Slovenci so se na okupacijo organizirano odzvali zelo zgodaj. Deset dni po kapitulaciji Jugoslavije je nastala Osvobodilna fronta, poleti 1941 so se začeli boji. Na Primorskem, kjer je fašizem dve desetletji zatiral slovenski jezik, se je upor naslonil na izkušnjo TIGR-a in leta 1943 prerasel v vseljudsko vstajo.
Slovensko Primorje se priključi k svobodni in združeni Sloveniji.
Osvobodilna fronta
V noči s 26. na 27. april 1941 so se v Ljubljani zbrali predstavniki komunistov, krščanskih socialistov, sokolov in kulturnikov ter ustanovili Protiimperialistično fronto, od junija 1941 imenovano Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Njen cilj sta bila osvoboditev in združitev vseh Slovencev, tudi tistih, ki jih je rapalska meja dve desetletji prej odrezala od matice. Oboroženi upor se je začel poleti; 22. julij 1941 je pozneje postal dan vstaje slovenskega naroda.
V Ljubljanski pokrajini je OF kljub žici, racijam in internacijam vzdrževala obsežno ilegalno mrežo. Ko je italijanska vojska spoznala, da upora ne more zlomiti sama, je leta 1942 začela oboroževati protikomunistične Slovence v Prostovoljni protikomunistični milici (MVAC, vaške straže). Spor med Slovenci se je s tem prelevil v oborožen spopad, ki ga je okupator izkoriščal.
Primorska: od TIGR-a do partizanov
Na Primorskem, ki je bila od leta 1920 del Italije, upor ni bil boj proti okupatorju, ki je pravkar prišel, temveč proti državi, katere državljani so bili in ki jim je dve desetletji jemala jezik, priimke in šole. Številni člani TIGR-a so se pridružili partizanom. Posebno sodišče je na drugem tržaškem procesu decembra 1941 izreklo devet smrtnih obsodb, od katerih jih je bilo pet izvršenih; med ustreljenimi je bil Pinko Tomažič. Prve partizanske enote na Primorskem so nastale leta 1942 v Brkinih, na Krasu in v Goriških Brdih.
Odpor so podpirali tudi italijanski antifašisti. V italijanskih partizanskih enotah, med njimi v brigadah Garibaldi, se je proti fašizmu borilo več tisoč Italijanov, ki so pogosto delovali skupaj s slovenskimi partizani.
Kapitulacija Italije in vseljudska vstaja
Ko je Italija 8. septembra 1943 kapitulirala, se je italijanska vojska na Primorskem razkrojila. Ljudje so v nekaj dneh razorožili italijanske vojake in se množično pridružili partizanom. Vrhovni plenum OF je 16. septembra 1943 razglasil priključitev Slovenskega primorja k Sloveniji in Jugoslaviji, hrvaški ZAVNOH je enako storil za Istro 20. septembra. Rapalska meja je s tem v očeh upornikov prenehala obstajati, preden jo je odpravila mirovna pogodba.
Nemška vojska je jeseni 1943 Primorsko ponovno zasedla in jo vključila v Operacijsko cono Jadransko primorje. Toda partizanske vojske ni bilo več mogoče uničiti. Decembra 1943 je bil ustanovljen IX. korpus, ki je do konca vojne nadzoroval večji del hribovitega Primorja. V Cerkljanskem hribovju je delovala partizanska bolnišnica Franja, v kateri so zdravili tudi ranjence drugih narodnosti.
Pomen upora
Slovenski upor je bil ključen za to, da je Slovenija po vojni dobila večji del Primorske. Na mirovni konferenci v Parizu je jugoslovanska delegacija lahko dokazovala, da je prebivalstvo med vojno samo, z orožjem, pokazalo, kateri državi želi pripadati. Upor primorskih Slovencev in Hrvatov je bil zato hkrati boj proti fašizmu in nacizmu ter boj za odpravo krivice iz leta 1920.
Za Primorce upor ni bil le boj proti okupatorju, temveč boj za pravico, da so lahko doma Slovenci.
Viri
- Štih, P., Simoniti, V., Vodopivec, P. (2008): Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura. Ljubljana: INZ.
- Ferenc, T. (1990): Neizprosni boj: Ljubljanska pokrajina 1941–1945. Ljubljana.
- Troha, N. (1999): Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: Modrijan.
- Vodopivec, P. (2006): Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan.
- Kacin-Wohinz, M., Pirjevec, J. (2000): Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000. Ljubljana: Nova revija.
- Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956. Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije (2000).