Štiri krajine, ena meja — Od Alp do Jadrana
Rapalska meja ni bila enolična črta. Na 244 kilometrih je prečkala štiri povsem različne krajine — od zasneženih alpskih grebenov do poseljenega hribovja, prostranih dinarskih gozdov in urbanega okolja jadranskega pristanišča. Tej razdelitvi je sledila tudi mešana mejna komisija.
Meja je tekla po visokogorskem grebenu Julijskih Alp od tromeje pri Peči do Hoča. Mnogi vrhovi — Triglav, Jalovec, Mangart — so bili mejni ali tik ob meji.
Osrednji del meje je potekal skozi poseljene predele — Idrijo, Logatec, Rakek in Postojno. Tu je meja najbolj neposredno posegla v vsakdanje življenje krajevnih skupnosti.
Južni del meje je potekal od masiva Snežnika do Jadranskega morja pri Matuljah.
Po ukinitvi Svobodne Reške države leta 1924 je bila meja podaljšana do Jadranskega morja. Pristanišče Baroš je pripadlo Jugoslaviji, mesto Reka pa Italiji.
Severni del - Julijske Alpe
Severni del rapalske meje se prične na vrhu Peč (1508 m) — tromejniku Avstrije, Italije in Slovenije, ki obstaja še danes. Od tu se meja spusti v Zgornjesavsko dolino pri Ratečah in se nato dvigne na greben Ponc do V konca špice (2351 m). Ta odsek je edini del rapalske meje, ki še danes velja kot državna meja med Slovenijo in Italijo. Od V konca špice dalje je prvotna rapalska meja zavila proti vzhodu — prek Kotovega sedla, Jalovca (2645 m), Male Mojstrovke in prelaza Vršič (1611 m), ki je s tem postal mejno območje. Meja je nato potekala prek Prisojnika in Kriške stene — Razor (2601 m) je v celoti pripadel Italiji — ter se prek Bovškega Gamsovca spustila na planinski prehod Luknja in vzpela na Triglav (2863 m po takratni meritvi). S Triglava je meja sledila grebenu prek Doliča, Kanjavca in Doline sedmerih jezer do grebena Lepošpičja. Tu je posegla celo v meje takrat ustanovljenega parka Doline Triglavskih jezer: dve najvišji jezeri sta se znašli v Italiji in sta bili izvzeti iz prvotnega zavarovanega območja. Italijani so najvišje jezero pomenljivo preimenovali v Lago Zero — Nično jezero.
Pri Velikih vratih je meja presekala stare pašne poti med Zgornjim Posočjem in visokogorskimi planinami — prebivalci so čez noč postali odrezani od svojih stoletnih pašnih planin. Od Bogatinskega sedla (1803 m) naprej meja skoraj natančno sledi razvodnici: prek Velikega Bogatina, Tolminskega Kuka, Vogla, Rodice in Črne prsti (1844 m) poteka po samem grebenu. Šele nad Soriško planino se prevesi na gorenjsko stran in prek Šavnika, Čevžla in Dravha doseže prelaz Petrovo Brdo (797 m). Tu zapusti Julijske Alpe in se strmo dvigne na Hoč (1514 m) — zadnji vrh severnega odseka.
Sektor 1 - Tromeja
Sektor 2 - Rateče
Sektor 3 - Visoka Ponca
Sektor 4 - Jalovec
Sektor 5 - Travnik
Sektor 6 - Vršič
Sektor 7 - Razor
Sektor 8 - Bovški Gamsovec
Sektor 9 - Luknja/Triglav
Sektor 10 - Triglav
Sektor 11 - Kanjavec
Sektor 12 - Lepošpičje
Sektor 13 - Velika vrata
Sektor 14 - Oslova škrbina
Sektor 15 - Bogatinsko sedlo
Sektor 16 - Bogatin
Sektor 17 - Tolminski Kuk
Sektor 18 - Vrh Škrli
Sektor 19 - Globoko
Sektor 20 - Vogel
Sektor 21 - Rodica
Sektor 22 - Raskovec
Sektor 23 - Črna prst
Sektor 24 - Šoštar
Sektor 25 - Kobla
Sektor 26 - Soriška planina
Sektor 27 - Petrovo Brdo
Sektor 28 - Hoč
Osrednji del - poseljeno območje
Osrednji odsek se od alpskega bistveno razlikuje: meja tu ne sledi grebenom, ampak jih prečka. Na Cerkljanskem, Idrijskem in Škofjeloškem hribovju je Italija izsilila potek tik pod razvodnico — ključni prelazi in vrhovi so ostali na italijanski strani, naselja pa so izgubila naravno zaledje. Od Hoča se meja spusti prek vzhodnih pobočij Porezna (1630 m) in zavije proti Blegošu, pri katerem se obrne proti jugozahodu. Prek hribovja Cerkljanskega in Idrijskega seka doline pravokotno — potoki tečejo v Jugoslavijo, prelazi ostanejo Italiji. Pri Sovodnju naredi izjemo in ga pusti Jugoslaviji, pri Medvedjem Brdu (814 m) nad Godovičem pa zadnjič prečka staro deželno mejo. Od tu naprej do današnje slovensko-hrvaške meje poteka izključno po ozemlju Kranjske. V drugem delu odseka pokrajina postane nižja in bolj poseljena. Meja zaobide Hotedršico, sledi južni strani ceste Logatec–Ajdovščina, prečka Planinsko polje ob graščini Hošperk in odreže Planino od okoliških naselij. Pred Stražnikom preskoči južno železnico in v skoraj ravni črti doseže Veliki Javornik (1269 m) — vstopno točko v prostrane dinarske gozdove.
