Pred raso, kot je slovanska — manjvredno in barbarsko — ni treba uporabljati politike korenčka, temveč politiko palice. … Verjamem, da se da 500.000 slovanskih barbarov žrtvovati za 50.000 Italijanov.
Benito Mussolini na zborovanju v gledališču Politeama Ciscutti v Pulju17Poskus sprave, ki ga Italija ni potrdila
Po osamosvojitvi Slovenije sta vladi obeh držav leta 1993 ustanovili mešano slovensko-italijansko kulturno-zgodovinsko komisijo. Sestavljali sta jo skupini slovenskih in italijanskih zgodovinarjev pod sopredsedstvom Milice Kacin Wohinz in Giorgia Conettija; po sedmih letih dela je leta 2000 soglasno sprejela skupno poročilo Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956.13
Poročilo so soglasno pripravili tudi italijanski zgodovinarji — a uradna italijanska politika ga nikoli ni potrdila niti razglasila za uradni zgodovinski dokument, čeprav je bila prav to prvotna zamisel ob ustanovitvi komisije.
Skupno poročilo mešane komisije, 20001314Poročilo je danes javno dostopno v slovenščini in italijanščini in velja za temeljno strokovno podlago za razumevanje odnosov med obema narodoma.14 Vse, kar sledi v nadaljevanju, je v skladu z ugotovitvami tega in drugih navedenih virov.
Pred Italijo — mešano ozemlje pod Avstro-Ogrsko
Gorica, Trst in obala niso bila nikoli enojezična območja. V njih sta se prepletali slovenska in italijanska skupnost, skupaj z manjšimi skupinami Furlanov, Hrvatov in nemško govorečih. V okviru Avstro-Ogrske je to sožitje imelo urejeno pravno obliko: šolstvo v slovenščini je delovalo v Trstu, Gorici, Kopru in zaledju, Slovenci so imeli lastne kulturne in gospodarske organizacije, med njimi Narodni dom v Trstu, posojilnice, čitalnice ter društvi Sokol in Edinost.1
Prvi Slovenci so pod italijansko državo prišli že leta 1866. Po avstrijsko-italijanski vojni je Avstrija z mirovno pogodbo Italiji odstopila Benečijo; s plebiscitom 21. in 22. oktobra 1866 so tudi prebivalci Beneške Slovenije pripadli Italiji. Tako so beneški Slovenci postali prva skupina Slovencev, ki se je znašla ločena od matice, znotraj meja italijanske države.2 Že tedaj se je v italijanskem javnem prostoru pojavljalo prepričanje, da je slovenščina jezik avstrijske navezanosti, medtem ko naj bi bila italijanščina edini primeren jezik javnega in kulturnega življenja — miselnost, ki bo v naslednjih desetletjih dobila državno obliko.
Rapalska pogodba in italijanski pohlep po ozemlju
Italija je leta 1915 s tajnim Londonskim sporazumom vstopila v prvo svetovno vojno na strani antante v zameno za ozemeljske pridobitve na račun Avstro-Ogrske. Na podlagi tega sporazuma je po vojni zahtevala velik del slovenskega in hrvaškega narodnega ozemlja.3
Z Rapalsko mirovno pogodbo leta 1920 je Italija dobila približno tretjino slovenskega narodnega ozemlja, na katerem je živela četrtina slovenskega prebivalstva, ter hrvaški del Istre, Reko in Zadar.3 Po Rapalski pogodbi se je v mejah Italije znašlo okoli 325.000 Slovencev.2 Italija je po osvojitvi ozemlja začela politiko raznarodovanja in poitalijančevanja, ki se je še okrepila, ko so oblast prevzeli fašisti Benita Mussolinija.3
Zatiranje jezika, imen in šolstva
Po osvojitvi ozemlja se je začelo priseljevanje Italijanov, prepovedana je bila raba slovenskega jezika v javnosti, vse slovenske priimke so poitalijančili. Narodno zavedne Slovence so zapirali, preganjali in ustrahovali, slovenske učitelje pa so načrtno pošiljali v notranjost Italije, da bi jih ločili od slovenskih otrok.3
Slovensko šolstvo je bilo razgrajeno z italijansko šolsko reformo iz leta 1923, ki je slovenščino kot učni jezik ukinila v vseh državnih šolah na priključenem ozemlju. Mešana slovensko-italijanska zgodovinska komisija v svojem poročilu ugotavlja, da je fašistična oblast v dvajsetih in tridesetih letih z vrsto ukrepov dosledno odpravljala slovenske šole, društva, tisk in gospodarske ustanove.4
Posledica nasilja in zatiranja je bila, da je veliko primorskih Slovencev odšlo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.3 Hkrati je italijanska država spodbujala priseljevanje Italijanov na ta ozemlja. Cilj te dvojne politike — izseljevanja Slovencev in doseljevanja Italijanov — je bil pospešeno spreminjanje etnične podobe krajev.4
Požig Narodnega doma, Bazovica in Lojze Bratuž
Fašistično nasilje se je začelo že po koncu prve svetovne vojne. Leta 1920 so fašisti požgali in uničili Narodni dom v Trstu, ki je bil simbol slovenske navzočnosti v mestu.3 V stavbi, ki jo je zasnoval arhitekt Maks Fabiani in je bila odprta leta 1904, so delovali hotel, kavarna, gledališka dvorana, hranilnica, čitalnica ter sedeži številnih slovenskih društev.1
Požig ni bil naključje. Bil je del sistematičnega fašističnega nasilja, ki je sledilo razočaranju po koncu prve svetovne vojne in naraščajočemu strahu pred Slovenci v Trstu.
