal jezik, poitalijančil priimke in jim odrekal vsakršno politično zastopanost.

Tega upora zato ne moremo enačiti z narodnoosvobodilnim bojem v preostali Jugoslaviji, kjer so partizani osvobajali ozemlje, zasedeno med vojno. V Julijski krajini je šlo za upor znotraj meja fašistične države — za osvoboditev izpod oblasti, ki je bila tu zakonita že četrt stoletja. Prav to daje primorskemu odporu poseben pomen in pojasnjuje, zakaj je želja po ohranjanju spomina med današnjim prebivalstvom tako živa: gre za izkušnjo, ki nima primerjave z nobenim drugim delom slovenskega ozemlja.

Z nemškega in anglo-ameriškega vidika so se spomladanski boji odvijali na ozemlju Italije, ki je leta 1943 prestopila na stran zaveznikov. Z italijanskega vidika je šlo za italijansko ozemlje pod nemško zasedbo — po kapitulaciji leta 1943 je Nemčija Julijsko krajino vzela pod neposredno vojaško upravo kot Operacijsko cono Jadransko Primorje (Operationszone Adriatisches Küstenland, OZAK), formalno pa je ozemlje ostalo italijansko vse do Pariške mirovne pogodbe leta 1947. S slovenskega in jugoslovanskega vidika pa je šlo za etnično slovensko in hrvaško ozemlje, ki po vojni ne sme ostati v Italiji. Osvoboditev Julijske krajine je bila torej hkrati vojaška operacija in politični projekt: boj proti fašizmu in zahteva po spremembi državne meje. Ta dvojnost — osvoboditeljska in ozemeljska — je zaznamovala vse od partizanskega boja do Pariške mirovne konference.

Ko je spomladi 1945 postal razpad Tretjega rajha neizogiben, je jugoslovansko vrhovno poveljstvo sprožilo načrt za hitro zasedbo zahodnih pokrajin, preden bi jih dosegle zahodne zavezniške sile. Politična nujnost je narekovala tempo: to je tudi eden od razlogov, zakaj je bil Trst osvobojen 1. maja, Ljubljana pa šele 9. maja — jadransko pristanišče je imelo v jugoslovanskih strateških računicah prednost pred prestolnico. Ključno vlogo sta imeli 4. armada NOVJ pod poveljstvom generala Petra Drapšina in IX. korpus NOV, domača sila Primorcev, ki je poznala teren in med prebivalci uživala globoko zaupanje. Nemške enote v Julijski krajini — vključno z garnizoni v Gorici, Trstu in Pulju — so se pod pritiskom z vseh strani znašle pred brezupnim položajem.

Koroška → Posočje · IX. korpus Jadran → Trst · 4. armada → Ljubljana · 4. armada / 7. korpus

Datum

Koroška → Posočje IX. korpus NOV in POS

Jadran → Trst 4. armada NOVJ

→ Ljubljana 4. armada / 7. korpus NOVJ

≈28. apr

Bovec

Osvobojen med prvimi v Posočju; strateška lega ob koroški osi zahtevala hitro zavarovanje.

≈29. apr

Kobarid

IX. korpus prodira vzdolž doline Soče; Kobarid osvobojen v zadnjem tednu aprila.

≈30. apr

Tolmin

Center soške doline; do 1. maja osvoboditev večjega dela Posočja dokončana.

Koper

Partizanske enote vstopijo v noči na 30. april.

1. maj

Sežana

Enote 4. armade prečkajo Kras in osvobodijo Sežano na poti proti Trstu.

Trst

Enote 4. armade NOVJ vstopijo v mesto. Nemška garnizija se preda jugoslovanskim oblastem. Za primorske Slovence konec 25 let fašistične vladavine.

2. maj

Gorica

IX. korpus vkoraka v osvobojeno Gorico.

2. novozelandska divizija v Trstu

Britanska 8. armada prispe z zahoda. Začne se napeto sobivanje dveh sil z nasprotujočimi si cilji.

3. maj

Reka

Enote 4. armade uničijo zadnji nemški odpor zahodno od Rečine in osvobodijo mesto.

≈3–5. maj

Ajdovščina

IX. korpus prodre skozi Vipavsko dolino.

Vipava

Vipavska dolina, ki je bila ves čas vojne strateška os, osvoboditev skupaj z Ajdovščino.

5. maj

Idrija

Partizanske enote vstopijo v rudniško mesto; nadzor nad prometno osjo, ki je Nemcem zaprl eno od evakuacijskih poti.

