Štiri krajine, ena meja — Od Alp do Jadrana
Rapalska meja ni bila enolična črta. Na 244 kilometrih je prečkala štiri povsem različne krajine — od zasneženih alpskih grebenov do poseljenega hribovja, prostranih dinarskih gozdov in urbanega okolja jadranskega pristanišča. Tej razdelitvi je sledila tudi mešana mejna komisija.
Meja je tekla po visokogorskem grebenu Julijskih Alp od tromeje pri Peči do Hoča. Mnogi vrhovi — Triglav, Jalovec, Mangart — so bili mejni ali tik ob meji.
Osrednji del meje je potekal skozi poseljene predele — Idrijo, Logatec, Rakek in Postojno. Tu je meja najbolj neposredno posegla v vsakdanje življenje krajevnih skupnosti.
Južni del meje je potekal od masiva Snežnika do Jadranskega morja pri Matuljah.
Po ukinitvi Svobodne Reške države leta 1924 je bila meja podaljšana do Jadranskega morja. Pristanišče Baroš je pripadlo Jugoslaviji, mesto Reka pa Italiji.
Severni del - Julijske Alpe
Severni del rapalske meje se prične na vrhu Peč (1508 m) — tromejniku Avstrije, Italije in Slovenije, ki obstaja še danes. Od tu se meja spusti v Zgornjesavsko dolino pri Ratečah in se nato dvigne na greben Ponc do V konca špice (2351 m). Ta odsek je edini del rapalske meje, ki še danes velja kot državna meja med Slovenijo in Italijo. Od V konca špice dalje je prvotna rapalska meja zavila proti vzhodu — prek Kotovega sedla, Jalovca (2645 m), Male Mojstrovke in prelaza Vršič (1611 m), ki je s tem postal mejno območje. Meja je nato potekala prek Prisojnika in Kriške stene — Razor (2601 m) je v celoti pripadel Italiji — ter se prek Bovškega Gamsovca spustila na planinski prehod Luknja in vzpela na Triglav (2863 m po takratni meritvi). S Triglava je meja sledila grebenu prek Doliča, Kanjavca in Doline sedmerih jezer do grebena Lepošpičja. Tu je posegla celo v meje takrat ustanovljenega parka Doline Triglavskih jezer: dve najvišji jezeri sta se znašli v Italiji in sta bili izvzeti iz prvotnega zavarovanega območja. Italijani so najvišje jezero pomenljivo preimenovali v Lago Zero — Nično jezero.
Pri Velikih vratih je meja presekala stare pašne poti med Zgornjim Posočjem in visokogorskimi planinami — prebivalci so čez noč postali odrezani od svojih stoletnih pašnih planin. Od Bogatinskega sedla (1803 m) naprej meja skoraj natančno sledi razvodnici: prek Velikega Bogatina, Tolminskega Kuka, Vogla, Rodice in Črne prsti (1844 m) poteka po samem grebenu. Šele nad Soriško planino se prevesi na gorenjsko stran in prek Šavnika, Čevžla in Dravha doseže prelaz Petrovo Brdo (797 m). Tu zapusti Julijske Alpe in se strmo dvigne na Hoč (1514 m) — zadnji vrh severnega odseka.
