Komisija za razmejitev

Sestava komisije in njen mandat

Rapalska pogodba je novembra 1920 začrtala le okvirno linijo meje — natančno zakoličenje na terenu je zahtevalo obsežno skupno delo. Na podlagi 5. člena pogodbe sta obe kraljevini ustanovili Mešano komisijo za razmejitev (Commissione Italo–S.H.S. per la delimitazione dei confini). Komisija je med letoma 1921 in 1925 korak za korakom začrtala in zakoličila celotno kopensko mejo od Peči do Jadrana — skupaj 69 sektorjev z mejnimi kamni. Pri spornih odsekih je kot razsodnik nastopila švicarska federalna oblast, kar pogodba izrecno predvideva.

Ker je bila rapalska meja sestavljena iz več ločenih ozemeljskih vprašanj, jo je pogodba razdelila na tri enakopravne pododbore: enega za kopensko mejo med Julijsko krajino in Kraljevino SHS, enega za mejo Svobodne države Reka in enega za dalmatinska vprašanja. Vse tri so delovale po enakem tehničnem postopku, a bila je komisija za Julijsko krajino daleč največja.

Skupaj je komisija zaposlovala 293 oseb. Sedež je imela v tržaški palači Artelli (danes Via dell’Università 5). Italijanska stran je vzdrževala terenske izpostave v Kobaridu, Gorici, Pivki in Opatiji; jugoslovanska v Ljubljani. Dela so se odvijala v okviru treh delovnih skupin, ki so izmenično upravljale sedem terenskih ekip. Vsako ekipo so sestavljali geodet, pomočnik in dva nosilca trasirk; poleg njih pa še vodja ekipe, kamnosek, gradbeniki, vozniki in kuhar.

Komisijo je sestavljalo šest članov — po trije iz vsake strani. Predsedovala sta ji senator Francesco Salata za Italijo in general Rudolf Maister za Kraljevino SHS, izmenično.

V jugoslovanski delegaciji je prišlo do več menjav: generalštabnega polkovnika Ječmenovića je zamenjal polkovnik Viktor Andrejka, ki je komisijo prav tako zapustil predčasno; generala Maistra je po prisilni upokojitvi nadomestil polkovnik Daskalović, ki ga je nato — pod pritiskom Italije — zamenjal polkovnik Panto Droškić. Na italijanski strani je prišlo le do ene menjave: Salato je nadomestil general Vacchelli; tretji stalni član je bil generalštabni polkovnik Italo Gariboldi.

Od šestih članov sta le dva dočakala ukinitev rapalske meje na Pariški mirovni konferenci leta 1947. Nazivi vseh članov so iz časa delovanja komisije.

Italijanska delegacija

Jugoslovanska delegacija

Prihod komisije v Ljubljano

Komisija je prvič zasedala februarja 1921 v Ljubljani. Obe delegaciji sta se nastanili v Grand hotelu Union — takrat enem najprestižnejših hotelov v mestu. Slovensko in jugoslovansko časopisje je dogajanje pozorno spremljalo; spodaj objavljamo izbrana časopisna poročila iz tistih dni.

Slovenec · 23. februar 1921

Člani jugoslovanske delegacije v razmejitveni komisiji, ki bo določala mejo med Jugoslavijo in Italijo, pridejo po dosedanjih dispozicijah danes v Ljubljano, in sicer prispeta generalštabni polkovnik Milan Ječmenič in pehotni polkovnik Aleksander Daskalovič popoldne, general Maister pa pride zvečer. Člana italijanske delegacije general Vacchelli in polkovnik Gariboldi sta se odpeljala včeraj zvečer iz Rima ter dospeta najbrže jutri zjutraj z orient-ekspresom v Ljubljano. Predsednik italijanske delegacije senator Salata je poslal jugoslovanskim članom razmejitvene komisije brzojavne pozdrave z obžalovanjem, da se zaradi bolezni soproge ne bo mogel udeležiti prve seje.

