Zgodovinsko društvo Rapalska meja rapalskameja.si · 1920–1947
Rapalska meja · 1920–1947

Kontrabant — tihotapljenje čez rapalsko mejo

Ko je meja razdelila njive, gozdove in družine, je tihotapljenje postalo način preživetja za tisoče ljudi — od Alp do Jadrana

Rapalska meja ni bila samo črta na zemljevidu. Prerezala je polja, gozdove in vasi ter ljudi na eni strani odrezala od zemlje, ki so jo obdelovali, in od trga, na katerem so prodajali. Iz nuje se je vzdolž vseh 244 kilometrov razvila tihotapska mreža. Kontrabant je postal del preživetja in del skupnostne identitete.


Kontrabant ali tihotapstvo?

Prebivalci ob meji so razlikovali med dvema pojmoma. Tihotapstvo je v ljudski zavesti nosilo negativen predznak — dejavnost pohlepnih kriminalcev, organiziranega kriminala in nasilja. Kontrabant pa je bil nekaj drugega: neformalna, skupnostno sprejeta izmenjava blaga, ki jo je gnala nuja in ne pohlep. Kontrabantarji so bili sosedi, očetje, matere in otroci, ki so čez mejo nosili dobrine za lastno uporabo.

Etnolog Milan Trobič navaja, da so lokalni informatorji ta dva pojma dosledno ločevali, čeprav sta v pravnem smislu pomenila isto: nedovoljen prenos blaga čez državno mejo. Pri kontrabantarjih je šlo za preživetje; pri tihotapcih za zaslužek. V praksi so se te meje zabrisale — toda razlika je šla v skupnostno moralo.

Zakaj je kontrabant sploh nastal?

Obe strani meje sta trpeli zaradi poglabljajoče gospodarske krize v dvajsetih in tridesetih letih. Toda cene blaga so bile različne — in razlika v ceni je bila jedro vsega.

V Jugoslaviji so bili tobak, saharin, kava in moka cenejši kot v Italiji, kjer je bila prodaja sladkorja in saharina pod državnim monopolom. V Italiji so imeli vino, riž, svilo in južno sadje. Za kilogram sladkorja je moral delavec v Jugoslaviji leta 1934 delati cel dan; saharin je v Italiji prinasalo večkratno ceno. Kmet, ki je s končane nočne izmene prišel domov s par konj, je v eni sami noči zaslužil več kot v mesecu dni.

Poleg tega je meja razdelila dvolastnike — kmete, ki so imeli polje ali gozd na drugi strani. Sporazuma iz Nettuna (1925) in Beograda (1924) sta jim sicer dovoljevala obdelovanje lastnih parcel, toda omejevanje in davki so jim prečili normalno kmetovanje. Iz te sive cone je kontrabant izrastel skoraj sam od sebe.

Kaj so tihotapili?

Blago je teklo v obeh smereh, a z različnimi artikli. Spodaj so ključni tokovi, ki so jih beležili zgodovinarji in pričevalci:

Iz Jugoslavije v Italijo
  • Konji in govedo
  • Tobak in cigarete
  • Saharin (pod italijanskim monopolom)
  • Kava (surova, nepražena)
  • Les s ponarejenimi žigi
Iz Italije v Jugoslavijo
  • Vino
  • Riž in testenine
  • Oljčno olje

Kdo so bili kontrabantarji?

Med tihotapci so bili predstavniki vseh socialnih slojev — kmetje, delavci, uradniki, pa tudi mejni stražarji. V arhivskih virih prevladujejo moški, ker so vodili organizirane skupine; toda zgodovinarji in pričevalci poudarjajo, da so bile ženske in mladostniki pogosto najpogostejši prenašalci manjšega blaga.

Ženske so lažje prešle mimo straže, blago so skrivale pod obleke, stražarji pa jih pogosto niso sumili oz. so jih spustili. Trobič opisuje dekleta in žene, ki so hodile do sedem ur peš skozi meglo in dež, da so na drugi strani zaslužile petnajst ali dvajset dinarjev od prodaje jajc, mesa ali cikorije in si nato kupile košček svile v Postojni.

Gospa Jelka Žejn z Medvedjega Brda pri Rovtah je povedala, da je nekoč iz dveh hlebcev masla naredila umetne prsi in si jih nataknila pod bluzo. Skozi kontrolo na rapalski meji je prinesla kar štiri kilograme masla, ob tem pa so jo italijanski stražarji le občudovali in ji v eno govorili: Come bella signorina! Isti trik je večkrat uspešno ponovila — vsakič z redno pošiljko kave in saharina.

— po Ozebek 2014, Mestni muzej Idrija

Posebna skupina so bili Brici iz Goriških Brd, ki jih zgodovinar Jeram imenuje nasledniki Martina Krpana. Vajeni tihotapljenja že iz časov avstro-ogrske meje z Italijo, so rapalsko mejo poznali bolje kot katerikoli drug. Ponoči so hodili v skupinah po 10 do 15 mož; italijanski stražarji so se jih raje izogibali.

