Poslanci v Rimu

Predsednik: Besedo ima poslanec Wilfan.

Wilfan: Spoštovani kolegi, najprej moram podati izjavo, podobno tisti, ki jo je že podal poslanec nemške skupine. Skupina slovanskih poslancev, izvoljenih v naših pokrajinah, formalno izjavlja: »Slovanski poslanci imajo in uveljavljajo pravico, da pri opravljanju svojih nalog, posebno ko govorijo v zbornici, uporabljajo svoj jezik. Ta pravica obstaja brez izrecnega priznanja, ker je pogoj in posledica najosnovnejše svobode poslancev in volivcev in ker je njena raba najbolj neposreden in zakonit izraz njihove nedotakljive narodne zavesti in dostojanstva. Obstaja pa tudi zato, ker jo 62. člen Statuta izrecno priznava za francoščino poslancem in senatorjem iz krajev, kjer se ta jezik govori; zato jo je treba po neizogibni analogiji priznati tudi za slovanski jezik in za predstavnike krajev, kjer se govori in ki so bili priključeni kraljevini šele po razglasitvi Statuta. Slovanski poslanci zato zaupajo, da bo ta njihova pravica izrecno priznana. V tem pričakovanju, a s pridržkom, da bodo kadarkoli, ko se jim bo zdelo primerno, uporabili svoj jezik, bomo zaenkrat svoje misli izražali v italijanščini.«

Spoštovani kolegi! Priznati moram, da oklevam, ko kot predstavnik slovanskih prebivalstev, ki so zdaj priključena kraljevini, prvič jemljem besedo v tej skupščini. Naš položaj je med najbolj občutljivimi. Pripadamo narodu, ki si je pred nedavnim končno ustvaril lastno narodno državo. S tem narodom nas združujejo skupni izvor, jezik, čustva in izročilo; te naravne, nerazdružljive enotnosti ne moremo zatajiti. Po drugi strani vemo, da smo postali državljani Kraljevine Italije. Med dolžnostjo državljanov v političnem smislu in narodnim čustvom v etničnem smislu je spor. Iskali bomo izhod iz tega spora. In verjamemo, da bomo prav v italijanskem parlamentu našli ljudi, ki nas bodo razumeli, če bomo tu odkrito izpovedali svoja narodna čustva in svoje pojmovanje narodnosti in nacionalizma. (Odobravanje.)

Za nas država ni najvišja entiteta; najvišje je ljudstvo, narod, ponavljam, v etničnem in zgodovinskem smislu. Samo v tem smislu smo nacionalisti, ne pa nacionalisti, kakršni so, se mi zdi, tisti, ki se v tej dvorani ponašajo s tem imenom. Nacionalizem, ki ga iz vsega srca zavračam, ni nacionalizem, ni ljubezen do lastnega ljudstva, temveč imperializem; je sovraštvo, ne ljubezen. (Komentarji.) S takim nacionalizmom nimamo nič skupnega, in pri tem vztrajam, ker vem, da nam bodo zlasti naši rojaki italijanske narodnosti v priključenih krajih vedno znova očitali imperialistični nacionalizem. Za sebe, za svoje kolege in za vse naše prebivalstvo to izrecno zanikam. (Komentarji.)

Čeprav se torej čutimo v nasprotju z italijansko državo, ker nas je priključila proti naši volji in proti našim težnjam, se ne čutimo v nasprotju z italijanskim ljudstvom (odobravanje na levici), ki ga, to lahko tu z mirno vestjo zatrdim in prosim, da se zapiše, Slovenci in Hrvati, zdaj priključeni Italiji, ne sovražijo. Ne sovražijo italijanskega ljudstva.

Pozdravljam to prvo priložnost, ko predstavniku slovanskih prebivalstev ni več treba govoriti s komisarji, s karabinjerji, kvečjemu še z ministri ali načelniki uradov, temveč končno govori s sinovi, ki jih je izvolilo italijansko ljudstvo. (Odobravanje.) Prepričan sem, da se bomo, če bomo govorili neposredno, odkrito in iskreno, spoštovali, če se že ne bomo mogli ljubiti. (Medklici na skrajni desnici.)

