Italija je za zasedbo in priključitev Primorske navajala različne razloge: zgodovinske, narodne, strateške, kulturne in pravne. Na tej strani jih navajamo z besedami njihovih zagovornikov in ob vsakem pokažemo, kaj o njem povedo viri. Pri tem se opiramo tudi na italijanske priče, ki so videle isto kot mi.
„Čutimo se v nasprotju z italijansko državo, ki nas je priključila proti naši volji, ne pa z italijanskim ljudstvom.“
Atti parlamentari, Camera dei deputati, leg. XXVI, str. 1171. »To so italijanske dežele, ki jih je treba odrešiti«
Iredentizem je od sredine 19. stoletja zahteval »odrešitev« (redenzione) Italijanov izpod habsburške oblasti. Po tej predstavi so bili Trst, Gorica in Istra italijanski, Slovenci in Hrvati pa le podeželski dodatek.
Iredentistično gibanje; društvo Trento-Trieste; liberalni nacionalisti v Trstu
Kaj povedo viri
Po avstrijskem štetju leta 1910 je na ozemlju poznejše Julijske krajine živelo 466.730 prebivalcev s slovenskim ali hrvaškim občevalnim jezikom (50,2 %) in 354.908 z italijanskim (38,2 %). Italijani so prevladovali v Trstu in mestih ob zahodni istrski obali; podeželje od Timave do Triglava in Snežnika je bilo skoraj v celoti slovensko in hrvaško. Narodno vprašanje je bilo, kot piše Milica Kacin-Wohinz, »hkrati vprašanje odnosa med mestom in podeželjem«.
Tudi prvo italijansko štetje leta 1921, izvedeno pod zasedbo, je naštelo 349.206 Slovencev in Hrvatov. Tržaški zgodovinar Carlo Schiffrer je s primerjavo z volilnimi rezultati ocenil, da jih je bilo v resnici okoli 428.000. Celo po italijanski statistiki je torej z Italijo dobila skoraj polovico prebivalstva, ki ni bilo italijansko.
2. »Naravna meja so Alpe«
Italija naj bi segala do »naravnih meja«: do alpskega razvodja, ki ga je po prestolnem govoru Viktorja Emanuela III. leta 1921 »preroško določil« Dante, in do meja, ki jih je po Mazziniju začrtal »božji prst«.
Kralj Viktor Emanuel III., 11. junija 1921; Enrico De Nicola, 14. junija 1921
Kaj povedo viri
Meja Londonskega pakta iz leta 1915 ni bila narodnostna, temveč strateška: segala je do razvodja med Črnim in Jadranskim morjem in do Snežnika ter slovenskemu narodu odvzela približno četrtino prebivalstva. Ko je Italija novembra 1918 zasedla ozemlje, ni spoštovala niti razvodja: zasedla je Trbiž zaradi predilskih rudnikov cinka in svinca, Idrijo zaradi rudnika živega srebra in porečje Pivke do Logatca, ki se izteka v Savo in torej leži onstran »naravne« meje.
Zunanji minister Carlo Sforza je novembra 1920 v parlamentu odkrito priznal, da je morala Italija, če je hotela zagotoviti strateške meje, sprejeti v državo »nekaj sto tisoč Jugoslovanov«. Ni šlo za naravo, šlo je za vojaško korist.
3. »Slovenci so prišleki, ki jih je naselila Avstrija«
Giorgio Pitacco je leta 1918 trdil, da so Slovenci in Hrvati v Julijski krajini le »jedra« (nuclei), ki jih je infiltrirala Avstrija; njihova asimilacija bo »zelo preprosta in hitra«. Ruggero Timeus jih je imel za »narode brez zgodovine«. Poslanec Girardini je junija 1921 v parlamentu dejal, da so Slovenci na Goriškem »prišleki v italijanski deželi«.
Associazione politica fra gli Italiani irredenti; nacionalistični pisci; poslanec Girardini
Kaj povedo viri
Slovenci so na Krasu, v Posočju in v zaledju Trsta živeli od zgodnjega srednjega veka. V drugi polovici 19. stoletja so zgradili gosto mrežo čitalnic, posojilnic in društev; v Trstu so imeli politično društvo Edinost (od leta 1874), dnevnik Edinost in Narodni dom (1904). Ko je italijanska vojska jeseni 1918 prišla v deželo, je, kot ugotavlja avtorica, ni zasedla prazne, temveč »živ narodni organizem z razvejano samoupravno strukturo«.
Kako »preprosta« je bila asimilacija, so pokazale prve volitve. Maja 1921, kljub fašističnemu nasilju, je jugoslovanska narodna stranka v goriškem volilnem okrožju dobila štiri od petih poslanskih mest, v vsej Julijski krajini pa natanko toliko glasov (34 %) kot italijanski nacionalni blok.
4. »Ljudstvo si je želelo Italijo«
Aprila 1920 je tržaška »jadranska misija« zaveznikom v San Remu izročila spomenico za izvedbo Londonskega pakta, ki naj bi bila izraz volje prebivalstva, nekakšen plebiscit.
Akcijski odbor italijanskih strank v Trstu (predsednik Giorgio Pitacco)
Kaj povedo viri
Spomenico je podpisalo 59 od 650 občin Julijske krajine, vodili pa so jih civilni komisarji, ki jih je imenovala zasedbena oblast. Ko so Slovenci novembra 1918 zbirali podpise za priključitev k Jugoslaviji, jih je samo na Goriškem podpisalo 84.985 od 96.772 prebivalcev 81 občin. Do aprila 1919 je protestne izjave proti zasedbi podpisalo 289 občin.