Nova Pravda · 26. februar 1921

Člani razmejitvene komisije med Italijo in Jugoslavijo so 22. 2. dospeli v Ljubljano. Vsi so nastanjeni v apartmajih hotela ›Uniona‹.

Člana jugoslovanske delegacije generalštabni polkovnik Milan Ječmenić in pehotni polkovnik Aleksander Daskalović sta prva dospela. Ob 5. uri popoldne sta s tržaškim vlakom dospela na glavni kolodvor člana italijanske delegacije general Vacchelli in polkovnik Gariboldi. Na kolodvoru ju je pričakal italijanski delegat de Comelli. General Maister je prispel v Ljubljano ob 10. uri zvečer z zagrebškim vlakom.

Jutro · 22. februar 1921 — telegram iz Beograda

Poslanik Antonijević je prinesel iz Rima Rapalsko pogodbo, ki je bila izmenjana v Rimu. Mešana komisija za razmejitev z Italijo se bo sestala še ta teden v Ljubljani in pričela z razmejitvijo med našo kraljevino in Italijo.

Komisija začne z delom

Takoj po prihodu je komisija sprejela prve odločitve. Odseki meje, ki so bili jasno določeni že z Rapalsko pogodbo — otoka Krk in Rab ter logaško ozemlje — so bili predani brez odlašanja. Dalmatinska vprašanja so reševale ločene delegacije.

Jutro · 25. februar 1921

Iz Ljubljane poročajo, da je komisija za razmejitev pričela svoje delo brez zaprek. Do sedaj je odločeno, da se otoka Krk in Rab predata našim oblastem še ta teden.

Jutri potuje v Split komisija za odreditev meje v Dalmaciji. Delegati te komisije so: pukovnik Milojevič, Nježič in fregatni kapitan N. Stankovič.

Predaja Logatca, Planine in Rakeka

Na seji 25. februarja 1921 je komisija podpisala protokol o predaji logaškega ozemlja — prvega slovenskega ozemlja, ki ga je Italija vrnila na podlagi Rapalske pogodbe. Naslednji dan, 26. februarja, je iz Ljubljane odpeljal posebni vlak z delegacijo, vojsko in civilnimi oblastmi. Prejem je potekal po vnaprej določenem redu: formalna vojaška počast, prevzem uprave in simbolično spuščanje italijanskih zastav.

Dogajanje tega dne sta podrobno opisala dva časnika. Poročili se dopolnjujeta — Jutro se osredotoča na vzdušje in množice, Slovenec pa na uradno protokolarno plat prevzema.

Jutro · 27. februar 1921

Ko se je sestala v Ljubljani jugoslovansko-italijanska razmejitvena komisija, je bilo sklenjeno, da Italija takoj izprazni kraje, prisojene po rapalski pogodbi naši državi. Danes se je izvršilo prevzetje teh krajev v našo upravo. Ob pol deveti uri zjutraj je zapustil ljubljanski glavni kolodvor poseben vlak, lepo z zelenjem in zastavicami ozaljšan in z napisom na lokomotivi: »Prvi vlak na osvobojeno ozemlje«.

V vlaku je bil general Maister in drugi člani obeh delegacij razmejitvene komisije, mnogo drugih javnih funkcionarjev in dve godbi: divizijska in železničarska. Kolodvor je bil nabito poln občinstva, ki je živahno pozdravljalo prvi vlak v osvobojeno logaško ozemlje. »Pozdravite brate!«

Na postaji Verd je vstopila v vlak četa 40. peš. polka, sami krepki Valjevci, na dosedanji demarkacijski črti pa orožništvo in finančni stražniki.