Za nas zahtevam predvsem pravico, da lahko govorimo svobodno in iskreno, da vam lahko popolnoma odpremo dušo, z vsem, kar je v njej narodnega čustva, bolečine, žalosti in zamere. Druge poti, da bi se srečali in razumeli, kot iskrenost, ni. Diplomati morda hodijo po drugih poteh, mi pa, sinovi novega časa, demokrati v pravem pomenu besede, sinovi širokih množic, demokratični, kakršne so zlasti slovanske množice, priznavamo samo eno pot: pot odkrite, možate besede.

Zato naj vam v nekaj besedah povem, v kakšnem položaju nas je našel kraljev pozdrav; ta položaj nam narekuje vse drugačne besede od tistih, ki so predlagane v odgovoru na prestolni govor. Najprej moramo pojasniti nekaj dejstev. Priključeno ozemlje, ki se zdaj imenuje dežela Venezia Giulia …

Glas s skrajne desnice: Vedno! Že stoletja!

Wilfan: Zdaj se uradno imenuje Venezia Giulia, a to ni zgodovinsko ime. (Medklici s skrajne desnice, hrup.) V interesu iskrenosti in razprave se bom rad odzval na vsak utemeljen medklic. Dežela torej, ki jo bom kolegu na ljubo imenoval Venezia Giulia, a se do leta 1854, ko si je to ime izmislil Graziadio Ascoli, ni tako imenovala …

Glasovi s skrajne desnice: Vedno! Vedno! Od Julija Cezarja! (Živahen hrup.)

Wilfan: … v tej tako imenovani deželi je večina prebivalstva, tako po številu kakor po obsegu narodno poseljenega ozemlja, slovanska. To so navsezadnje pokazale tudi volitve, čeprav so bile izvedene v škodo Italije, saj mislim, da bi bilo za Italijo (ne govorim o nas, temveč o vsej Italiji) veliko koristneje, če naš vstop v italijansko ustavno življenje ne bi bil omadeževan s takimi volitvami, ki niso bile politične volitve, temveč groza, podlost, sramota! (Živahni protesti, hrup na desnici in v sredini, odobravanje na skrajni levici.) Nekaj podlega! (Živahne invektive s skrajne desnice, protesti, hrup.) Naše število, čeprav zmanjšano, bi moralo zadoščati za prepričanje, da je v tej deželi močno slovansko jedro. Ko se bodo delale statistike, priporočam, naj bodo izdelane vsaj tako dobro kot avstrijske. (Zelo živahen hrup, protesti.)

Predsednik: Poslanec Wilfan, tu sem, da zagotovim svobodo besede vsem, a pozivam vas, da spoštujete čustva italijanske skupščine. (Zelo živahno in dolgo ploskanje, ploskajo tudi tribune. Živahni komentarji.) Nadaljujte!

Wilfan: Slovansko prebivalstvo nas je poslalo v to dvorano, da navežemo stik, da govorimo, da se sporazumemo, da najdemo pot do za nas znosnega obstoja.

Glasovi: Ne pa, da izzivate!

Wilfan: Če bi moje besede utegnile imeti kakšen pomen, ki bi ga bilo mogoče razumeti kot žalitev čustev italijanske zbornice, česar ne priznam, ker tega namena nisem imel, vas prosim, da vzamete na znanje, da se je to zgodilo popolnoma proti moji volji. Kolega iz Trsta, odvetnik Suvich, bo potrdil, kaj pomeni govoriti o statistikah. Izraziti sem hotel le željo, naj bodo statistike izdelane bolje kot v avstrijskih časih. (Medklici, komentarji, hrup.)

Predsednik: Incident je končan. Mir, prosim. Poslanec Coda, kličem vas k redu! Nadaljujte, poslanec Wilfan.

Wilfan: Če je res, da je v tej deželi večina slovanska …

Glasovi z desnice: Ni res! (Komentarji.)