Ko je novembra 1920 Rapalska pogodba formalizirala priključitev Primorja k Italiji, je postal požig le prolog — ne epilog — tega, kar je prihajalo.
Narodni dom v Trstu je bil požgan 13. julija 1920 — leto in pol po koncu prve svetovne vojne in štiri mesece pred podpisom Rapalske pogodbe. Organiziran napad je vodil Francesco Giunta — toskanski fašist, poslan v Trst z namenom širjenja fašizma med prebivalstvom. Požig Narodnega doma je bil prelomna točka v njegovi politični karieri in eden od dejanj, ki so utrla pot fašizmu do oblasti. Marca 1922 je po zgledu D'Annunzia z dva tisoč privrženci izvedel državni udar v Svobodni državi Reka, kar je bil temelj kasnejše uradne italijanske priključitve. Oktobra 1922 je vodil fašiste Julijske krajine v pohodu na Rim — akciji, s katero je Mussolini prevzel oblast v Italiji. Italijanska fašistična gibanja so Narodni dom dojemala kot najpomembnejši simbol slovenske prisotnosti v mestu, ki ga je bilo treba uničiti. Italija je stavbo leta 2020 — sto let po požigu — simbolično vrnila slovenski skupnosti; uradno predajo je podpisal predsednik Sergio Mattarella marca 2022.
Kot odgovor na fašistično zatiranje so primorski Slovenci ustanovili narodnoobrambno organizacijo TIGR.3 Štiri njene pripadnike — Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Alojza Valenčiča in Zvonimirja Miloša — je italijansko Posebno sodišče za obrambo države (Tribunale Speciale per la Difesa dello Stato) obsodilo na smrt na prvem tržaškem procesu; ustreljeni so bili leta 1930 pri Bazovici.35 V slovenski zavesti so postali znani kot bazoviški junaki.5
Med najbolj pretresljivimi zgodbami je usoda goriškega skladatelja in zborovodje Lojzeta Bratuža. Decembra 1936 so mu fašisti v grlo na silo zlili mešanico strojnega olja in bencina. Bratuž, čigar edini »greh« je bil, da se ni hotel odpovedati svojemu jeziku pri vodenju cerkvenih pevskih zborov, je zaradi zastrupitve umiral več tednov in umrl 16. februarja 1937, dan pred svojim 35. rojstnim dnem.3
Posamezne usode — obrazi politike zatiranja
Zgodovinski procesi postanejo razumljivejši skozi posamezne življenjske zgodbe. Spodaj je izbor primorskih Slovencev, katerih življenje je zaznamovala fašistična politika poitalijančevanja.