Tihotapljenje konj

Največji zaslužek je prinašalo tihotapljenje konj, značilno zlasti za južni in osrednji del meje ob Javornikih in Snežniku. Par konj je v Jugoslaviji stal 4.000–5.000 dinarjev, v Italiji pa enako število lir — pri razmerju 1 : 2,5 do 3,5. Da konji ne bi delali hrupa, so jim kopita ovijali v žakljevino. Podkupnine komandirjem so šle od 300 do 500 dinarjev za konja. Ponoči je šlo skozi Jurjevo dolino v eni sami uri včasih devetdeset konj.

Ko so mejni organi začeli označevati živino s posebnimi plombami, so si tihotapci izmislili ponarejene plombe iz moke in jo pritrjevali na ušesa živali. Ko so prodane konje Italijani odpeljali, so jih nekateri poklicni tihotapci kmalu po tem ukradli in jih prodali znova.

Saharin in kava

Saharin so skrivali v votlih štrucah kruha, po 100 tablet v rdeči škatlici oviti v papir, ali pa ga zasuli v izvrtane luknje lesenega voza in te spretno zakrili. Kava je romala čez mejo surova in nepražena — takšne je straža težje zavonjala. Ženske so jo nosile v posebno šitih vrečkah, privezanih pod pasom in pokritih z oblačilom.

Les s ponarejenimi žigi

Za les se je v Italiji iztržilo petkratno ceno. Jugoslovanski lastniki javorniških gozdov na italijanski strani so smeli les prodajati v Italijo, a pod strogim nadzorom z žigosanjem. Tihotapci so žigosana mesta odrezali, hlode povečali z debelejšim lesom in jih znova požigosali s ponarejenimi kladivi.

Stražarji, kazni in korupcija

Na italijanski strani so mejo varovale tri ločene sile: financarji (Guardia di Finanza, po rumenih ovratnih plamenicah imenovani Fiamme gialle) za nadzor kontrabanta, gafovci (Guardia alla Frontiera, od 1934) za vojaški nadzor in fašisti MVSN za politični nadzor. Na jugoslovanski strani so bili graničarji (večinoma srbski naborniki) in financarji.

Kazen po italijanskem zakonu za nepooblaščen prehod meje je bila vsaj tri leta zapora in 20.000 lir globe, če je šlo za politično motiviran prehod; v vseh ostalih primerih vsaj šest mesecev zapora. Pred drugo svetovno vojno so stražarji smeli streljati na vsakogar, ki je mejo prečkal na prepovedanem mestu. Padlo je več tihotapcev, nekateri pa so na meji ostali hromi do konca življenja.

Za sama kontrabantarska blaga so bile kazni prav tako stroge. Povratniku ali povratnici z nahrbtnikom kave, tobaka in saharina je sodnik brez zadržkov izrekel dve do tri leta zapora v notranjosti Italije — poleg visoke denarne kazni. Za steklenico pretihotapljenega žganja je bil možen celoleten zapor, saj je bila žganjekuha v Italiji strogo prepovedana. Kadar je bil zaprt oče ali mati večje družine, je to pomenilo pravo katastrofo.

Domačini so se kljub temu znašli. Na Cerkljanskem je bila med vojnama tajna žganjekuha skrita v soteski Pasice — isti soteski, v kateri je kasneje delovala partizanska bolnica Franja. Sotesko so cerkljaški planinci za turistične oglede uredili že leta 1908; po italijanski zasedbi so bila vsa društva razpuščena in divja tesen je ostala na videz pozabljena. Prepovedane žganjekuhe v njej Italijani niso nikoli odkrili.

Na jugoslovanski strani je bila situacija drugačna: ni bilo strogih sodnih kazni, so pa graničarji streljali. Znano je bilo, da puška graničarjem zlahka zdrsne z ramena — prirejali so zasede ob ustaljenih poteh. Prihajalo je tudi do sumljivih obračunov: na Cerkljanskem je graničar, ki je bil v stiku z lokalnim kontrabantarjem, od tega sposodil večjo vsoto denarja. Ko je denar proigrkal, je dolg vrnil s strelom v hrbet.

Paradoks je bil ta, da so bili stražarji pogosto najbolj zanesljiv del tihotapske mreže — za podkupnino. Podkupljeni komandirji so za prehod enega konja zahtevali od 300 do 500 dinarjev; pri večjih skupinah so sami pomagali odvračati pozornost fašistov. Korupcija je bila na obeh straneh meje del sistema.