Sektor 1 - Peč (Tromeja) - Ratečeveč
Sektor 2 - Rateče - Visoka Poncaveč
Sektor 3 - Visoka Ponca - Kotovo sedloveč
Sektor 4 - Kotovo sedlo - Jalovec - Jalovška škrbinaveč
Sektor 5 - Jalovška škrbina - Travnik - Mala Mojstrovkaveč
Sektor 6 - Mala Mojstrovka - Nad Šitom Glava - Vršičveč
Sektor 7 - Vršič - Prisojnik - Dovška vrataveč
Sektor 8 - Dovška vrata - Bovški Gamsovec - Luknjaveč
Sektor 9 - Luknja - Triglavveč
Sektor 10 - Triglav - Doličveč
Sektor 11 - Dolič - Kanjavec - Prehodavciveč
Sektor 12 - Prehodavci - Lepošpičje - Plaski Vogel - Čelo - Velika vrataveč
Sektor 13 - Velika vrata - Kalveč
Sektor 14 - Kal - Oslova škrbina - Lanževicaveč
Sektor 15 - Lanževica - Bogatinsko sedloveč
Sektor 16 - Bogatinsko sedlo - Veliki Bogatin - sedlo Dobrenjščicaveč
Sektor 17 - Sedlo Dobrenjščica - Tolminski Kukveč
Sektor 18 - Tolminski Kuk - Škrbinaveč
Sektor 19 - Škrbina - Vrh nad Škrbino - Globokoveč
Sektor 20 - Globoko - Vogel - Šijaveč
Sektor 21 - Šija - Rodicaveč
Sektor 22 - Rodica - Raskovec - Matajurski vrhveč
Sektor 23 - Matajurski vrh - Črna prst - Čez Suhoveč
Sektor 24 - Čez Suho - Šoštar - Na Kaluveč
Sektor 25 - Na Kalu - Kobla - Vrh Bačeveč
Sektor 26 - Vrh Bače - Šavnik - Čevžl - Soriška planina - Dravhveč
Sektor 27 - Dravh - Petrovo Brdoveč
Sektor 28 - Petrovo Brdo - Hočveč
Osrednji del - poseljeno območje
Osrednji odsek se od alpskega bistveno razlikuje: meja tu ne sledi grebenom, ampak jih prečka. Na Cerkljanskem, Idrijskem in Škofjeloškem hribovju je Italija izsilila potek tik pod razvodnico — ključni prelazi in vrhovi so ostali na italijanski strani, naselja pa so izgubila naravno zaledje. Od Hoča se meja spusti prek vzhodnih pobočij Porezna (1630 m) in zavije proti Blegošu, pri katerem se obrne proti jugozahodu. Prek hribovja Cerkljanskega in Idrijskega seka doline pravokotno — potoki tečejo v Jugoslavijo, prelazi ostanejo Italiji. Pri Sovodnju naredi izjemo in ga pusti Jugoslaviji, pri Medvedjem Brdu (814 m) nad Godovičem pa zadnjič prečka staro deželno mejo. Od tu naprej do današnje slovensko-hrvaške meje poteka izključno po ozemlju Kranjske. V drugem delu odseka pokrajina postane nižja in bolj poseljena. Meja zaobide Hotedršico, sledi južni strani ceste Logatec–Ajdovščina, prečka Planinsko polje ob graščini Hošperk in odreže Planino od okoliških naselij. Pred Stražnikom preskoči južno železnico in v skoraj ravni črti doseže Veliki Javornik (1269 m) — vstopno točko v prostrane dinarske gozdove.
Sektor 29 - Hoč - Humveč
Sektor 30 - Hum - Prvič - Bičkarjev vrhveč
Sektor 31 - Bičkarjev vrh - Črni vrhveč
Sektor 32 - Črni vrh - Kovkveč
Sektor 33 - Kovk - Leskovica - Krnice pri Novakihveč
Sektor 34 - Krnice pri Novakih - Vrhovčev gričveč
Sektor 35 - Vrhovčev grič - Nova Oselicaveč
Sektor 36 - Nova Oselica - Laniševeč
Sektor 37 - Laniše - Mrzlikveč
Sektor 38 - Mrzlik - Breznicaveč
Sektor 39 - Breznica - Vrsnikveč
Sektor 40 - Vrsnik - Ravne pri Žirehveč
Sektor 41 - Ravne pri Žireh - Zavratec - Brnikov Logveč
Sektor 42 - Brnikov Log - Lanevše - Trateveč
Sektor 43 - Trate - Žejna dolina - Kobilaveč
Sektor 44 - Kobila - Hotedršica - Logveč
Sektor 45 - Log - Novi Svet - Kalceveč
Sektor 46 - Kalce - Grčarevecveč
Sektor 47 - Grčarevec - Lipjeveč
Sektor 48 - Lipje - Planinaveč
Sektor 49 - Planina - Planinsko polje - Hasberg - Unecveč
Sektor 50 - Unec - Stražnikveč
Južni del - prostrani gozdovi
Južni odsek poteka skozi eno izmed največjih sklenjenih gozdnih površin v Sloveniji in na Hrvaškem — prek Javornikov, Snežnika in obronkov Gorskega Kotarja vse do Matuljov pri Reki. Za razliko od severnega dela meja tu ne sledi naravnim mejam. Poteka v pretežno ravnih linijah med vrhovi: od Velikega Javornika prek Debelega vrha, Lačnika (1103 m) in Škodovnika (1260 m) do Leskove doline. Od tu zavije na jug in pri Črnem vrhu (1121 m) južno od Gomanc dokončno zapusti slovensko ozemlje. Na Hrvaškem prečka Trstenik (1248 m) in Štulac (1057 m) — zadnja vrhova nad 1000 metri — ter se spusti v dolino Mlake. Klano in Studeno razdeli v smeri zahoda, nato pa se vzpne na Mačkov vrh in nadaljuje proti jugu do Majevega vrha. Tu se začne zadnji, 69. sektor prvotne meje — a ta že ne poteka več skozi gozd, ampak med naselji Spinčići, Matulji in Rubeši v predmestju Reke.