Goriški zborovodja, ki je z vodenjem cerkvenih pevskih zborov pomagal ohranjati slovenščino. Decembra 1936 so mu fašisti v grlo zlili mešanico bencina in strojnega olja; po tednih trpljenja je umrl. Postal je eden najbolj znanih simbolov fašističnega nasilja nad primorskimi Slovenci.3
Štirje pripadniki organizacije TIGR, ki jih je Posebno sodišče za obrambo države na prvem tržaškem procesu obsodilo na smrt. Ustreljeni so bili pri Bazovici leta 1930 in v slovenski zavesti postali simbol odpora proti fašističnemu zatiranju.35
19. marca 1921 so fašistični skvadisti, ki so se na ozkotirni železnici peljali iz Poreča proti Trstu, z vlaka streljali na skupino otrok, ki so se igrali ob progi pri Strunjanu. Ubita sta bila 10-letni Renato Brajko in 11-letni Domenico Bartole; Anton Horvatič in Mario Brajko sta bila ranjena tako hudo, da sta vse življenje ostala invalida. Skupaj je bilo ranjenih pet otrok. Nihče ni bil kazensko preganjan, preiskave ni bilo. Zločin je bil storjen preden se je fašizem uradno zavihtel na oblast — in velja za enega prvih primerov fašističnega nasilja nad otroki v Evropi.1
Učitelje, ki so poučevali v slovenščini, je oblast po šolski reformi leta 1923 načrtno pošiljala globoko v notranjost Italije, da bi jih ločila od slovenskih otrok. Generacija primorskih otrok je tako odraščala brez šolanja v maternem jeziku.34
Napad na Jugoslavijo in okupacija
Leta 1941 je fašistična Italija sodelovala v napadu na Jugoslavijo. Skupaj s Hitlerjevo Nemčijo, Madžarsko in NDH je slovensko narodno ozemlje razkosala na štiri dele.3 Italija je okupirala osrednjo Slovenijo in ustanovila Ljubljansko pokrajino. Med okupacijo so po dokumentiranih navedbah sledile množične aretacije, kruto nasilje nad civilnim prebivalstvom in deportacije.6
Kot okupatorji so Italijani streljali talce, pobijali civiliste in zapirali Slovence v koncentracijska taborišča.3 V italijanska koncentracijska taborišča je bilo deportiranih približno 25.000 do 30.000 Slovencev, večinoma civilistov, žensk in otrok.36
Koncentracijska taborišča: Rab, Gonars in druga
Najbolj znani italijanski koncentracijski taborišči za slovenske internirance sta bili Rab (Kampor) in Gonars.3 Samo na Rabu je zaradi neznosnih razmer in bolezni umrlo okoli 1.200 Slovencev, med njimi več kot sto otrok.3
Pomembno je, da nekatera od teh taborišč niso bila zgolj posledica vojne, temveč so se vključevala v širši sistem represivnih ustanov, s katerimi je italijanska država že pred vojno in nato med njo nadzorovala in kaznovala prebivalstvo. Taborišče Gonars je na primer uradno postalo taborišče za slovenske civilne internirance leta 1942, v njem pa so bili že prej zaprti jugoslovanski vojni ujetniki.1
Dvoličnost prikazovanja žrtev
Italija se vsako leto 10. februarja spominja žrtev fojb in izseljevanja (eksodusa) Italijanov iz Istre, z Reke in iz Dalmacije, na drugi strani pa po oceni novinarskih in zgodovinskih virov načrtno zamolči fašistične zločine.3 Italijanski zakon št. 92/2004 je 10. februar — dan, ko je Italija leta 1947 podpisala pariško mirovno pogodbo in izgubila velik del prej pridobljenega ozemlja — uzakonil kot dan spomina na žrtve fojb in eksodusa.7
Zgodovinar Eric Gobetti opozarja, da je po vojni italijanska oblast vztrajno ščitila vojne zločince in da se je zasidral mit o »dobrih Italijanih« kot nedolžnih žrtvah.8 Prav ta selektivni spomin — poudarjanje lastnih žrtev ob hkratnem prezrtju zločinov, ki so ustvarili razmere za povojno nasilje — je v jedru spora med slovenskim in italijanskim zgodovinskim spominom.