Wilfan: … bi morala ta dežela pripasti slovanski narodni državi in ne italijanski. Navajali so se geografski in strateški razlogi, ki jih iz spoštovanja do temeljnega načela narodnosti ne moremo priznati za zadostne. Skušal bom biti kratek, da povzamem našo misel, in dovolite mi, da preberem izjavo.

»Suverenost Kraljevine Italije se je pravno razširila na dežele ob severni obali Jadrana šele z Rapalsko pogodbo in s priključitvijo, ki je začela veljati 5. januarja 1921. To se je zgodilo brez svobodnega in rednega privoljenja, v nasprotju z narodnim značajem prebivalstva, ki med Jadranom in novimi mejami po veliki večini ni italijansko, temveč slovansko. Ostalo je zaman upanje, da bo Kraljevina Italija, ustanovljena na narodni enotnosti in nastala iz plebiscitov, tudi v tem primeru spoštovala načelo narodnosti in pravico narodov, da sami odločajo o svoji usodi. Protesta, ki ne bi mogel biti bolj upravičen, ki pa ga je zaostrilo krivično ravnanje v nasprotju s slovesnimi obljubami, četudi ne s formalnimi jamstvi (ta so bila, res je, izrecno zavrnjena), v srcih Slovanov, ki so zdaj podložni Italiji, ne bo mogoče nikoli utišati. Slovanski poslanci so dolžni ob začetku svojega dela temu protestu dati izraz in zato za sedanjost in vso prihodnost dajejo ustrezen formalni in slovesni pridržek, v imenu Slovanov novih pokrajin, državljanov Italije, ki spoštujejo zakone, a so zvesti svojim idealom.«

Vstopili smo v italijansko družino in vsak človek dobre volje, ne glede na narodno čustvo, bi si moral želeti, da bi se ta vstop zgodil v drugačnih okoliščinah, na drugačen način. Kakor so se stvari dogajale od prvega dne zasedbe, po obljubah, danih celo na javnih razglasih, takrat natisnjenih tudi v slovanskem jeziku, smo namesto tega doživeli režim zatiranja, režim, ki je bil surov in krut, v žalostnem nasprotju s tem, kar so naši ljudje pričakovali od vojske in od italijanskega ljudstva, ki je prišlo v deželo kot osvoboditelj. (Živahni medklici, zelo živahni protesti, hrup.)

Gasparotto: Nahranili so vas naši vojaki!

Predsednik: Poslanec Wilfan, ne pozabite, da se je italijanska vojska pokrila s slavo! (Zelo živahno ploskanje.)

Giolitti, predsednik vlade in notranji minister: Poslanec Wilfan, v imenu vlade moram protestirati proti žalitvi, ki ste jo izrekli italijanski vojski. (Zelo živahno in ponavljajoče se ploskanje, pridružijo se tudi tribune. Ponavljajoči se vzkliki: Živela vojska!) Poslanec Wilfan, prebivalstvu, ki ga zastopate, delate zelo slabo uslugo, ko vzbujate vtis, da vaša čustva delijo prebivalstva, za katera smo prepričani, da bodo zvesto spoštovala zakon in spoštovala Italijo, kakor je vi ne znate spoštovati. (Zelo živahno in dolgo ploskanje.)

Predsednik: Zdaj mir in pustite govoriti. — Glasovi: Dovolj! Dovolj!