Slovenci so plebiscit zahtevali: delegacija Edinosti ga je 26. aprila 1920 pisno zahtevala od predsednika konference Nittija. Italija ga je zavrnila, enako kot je zavrnila medzavezniško zasedbo, za katero so prosili Slovenci. Predsednik vlade Orlando je zaveznike opozoril, da bi Italija tak korak razumela kot »sovražno« dejanje.
5. »Prihajamo kot osvoboditelji«
Guverner Petitti je novembra 1918 Slovencem v slovenskem razglasu obljubil: »Italija, velika država svobode, vam daje iste državljanske pravice ko vsem svojim državljanom, daje vam šole v vašem jeziku, več, ko vam jih je dajala Avstrija.«
Razglas guvernerja Julijske krajine, november 1918
Kaj povedo viri
V šolskem letu 1918/19 okoli 5.000 otrok iz Trsta in okolice ni imelo pouka, ker oblasti v mestu niso dovolile slovenskih šol. Zaprti so bili goriška gimnazija, učiteljišče in trgovska šola. Od 250 hrvaških ljudskih šol v Istri jih je januarja 1920 delovalo 123. Med letoma 1918 in 1920 je bilo interniranih po različnih ocenah od 500 do več kot tisoč civilistov, med njimi škof Anton Mahnič.
Tudi italijanski socialistični poslanec Giovanni Cosattini je avgusta 1920 v parlamentu ugotovil: »V slovanskih krajih ne obstoja več ne zakon, ne pravica, ne svoboda, obstoja le še samovoljnost kakršnegakoli si bodi poveljnika posadke ali občinskega komisarja.«
6. »Zasedba je pravica zmagovalca«
General Petitti je 3. novembra 1918 Trst prevzel »v imenu italijanskega kralja«, okupacija je temeljila na »pravici osvajalca« (diritto di conquista). General Badoglio je razlagal, da beseda »začasno« v premirju pomeni skoraj toliko kot priključitev.
Generalni štab italijanske vojske, zaupna okrožnica 29. novembra 1918
Kaj povedo viri
Premirje v Villi Giusti je predvidevalo, da izpraznjeno ozemlje zasedejo sile zaveznikov in Združenih držav, upravljajo pa ga krajevne oblasti pod njihovim nadzorom. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je bila razglašena 29. oktobra, pred premirjem, in z Italijo ni bila v vojni. Zunanji minister Sonnino je ameriškemu predstavniku Housu 31. oktobra 1918 obljubil, da bo zasedeno avstro-ogrsko ozemlje imelo enak položaj kot zasedeno nemško ozemlje. Nič od tega ni bilo spoštovano. O meji je dokončno odločila šele Rapalska pogodba novembra 1920.
7. »Italija pisnih jamstev za manjšine ne potrebuje«
Ob ratifikaciji Rapalske pogodbe je Sforza zagotovil, da bodo novi državljani zadovoljni, »saj pripadajo veliki državi, ki bo s svojo edinstveno civilizacijo ljubosumno varovala njihovo lokalno življenje«. Giolitti je dodal, da Italija pravice tujcev vedno »tako radodarno priznava«.
Carlo Sforza in Giovanni Giolitti v poslanski zbornici, november 1920
Kaj povedo viri
Rapalska pogodba je italijanski manjšini v Dalmaciji v VII. členu zagotovila jezikovne in gospodarske pravice ter pravico opcije; za pol milijona Slovencev in Hrvatov v Italiji ni vsebovala ničesar. Socialistični poslanci so se ratifikaciji prav zato vzdržali. Kaj so bila vredna ustna zagotovila, je pokazalo naslednje desetletje: Gentilejeva šolska reforma leta 1923 je odpravila pouk v slovenščini, leta 1925 je bila slovenščina prepovedana na sodiščih, od leta 1927 so poitalijančevali priimke, do leta 1928 so bila razpuščena vsa slovenska društva.
Italijanski glasovi proti
Vsi Italijani niso mislili enako. Demokratični intervencionisti Leonida Bissolati in Gaetano Salvemini so Jugoslaviji priznavali Dalmacijo in zaledje vzhodno od poznejše Wilsonove črte. Tržaški socialisti pod vodstvom Valentina Pittonija so leta 1918 predlagali samostojno tržaško ozemlje, v katerem bi bili Slovenci enakopravni someščani. Socialistična stranka je na kongresu v Bologni oktobra 1919 protestirala proti nasilni priključitvi ozemelj z neitalijanskim prebivalstvom in zahtevala samoodločbo.
Ko je Salvemini februarja 1920 izvedel, kaj se dogaja na zasedenem ozemlju, je bil ogorčen: »V Rimu, v vladi in v parlamentu nihče ne ve za vse to! To je prekleta politika tamkajšnjih nacionalistov, ki je največja nesreča za Italijo.«
Zgodovinarji obeh narodov so leta 2000 soglasno sprejeli skupno poročilo o odnosih 1880–1956. Sopredsedovala jim je Milica Kacin-Wohinz, avtorica knjige, na kateri temelji ta stran. Italijanska politika ga ni nikoli uradno potrdila.
Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956. Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisijeViri
- Kacin-Wohinz, M. (1972): Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921, str. 13–43, 75–95, 136–141, 266–270, 293–295, 373–391.
- Atti parlamentari, Camera dei deputati, legislatura XXVI, tornata del 21 giugno 1921, str. 117–120.
- Discorso della Corona, 11 giugno 1921. Atti parlamentari, Senato del Regno, leg. XXVI, str. 5–7.
- Schiffrer, C.: Sguardo storico sui rapporti fra italiani e slavi nella Venezia Giulia. Trst.
- Salvemini, G. (1925): Dal patto di Londra alla pace di Roma. Torino.