Hanza Vertelj: graditelj ferat in tihotapec

Zgodba iz visokogorja · konec 20. let

Slovensko planinsko društvo je najelo trentarskega vodnika Hanzo Vertelja, da bi nadelal pristope na Mojstrovko in Prisojnik čez severna ostenija — saj sta bili gori po rapalski razmejitvi nedostopni z jugoslovanske strani. Tako sta konec dvajsetih let nastali prvi dve ferati v slovenskem alpinizmu: Hanzova pot na Malo Mojstrovko in Hanzova pot na Prisojnik.

Hanza je za gradnjo zaposlil dva Trentarja in lokalnega kovača, ki si je kovaško delavnico postavil ob Koči na Gozdu. Kline in stopnice je sproti koval iz starega vojaškega železja, ki ga je na Vršiču ležalo vse polno. Gradnja je trajala več kot dva meseca — in Hanza je po plačilu delavcev ostal brez zaslužka.

Da bi denar vsaj malce "oplemenitil", je iz Kranjske Gore peš odkorakal v Avstrijo, kjer je nakupil nahrbtnik saharina in kremenic za vžigalnike. Vračal se je domov, da bi blago prodal na italijanski strani po višji ceni. Pod Golico so ga prestregli jugoslovanski financarji in vklenjenega odpeljali v jeseniški zapor.

Rešil ga je Miha Čop — upravnik jeseniške carinarnice, ustanovitelj TK Skala in organizator prostovoljcev v Triglavskem sporu. Na Čopov ukaz so Hanzo ponoči skrivaj izpustili. Graditelj prvih slovenskih ferat se je srečno vrnil domov — brez denarja, a prost.

Zimske tragedije

Kontrabant pozimi je bil posebno nevaren. Strogega nadzora je bilo manj, a v zasegu pa so prežale nevarnosti — zdrs ali snežni plaz. Uradnih podatkov o žrtvah je malo, a pričevanja kažejo, da jih je bilo vsekakor.

Februar 1935, Karavanke: Trije mladi brezposelni z Jesenic — dva fanta in dvajsetletno dekle — so sredi februarja izginili pri prehodu. Graničarji so jih našli tri mesece pozneje, ko se je stalil sneg. Najverjetneje jih je odnesel plaz.

Velika noč 1937, Loška dolina: Deset fantov iz Loške doline je čez Ostri vrh (1005 m) prodalo čredo konj na italijanski strani. Pri vrnitvi je začelo močno snežiti. Pet jih je presodilo, da je nevarno nadaljevati, in je počakalo; preostalih pet je nadaljevalo v metru in pol visokem snegu. Dva sta povsem onemogla — ostali so ju pokrili z obleko in nadaljevali. Domačini so zapregli konje in šli po fanta; zaradi slabih informacij sta bila najdena šele naslednji dan, zmrznjena in do vratu zasuta s svežim snegom.

Ko je prišel k nama fašistični kapo in rekel, da me pozna, da me je videl pri kontrabantu, sem se izvijal. A on je kar naravnost ponudil: naj mu plačamo, pa bo poskrbel, da bomo varno gnali čez mejo. Okrog prinesti se ga ni dalo — v grmovju skrit je opazoval in štel, koliko konj je šlo čez.

— pričevanje, zbral Janez Zrnec 1995; povzeto po Hrabar 2016

Leto 1941 — ko je meja postala prava

Do leta 1941 je bila rapalska meja za posameznike sicer nevarna, a ne neprehodna: finančnikov ni bilo nikoli dovolj za učinkovit nadzor celotne mejne črte. Z aprilsko vojno leta 1941 se je to radikalno spremenilo. Del rapalske meje je postal meja z Nemčijo, ki je skrajno vestno vzdrževala 100 metrov širok izsekani golosek, v ta pas pa prvič postavila žičnate ovire med mejniki in vmes minska polja. Število smrtnih žrtev je skokovito naraslo — meja je v tej podobi ostala do konca vojne.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je nadzor prevzela nemška vojska in jo ohranila do osvoboditve maja 1945. Po vojni je rapalska meja ostala zastražena — tokrat kot meja med Jugoslavijo in Cono B Julijske krajine pod nadzorom jugoslovanske vojske.

Spomin in dediščina

Ko se je leta 1947 rapalska meja s Pariško pogodbo zrušila, je z njo zamrl tudi medvojni kontrabant. Toda spomin nanj je ostal. Postal je del lokalne identitete, snov literarnih del in folklornih pripovedi. V pripovedništvu se je kontrabantarjem pripisovalo junaštvo — kar ima svojo vzporednico pri figuri Martina Krpana: prepovedano dejanje v službi skupnosti postane moralno dopustno, celo hvaležno.

Nekateri so se obogateli; druge je uničil pohlep ali pijančevanje. Marsikdo si je s prihodkom postavil hišo ali kupil kos njive. Za večino — za matere, ki so nosile kavo v votlih štrucah kruha, za fante, ki so ponoči gnali konje skozi Jurjevo dolino, za žene, ki so v Reko in nazaj prehodile dvajset kilometrov — je bil kontrabant preprosto del preživetja.

Viri in literatura