Postojna

Partizanske enote in 4. armada osvobodijo nekdanje upravno središče Notranjske.

≈6. maj

Ilirska Bistrica

Kapitulacija nemškega 97. korpusa.

9. maj

Ljubljana

Enote 7. korpusa NOVJ in 29. hercegovske divizije vstopijo v slovensko prestolnico. Konec vojne za Slovenijo.

Kapitulacija pri Topolšici

Predaja nemških sil pri Topolšici — eden od zadnjih aktov nemške kapitulacije na slovenskem ozemlju.

1. maj 1945 · Trst

Jugoslovanske enote so 1. maja 1945 vstopile v Trst. Nemška garnizija pod generalom Küblom — ki je štela več tisoč vojakov — se je predala jugoslovanskim oblastem. Za primorske Slovence je bil to konec petindvajsetih let fašistične vladavine.

Po: Wikipedia, gesl. Liberation of Trieste (1945)

Nemška garnizija Trsta se je znašla v nemogočem položaju: jugoslovansko obkoljevanje z vzhoda in napredovanje zaveznikov z zahoda je kapitulacijo naredilo neizogibno. 2. maja 1945 je predala orožje. V mestu sta se znašli dve osvajalski sili z diametralno nasprotujočimi si cilji — in Trst je za štirideset dni postal prizorišče tesnega, napetega sobivanja.

Naslednje tedne so zaznamovale napetosti med jugoslovansko upravo in zavezniškimi silami. Jugoslovansko vojsko so podpirali primorski Slovenci in del italijanskega delavskega razreda; zavezniki pa so vztrajali, da bo usoda Trsta odločena na mirovni konferenci, ne na bojiščih. Dvojna prisotnost je bila geopolitično krhka in diplomatsko nevzdržna.

Istra

Istrska obala je bila v tistem tednu na udaru hitrega osvobajanja. Koper je bil osvobojen okrog 1.–2. maja 1945, skupaj z Izolo in Piranom.

Pulj (Pula), strateško pristanišče na južnem koncu Istre, je bil osvobojen 8. maja 1945 — na dan nemške kapitulacije. A Pulj je bil v posebnem položaju: zahodne sile so ga v okviru dogovorov o Julijski krajini kmalu uvrstile pod zavezniško upravo, kar je kmalu pomenilo zaplete glede tega, kdo bo tu upravljal.

Prihod jugoslovanskih enot je bil sprejet z mešanimi občutki: slovensko in hrvaško govoreče prebivalstvo je slavilo, del italijansko govorečega pa je gojil negotovost glede prihodnosti.

Del Julijske krajine je v okviru Morganove linije ostal v coni B — pod jugoslovansko upravo. Ta razmejitev bo do leta 1954 globoko zaznamovala vsakdanje življenje tam živečega mešanega prebivalstva, postala pa bo tudi generator enega od velikih povojnih demografskih premikov — »eksodusa« istrskih Italijanov.

Za razumevanje tega izseljevanja je nujen kontekst: demografski pritisk na Istro in Julijsko krajino ni bil enosmeren. Po raziskavi zgodovinarja Milana Pahorja (Slovensko izseljevanje iz Julijske krajine v letih 1918–1941) se je že med obema vojnama, pod pritiskom italijanske politike poitalijančevanja, iz Julijske krajine izselilo okrog 105.000 Slovencev in Hrvatov — bodisi v Kraljevino Jugoslavijo bodisi čez ocean. Šlo je za prisilno izseljevanje tistih, ki jim je italijanska oblast prepovedala jezik in preprečevala osnovne pogoje za preživetje — in s tem dokončno porušila temelje stoletnega sobivanja različnih skupnosti na istem ozemlju. Nasilje nad eno skupnostjo — sistematično in s polno močjo države — je ob obrnjenih razmerjih moči po drugi svetovni vojni ustvarjalo val povračilnih ukrepov.

Večina italijansko govorečega prebivalstva Istre, Reke in Dalmacije se je v letih 1945–1956 odločila za izselitev v Italijo — pojav, ki ga v italijanski zgodovinopisni tradiciji imenujejo esodo istriano. Ocenjuje se, da je Istro zapustilo okrog 200.000 ljudi, med katerimi je bilo po uradni statistiki približno 70 % italijansko govorečih in 30 % slovensko ter hrvaško govorečih. V nekaterih obalnih mestih je odšlo do 90 % predvojnega italijansko govorečega prebivalstva.