Wilfan: Italijanščina ni moj materni jezik; če jo govorim, moram priznati, da je ne govorim s tako popolnostjo, kot bi bilo potrebno. Ko sem govoril o vojski, gotovo nisem mislil ne na vojsko kot ustanovo ne na vojsko kot celoto … (Zelo glasen hrup, medklici. Glasovi: Dovolj! Dovolj!) Nisem govoril o vojski, temveč o vojaških oblasteh, katerih ravnanje mi mora biti dovoljeno kritizirati. In da bi svojo misel še bolje pojasnil in pokazal utemeljenost svoje kritike, naj povem, da so nam civilne oblasti, ko smo jim prinašali svoje pritožbe, odgovarjale: Počakajte; saj veste, da je vojaški režim izreden režim. Gre za vojaško zasedbo, morate jo prenašati; počakajte, da se ta izredni režim konča. Mislim, da nisem storil ničesar drugega, kot da sem uporabil svojo pravico. Nikogar nisem hotel žaliti in žal mi je, gospod Giolitti, da me vi, ki ste precej starejši od mladih kolegov iz fascia, s svojo modrostjo niste znali razumeti. (Medklici, obtožbe, hrup.)

Seveda bi moral navesti pritožbe našega prebivalstva tudi v drugih pogledih, zlasti glede gospodarskih razmer. Vem, da si v tem pogledu ne moremo delati utvar, saj so razmere neugodne v vsej državi, italijanska uprava pa se v naših krajih sooča s posebno težkimi nalogami. A tu se hočem omejiti predvsem na pritožbe, ki zadevajo našo narodno zavest. Naše narodno življenje so začeli zatirati že od vsega začetka. Raba našega jezika je prepovedana, iz uradov je izgnana. Delovanje naših društev ovirajo na vse načine; celo tako nedolžna društva, kot so naši pevski zbori, so razpustili ali vsaj onemogočili njihovo delo. Vsak izraz narodnega čustva, ne jugoslovanskega v političnem, temveč v etničnem smislu, velja za izraz, naperjen proti Italiji. (Živahni pogovori, medklici.) Če že v tem, da Slovani živijo po slovansko, vidite sovražnost do Italije, potem vidite, da so naše pritožbe upravičene.

Glede na vaše razpoloženje bo bolje, da navajanje naših pritožb preložim na drugo priložnost. Vidim, da se bomo morali namesto odkritega in iskrenega govorjenja, kot sem nameraval, navaditi sporočati svoje pritožbe po malih odmerkih. Danes naj povem le to: slišali smo lepe besede, čakamo dejanj in čakamo, da se zgodi, kar je rekel poslanec De Nicola, da nam bodo izkazali najbolj ljubosumno skrb in najgloblje spoštovanje do vsega, kar zadeva našo narodno zavest.

Slovanski poslanci imajo čast, da v imenu slovanskih prebivalstev in v svojem imenu podajo še naslednjo izjavo: »Slovani, ki so zdaj postali italijanski državljani, se popolnoma zavedajo svojega položaja. Vedo, da jih poleg naravne enotnosti po rodu, jeziku, čustvih, kulturi in izročilu, ki jih povezuje z ljudstvom Slovencev, Hrvatov in Srbov, imenovanih skupno južni Slovani ali Jugoslovani, z italijanskim narodom zdaj združuje mogočna vez državne enotnosti. Novi italijanski državljani slovanske narodnosti so odločeni in pripravljeni sprejeti vse posledice tako določenega položaja. Kakor imajo pravico zahtevati najbolj ljubosumno skrb in najgloblje spoštovanje do vsega, kar zadeva njihovo narodno zavest, tako prevzemajo tudi vse dolžnosti, ne le tiste, ki jih nalagajo zakoni, temveč tudi tiste, ki izhajajo že iz samega dejstva skupnega življenja v državi, in bodo v mejah svojih moči in svojega posebnega položaja sodelovali pri uresničevanju skupnih idealov človečnosti, kulture ter moralnega in gmotnega napredka. Ker so takšni nameni in razpoloženje njihovih rojakov, imajo slovanski poslanci jasno začrtano pot, ki ji bodo sledili tako v splošnih vprašanjih kakor predvsem pri varovanju in pospeševanju posebnih interesov, ki so jim zaupani. Z iskrenim in lojalnim, čeprav skromnim sodelovanjem pri delu zbornice si bodo prizadevali, da bi bili vredni ne le zaupanja volivcev, temveč tudi kolegialnih čustev, ki jih upajo tu najti in jih bodo iz vsega srca vračali.« (Komentarji.)