Nekaznovanost italijanskih vojnih zločincev
Več kot 1.200 italijanskih uradnikov in vojakov je bilo osumljenih vojnih zločinov; o tem je bila po vojni zbrana in predana dokumentacija mednarodnim oblastem. Vendar noben pripadnik italijanskih okupacijskih oblasti ali vojske ni bil postavljen pred sodišče za množične vojne zločine, izvršene med okupacijo v Afriki, na Balkanu, v Sloveniji in na vzhodni fronti.9
Formalni razlog je bil prestop Italije v zavezniški tabor leta 1943, dejansko pa strah Združenega kraljestva in ZDA, da bi se ob razkrivanju zločinov preveč okrepila Komunistična partija Italije.9 Visoki častniki, kot so Mario Roatta, Mario Robotti, Alessandro Pirzio Biroli in drugi, niso bili nikoli sodno obsojeni; pred izročitvijo jih je rešilo vojaško-politično ravnotežje hladne vojne.10
Časovnica prelomnih dogodkov
Beneška Slovenija pripade Italiji
Po avstrijsko-italijanski vojni Avstrija odstopi Benečijo Italiji. Na plebiscitu se prebivalci Beneške Slovenije izrečejo za priključitev. Beneški Slovenci postanejo prva skupina Slovencev, ločena od matice znotraj italijanskih meja. Že tedaj velja, da je slovenščina jezik avstrijske navezanosti, italijanščina pa edini »primeren« javni jezik.2
Londonski sporazum
Italija s tajnim sporazumom vstopi v prvo svetovno vojno na strani antante v zameno za obljubljena ozemlja na račun Avstro-Ogrske, vključno z velikim delom slovenskega narodnega ozemlja.3
Požig Narodnega doma v Trstu
Fašisti požgejo in uničijo Narodni dom v Trstu, simbol slovenske navzočnosti v mestu.3
Rapalska pogodba
Italija dobi približno tretjino slovenskega narodnega ozemlja s četrtino slovenskega prebivalstva ter hrvaški del Istre, Reko in Zadar. V mejah Italije se znajde okoli 325.000 Slovencev. Začne se politika raznarodovanja, poitalijančevanja in spodbujanega doseljevanja Italijanov.23
Ukinitev slovenskega šolstva
Italijanska šolska reforma ukine slovenščino kot učni jezik v vseh državnih šolah na priključenem ozemlju. Slovenske učitelje načrtno premestijo v notranjost Italije.34
Prvi tržaški proces — bazoviški junaki
Posebno sodišče za obrambo države na smrt obsodi štiri pripadnike TIGR — Bidovca, Marušiča, Valenčiča in Miloša — ustreljene pri Bazovici. Postanejo simbol slovenskega protifašističnega odpora.35
Umor Lojzeta Bratuža
Fašisti goriškemu skladatelju in zborovodji v grlo zlijejo mešanico bencina in strojnega olja. Po tednih trpljenja umre 16. februarja 1937.3
Napad na Jugoslavijo in okupacija
Italija sodeluje v napadu na Jugoslavijo in skupaj z Nemčijo, Madžarsko in NDH razkosa slovensko ozemlje. Ustanovi Ljubljansko pokrajino, kjer sledijo aretacije, streljanja talcev in deportacije.36
Koncentracijska taborišča Rab in Gonars
V italijanska koncentracijska taborišča je deportiranih okoli 25.000–30.000 Slovencev. Samo na Rabu umre okoli 1.200 ljudi, med njimi več kot sto otrok.3
Osvoboditev Trsta in Primorske
4. armada NOVJ in enote IX. korpusa NOV osvobodijo Trst. Za primorske Slovence je to konec desetletij raznarodovanja in nasilja.3
Pariška mirovna pogodba
Italija podpiše mirovno pogodbo z zavezniki in izgubi velik del ozemlja, pridobljenega po prvi svetovni vojni. Slovenija dobi velik del Primorske; del slovenskega prebivalstva ostane v Italiji kot manjšina. Italija pozneje prav ta datum uzakoni kot dan spomina na fojbe in eksodus.7
Tržaška kriza in hladna vojna
Julijska krajina je razdeljena na cono A (anglo-ameriška uprava, z mestom Trst) in cono B (jugoslovanska uprava). V vzdušju hladne vojne so slovensko manjšino številne politične sile in deli institucij obravnavali kot potencialni jugoslovanski »trojanski konj«, velik del protislovanske fašistične zakonodaje pa je ostal v veljavi.15
Osimski sporazum
Italija in Jugoslavija z Osimskim sporazumom dokončno uredita medsebojno mejo, ki v glavnem sledi razmejitvi iz leta 1954. Sporazum je pravna podlaga današnje meje med Slovenijo in Italijo.16
Mešana zgodovinska komisija in skupno poročilo
Vladi obeh držav ustanovita mešano slovensko-italijansko kulturno-zgodovinsko komisijo. Leta 2000 ta soglasno sprejme poročilo Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956. Italijanska politika ga kljub sodelovanju italijanskih zgodovinarjev nikoli uradno ne potrdi.1314