IV. faza · Diplomatska bitka — junij 1945

Štirideset dni jugoslovanske uprave

Od 1. maja do 12. junija 1945 je jugoslovanska vojska upravljala Trst in večji del zahodne Julijske krajine. Teh štirideset dni je bilo za primorske Slovence prvič po letu 1918, da so živeli v mestu z javno slovenščino, jugoslovanskimi oblastnimi organi in brez grožnje fašistične represije. Za jugoslovansko diplomacijo je bil ta čas argument, da Trst spada v jugoslovansko sfero.

Za zahodne zaveznike — Britanijo in Združene države — je bila jugoslovanska prisotnost v Trstu geopolitična grožnja: dovoljevati Titu nadzor nad jadranskim pristaniščem je pomenilo dovoliti komunistični Jugoslaviji dostop do Sredozemlja. Pritisk na Beograd je bil intenziven in neizprosen.

General Morgan in demarkacijska črta

Pogajanja za umik jugoslovanskih enot je vodil britanski general W. D. Morgan, načelnik štaba pri feldmaršalu Haroldu Alexandru. Morgan je bil poslan v Beograd z jasnim nalogom: doseči jugoslovanski umik iz Julijske krajine zahodno od dogovorjene demarkacijske črte.

Maršal Tito je zahteval, da se mirovna konferenca najprej izjavi o usodi ozemlja, preden bi se jugoslovanska vojska umaknila. Zahod je to zavrnil — in pritiskal z grožnjo prekinitve zavezniške gospodarske pomoči Jugoslaviji. Na koncu je Tito popustil: 9. junija 1945 je bil v Beogradu podpisan sporazum med maršalom Titom in feldmaršalom Alexandrom.

Sporazum je predvideval, da jugoslovanska vojska zapusti Trst, Gorico in zahodne dele Julijske krajine do 12. junija 1945. Na ta dan je začela veljati demarkacijska črta, ki jo je po pogajalcu poimenovala javnost — Morganova linija.

Začasna ločnica je na slovenskem ozemlju potekala od obale severno nad Koprom, vzhodno od Trsta čez Kras, zahodno od Ajdovščine do vzhodnega roba Gorice in čez Banjško ter Šentviško planoto, do izliva Idrijce v Sočo in naprej do avstrijske meje 5 km vzhodno od Trbiža.
Po: Wikipedia, gesl. Morganova linija

Cona A in cona B — nova ločnica

Cona A · zavezniška vojaška uprava (AMG)

Cono A so sestavljali Trst z zaledjem, zahodna Gorica (del goriške province) ter Pulj z delom zahodne Istre. V tej coni je upravljala Anglo-Ameriška vojaška uprava (Allied Military Government, AMG) s sedežem v Trstu. Manjšinska skupnost primorskih Slovencev je ostala v tej coni pod tujo upravo.

Formalna odsotnost fašistične represije ni pomenila miru za slovensko skupnost. V coni A Svobodnega tržaškega ozemlja je med letoma 1945 in 1954 prišlo do številnih organiziranih in spontanih napadov italijanskih nacionalistov na Slovence — zlasti v Trstu in Gorici. Napadi so bili del širšega političnega konflikta med italijanskim nacionalizmom in slovenskim ter hrvaškim prebivalstvom, ki je podpiralo priključitev Jugoslaviji ali vsaj enakopravnost znotraj STO. Zgodovinarka Marta Verginella je dokumentirala okrog 550 epizod nasilja v samem obdobju 1946–47, ki so terjale 20 smrtnih žrtev. Nasilje je usmerjala ilegalna paravojaška organizacija Divisione Gorizia, ki jo je italijanski tisk opisal kot pogrome, italijanski mainstream pa večinoma zamolčal. Napadi so se krepili ob obiskih zavezniške mejne komisije in med Pariško mirovno konferenco.

Cona B · jugoslovanska vojaška uprava

Cona B je obsegala preostanek Julijske krajine med Morganovo črto in rapalsko mejo. Upravljala jo je jugoslovanska vojska. Del cone B, ki obsega današnje ozemlje Slovenije, je bil etnično in jezikovno homogen — slovenski.

Morganova linija ni bila trajna meja — bila je diplomatski odgovor na odprto vprašanje, ki ga bo mirovna konferenca šele morala rešiti. Odigrala je enako vlogo kot demarkacijska črta po prvi svetovni vojni: bila je začasna ločnica.