Sektor 29 - Porezen
Sektor 30 - Prvič
Sektor 31 - Črni vrh
Sektor 32 - Slugova dolina
Sektor 33 - Leskovica
Sektor 34 - Ermanovec
Sektor 35 - Podlanišče
Sektor 36 - Nova Oselica
Sektor 37 - Mrzlik
Sektor 38 - Breznica
Sektor 39 - Vrsnik
Sektor 40 - Sovra
Sektor 41 - Zavratec
Sektor 42 - Trate
Sektor 43 - Žejna dolina
Sektor 44 - Hotederšica
Sektor 45 - Novi Svet
Sektor 46 - Kalce
Sektor 47 - Grčarevec
Sektor 48 - Grmada
Sektor 49 - Planina
Sektor 50 - Unec
Južni del - prostrani gozdovi
Južni odsek poteka skozi eno izmed največjih sklenjenih gozdnih površin v Sloveniji in na Hrvaškem — prek Javornikov, Snežnika in obronkov Gorskega Kotarja vse do Matuljov pri Reki. Za razliko od severnega dela meja tu ne sledi naravnim mejam. Poteka v pretežno ravnih linijah med vrhovi: od Velikega Javornika prek Debelega vrha, Lačnika (1103 m) in Škodovnika (1260 m) do Leskove doline. Od tu zavije na jug in pri Črnem vrhu (1121 m) južno od Gomanc dokončno zapusti slovensko ozemlje. Na Hrvaškem prečka Trstenik (1248 m) in Štulac (1057 m) — zadnja vrhova nad 1000 metri — ter se spusti v dolino Mlake. Klano in Studeno razdeli v smeri zahoda, nato pa se vzpne na Mačkov vrh in nadaljuje proti jugu do Majevega vrha. Tu se začne zadnji, 69. sektor prvotne meje — a ta že ne poteka več skozi gozd, ampak med naselji Spinčići, Matulji in Rubeši v predmestju Reke.
Sektor 51 - Rakov Škocjan
Sektor 52 - Čela
Sektor 53 - Suhi vrh
Sektor 54 - Otoška dolina
Sektor 55 - Lačnik
Sektor 56 - Škodovnik
Sektor 57 - Bička gora
Sektor 58 - Leskova dolina
Sektor 59 - Korita
Sektor 60 - Vavkovec
Sektor 61 - Cifre
Sektor 62 - Javor
Sektor 63 - Brlog
Sektor 64 - Šiblje
Sektor 65 - Vršine
Sektor 66 - Bojin
Sektor 67 - Vrhi
Sektor 68 - Mačkov vrh
Območje Reke
Sektor 69 je bil zadnji sektor prvotne rapalske meje. Zaključil se je s posebnim tromejnim mejnikom, ki je označeval stičišče treh ozemelj: Kraljevine Italije, Kraljevine SHS in Svobodne Reške države. Ta mejnik — številka 70 — se je po obliki razlikoval od tromejnika na Peči, s katerim se je meja začela, saj je moral obenem označevati mejo z državno tvorbo povsem drugačnega statusa. Z ukinitvijo Svobodne Reške države leta 1924 je tromejnik izgubil svoj namen. Meja je bila podaljšana naprej proti morju — a z opazno razliko: medtem ko je celotna rapalska meja od Peči do Majevega vrha označena z betonskimi mejniki, so novo, podaljšano traso leta 1924 zaznamovali s klesanimi kamni. Reški odsek je tako po materialnem izgledu mejnikov ločena celota, ki odraža tako drugačen čas nastanka kot drugačen politični kontekst. Mejnik številka 70 je postal relikt kratke in nemirne zgodovine mesta, ki si ga dve kraljevini nista mogli razdeliti brez posrednika.
Sektor 69 - Majevi vrh
Sektor 70 - Reka
Reški odsek je edini del rapalske meje, ki ni nastal leta 1920 skupaj z ostalimi. Prvotna meja se je zaključila pri tromejniku s Svobodno Reško državo — kratkoživim samostojnim ozemljem, ki ni pripadalo ne Italiji ne Jugoslaviji. Ko je Rimski sporazum leta 1924 to državo ukinil in razdelil njeno ozemlje, je bilo treba mejo podaljšati do morja. Nova črta je potekala med mestom Reko, ki je v celoti pripadlo Italiji, in pristaniščem Baroš pri izlivu Rečine v Jadransko morje, ki ga je dobila Jugoslavija. Meja je mestno tkivo razrezala skoraj kirurško — potekala je med sosednjimi naselji, sledila ulicam in se zaključila ob Mrtvem kanalu, nekdanjem izlivu Rečine v luko. Italijani so na svojem robu meje vzporedno z mejno črto postavili zid, ki je dobesedno pregradil ulice in presekal mestne četrti. Za Jugoslavijo je bil Baroš strateško ključen iz dveh razlogov: brez lastnega izhoda na Jadran bi bila odvisna od italijanske dobre volje za vsak pomorski izvoz, hkrati pa je v pristanišče vodila železnica iz notranjosti — neposredna povezava med slovenskim in hrvaškim zaledjem ter odprtim morjem. Reški odsek je tako edini del rapalske meje, kjer ni šlo za naravo ali geografijo, ampak za pristaniško infrastrukturo in železniški dostop do nje.