Sektor 51 - Stražnik - Škanski grič - Laščekveč
Sektor 52 - Lašček - Čelaveč
Sektor 53 - Čela - Suhi vrhveč
Sektor 54 - Suhi vrh - Otoška dolinaveč
Sektor 55 - Otoška dolina - Lačnikveč
Sektor 56 - Lačnik - Škrajni vrhveč
Sektor 57 - Škrajni vrh - Bički lazveč
Sektor 58 - Bički laz - Leskova dolinaveč
Sektor 59 - Leskova dolina - Korita - Vavkovecveč
Sektor 60 - Vavkovec - Praprotna draga - Paravičeva mizaveč
Sektor 61 - Paravičeva miza - Jelenja draga - Čabranska policaveč
Sektor 62 - Čabranska polica - Veliki Smrekovac - Brlogveč
Sektor 63 - Brlog - Zeleni vrhveč
Sektor 64 - Zeleni vrh - Štulac - Proslapveč
Sektor 65 - Proslap - Bojinveč
Sektor 66 - Bojin - kota 554več
Sektor 67 - Kota 554 - Mačkov vrhveč
Sektor 68 - Mačkov vrh - Majevi vrhveč
Sektor 69 - Majevi vrh - Trinajstići - Matuljiveč
Območje Reke
Sektor 69 je bil zadnji sektor prvotne rapalske meje. Zaključil se je s posebnim tromejnim mejnikom, ki je označeval stičišče treh ozemelj: Kraljevine Italije, Kraljevine SHS in Svobodne Reške države. Ta mejnik — številka 70 — se je po obliki razlikoval od tromejnika na Peči, s katerim se je meja začela, saj je moral obenem označevati mejo z državno tvorbo povsem drugačnega statusa. Z ukinitvijo Svobodne Reške države leta 1924 je tromejnik izgubil svoj namen. Meja je bila podaljšana naprej proti morju — a z opazno razliko: medtem ko je celotna rapalska meja od Peči do Majevega vrha označena z betonskimi mejniki, so novo, podaljšano traso leta 1924 zaznamovali s klesanimi kamni. Reški odsek je tako po materialnem izgledu mejnikov ločena celota, ki odraža tako drugačen čas nastanka kot drugačen politični kontekst. Mejnik številka 70 je postal relikt kratke in nemirne zgodovine mesta, ki si ga dve kraljevini nista mogli razdeliti brez posrednika.
Sektor 70 - Matulji - Martinkovac - Rekaveč
Reški odsek je edini del rapalske meje, ki ni nastal leta 1920 skupaj z ostalimi. Prvotna meja se je zaključila pri tromejniku s Svobodno Reško državo — kratkoživim samostojnim ozemljem, ki ni pripadalo ne Italiji ne Jugoslaviji. Ko je Rimski sporazum leta 1924 to državo ukinil in razdelil njeno ozemlje, je bilo treba mejo podaljšati do morja. Nova črta je potekala med mestom Reko, ki je v celoti pripadlo Italiji, in pristaniščem Baroš pri izlivu Rečine v Jadransko morje, ki ga je dobila Jugoslavija. Meja je mestno tkivo razrezala skoraj kirurško — potekala je med sosednjimi naselji, sledila ulicam in se zaključila ob Mrtvem kanalu, nekdanjem izlivu Rečine v luko. Italijani so na svojem robu meje vzporedno z mejno črto postavili zid, ki je dobesedno pregradil ulice in presekal mestne četrti. Za Jugoslavijo je bil Baroš strateško ključen iz dveh razlogov: brez lastnega izhoda na Jadran bi bila odvisna od italijanske dobre volje za vsak pomorski izvoz, hkrati pa je v pristanišče vodila železnica iz notranjosti — neposredna povezava med slovenskim in hrvaškim zaledjem ter odprtim morjem. Reški odsek je tako edini del rapalske meje, kjer ni šlo za naravo ali geografijo, ampak za pristaniško infrastrukturo in železniški dostop do nje.