Časovnica osvoboditve in diplomatske ureditve

apr 1945

Prodor 4. armade NOVJ

Enote 4. armade pod Petrom Drapšinom in IX. korpusa NOV pričnejo s hitrim prodorom skozi zahodno Slovenijo in Primorsko. Nemška obramba se sesuva pod kombiniranim pritiskom z vseh strani.

konec apr 1945

Osvoboditev Posočja

Kanal ob Soči, Most na Soči, Tolmin in Bovec so osvobojeni v zadnjem tednu aprila. Dolina Soče, ki jo je rapalska meja leta 1920 odrezala od matice, je po petindvajsetih letih znova pod jugoslovansko oblastjo.

1. maj 1945

Vstop v Trst — dan delavcev in dan osvoboditve

Enote 4. armade NOVJ vstopijo v Trst. Nemška garnizija se preda jugoslovanskim oblastem. Za primorske Slovence je to konec petindvajsetih let fašistične vladavine. Hkrati so osvobojeni Koper, Izola in Piran.

2. maj 1945

2. novozelandska divizija v Trstu · Osvoboditev Gorice

Britanska 8. armada (2. novozelandska divizija pod Freybergom) prispe v Trst z zahoda. Začne se napeto sobivanje dveh sil z nasprotujočimi si cilji. Hkrati enote IX. korpusa vstopijo v Gorico.

5. maj 1945

Osvoboditev Postojne in Idrije

Partizanske enote in 4. armada osvobodijo Postojno in Idrijo. Strateški prometni prehodi skozi Notranjsko so v jugoslovanskih rokah — tri dni pred uradno nemško kapitulacijo.

8. maj 1945

Nemška brezpogojna kapitulacija · V-E Day

Nemčija podpiše brezpogojno kapitulacijo. Vojna v Evropi je uradno končana. Na območju Julijske krajine diplomatska bitka za to ozemlje šele začenja.

9. jun 1945

Beograjski sporazum Tito – Alexander

Po intenzivnih pogajanjih maršal Tito in feldmaršal Alexander podpišeta sporazum o umiku jugoslovanskih sil iz zahodnega dela Julijske krajine. Sporazum začne veljati 12. junija.

12. jun 1945

Morganova linija — nova demarkacijska črta

Jugoslovanska vojska se umakne iz Trsta, Gorice in zahodnega dela Julijske krajine. Začne veljati Morganova linija: Julijska krajina je razdeljena na Cono A (zavezniška uprava) in Cono B (jugoslovanska uprava). Za primorske Slovence je to nov začetek negotovosti.

10. feb 1947

Pariška mirovna pogodba

Nova meja med Italijo in Jugoslavijo razreši večino spornih ozemelj. Trst in okolica dobita status Svobodnega tržaškega ozemlja. Večina primorskih Slovencev se znajde v Jugoslaviji, manjšina pa ostane v Italiji.

5. okt 1954

Londonski memorandum — dokončna ureditev

Tržaška pogodba dodeli Trst Italiji, Koper, Izolo in Piran pa Jugoslaviji. Meja, ki jo poznamo danes, je v veliki meri določena s tem sporazumom in s Pariško pogodbo iz leta 1947.

Viri in literatura

Svetozar Ilešič · Planinski vestnik, januar 1948 · Osvobojene gore

»Dasi smo Slovenci za dobršen del svojih gora tudi to pot prikrajšani, pomeni september 1947 za slovensko planinstvo vendarle važno ločnico. Ko je naš vojak zasedel novo mejo, se nam je dokončno odprl velik in lep kos našega gorskega sveta.

Ni odveč, če si prikličemo v spomin, kaj je slovenskemu planinstvu dala nova, težko priborjena meja. Odprla nam je vso južno stran visokih Julijskih Alp, široke predele predalpskega hribovja, obsežne in najlepše naše kraške planote, mogočni podzemski svet našega krasa, samotne gozdove Snežnika ter mirne, skromne lepote Istre in njenih obrobnih gora.

S Triglava ne bomo več zrli v Trento kot v prepovedano deželo. Na grebenih, ki obrobljajo Komno in dolino Triglavskih jezer, ne bo več za nas konec sveta. Luknja nam ne bo le okno, v katerem nam bodo megle napovedovale slabo južno vreme.

Naše severne stene in plezalne poti po njih, kakor so one na Prisojnik in Mojstrovko, nas ne bodo privedle iz mračnih osoj čez robove na sončno stran le, da bi pogledali v zasužnjeno svetlobo, temveč da se spustimo v Trento, Bavšico, Koritnico ter v ves široki svet sten, špikov in grebenov, ki oklepajo te doline.«

Svetozar Ilešič, Planinski vestnik, januar 1948

Svobodaapril in maj 1945