Logatec je bil ves v zastavah. Tudi kolodvorsko poslopje, na katerem je poleg jugoslovanske vihrala tudi še laška zastava. Kolodvor poln ljudstva s trobojnicami, Sokol in požarna bramba. Krasen vtis so napravila številna dekleta v narodnih nošah in šolski otroci z malimi zastavicami. Vse to ljudstvo je pozdravilo prihod vlaka z naravnost nepopisnim navdušenjem, dvigali so se klobuki, mahalo se je z zastavami in vzkliku Jugoslaviji ni hotelo biti konca.

General Maister je sprejel raport poveljnika italijanskega oddelka, postavljenega pred vlakom, potem je pa zaorila »Lepa naša domovina« iz grl deklet v narodnih nošah.

Punčuh, župan zgornjega Logatca, je v lepih besedah pozdravil v imenu osvobojenega ljudstva zastopnika jugoslovanske države, generala Maistra, in končal govor z živio klicem Jugoslaviji, kralju Petru in prestolonasledniku-regentu Aleksandru. Vojaška godba je intonirala državno himno, potem je pa italijanski general sprejel raport poveljnika jugoslovanske čete, ki se je pripeljala z vlakom.

Izročitev Logatca in obhod. Potem sta se postavili obe četi, ena proti drugi, izkazali sta si medsebojno čast in — Italijani so odkorakali. Naša četa je nato prevzela službo, kakor je tudi naše železniško osebje takoj prevzelo upravo kolodvora. Deželno vlado je zastopal dvorni svetnik g. Vremenšek, ki je takoj instaliral politično upravo na osvobojenem ozemlju. Po Logatcu se je razvil dolg sprevod deklet v narodnih nošah, šolskih otrok, Sokolov, gasilcev in velikega števila ljudstva. V sprevodu sta igrali obe iz Ljubljane došli godbi, dekleta so pela rodoljubne pesmi, pri cerkvi so pokali topovi in nepregledni sprevod se je pomikal po Logatcu, v katerem niti eno poslopje ni bilo brez zastave. Vsem so žarele oči od navdušenja; vse je živahno pozdravljalo tako dolgo pričakovano svobodo. Na poslopje okrajnega glavarstva je visela italijanska zastava; pod njo se je zbralo ljudstvo in zapelo narodno himno. Po krepkem pozdravu g. Punčuha je vojaška godba zaigrala jugoslovansko himno in italijanska zastava je za vedno izginila.

Vlak je šel naprej, skozi Planino na Rakek. Na obeh postajah množice ljudstva, društva in šolski otroci. Pozdravi enako prisrčni kot v Logatcu, sreča in zadovoljnost sije iz oči vseh, zastave vihrajo, himne donijo — ljudstvo praznuje svoj veliki praznik osvoboditve. Iz mnogih oči tečejo solze ginjenosti in sreče. Na Rakeku je bilo pri pozdravu posebno mnogo starih očakov, ki so izražali veselje, da so dočakali dan svobode.

Na vsem osvobojenem ozemlju vihrajo zastave raz vseh hiš, tako rekoč brez izjeme. Povsod se še vidijo italijanske uniforme, ampak povsod opravljajo že službo naši orožniki in finančni stražniki. Zaostalim italijanskim uniformiranim osebam nihče nič žalega ne stori in ne reče — s čimer si daje naše ljudstvo lepo spričevalo visoke kulturne stopnje.

Na logaškem kolodvoru so domačini trgali razne italijanske lepake. Na straži je stal mlad Srb iz okolice Valjeva in se ustrašil, da ne bi ljudje poškodovali poslopja. Stopil je prijazno k najbližjemu in mu rekel: »Nemoj, brate, da razbijaš, ovo će nama trebati. Skini lepo ove talijanske cedulje, a kuću ostavi na miru.« Italijanski vojaki gotovo niso bili tako prijazni z ljudmi!

Na povratku z Rakeka se je posebni vlak zopet ustavil v Logatcu in v hotelu »Kramar« je bil banket, pred hotelom je pa igrala godba dravske divizije jugoslovanske narodne melodije. Ob 5. uri popoldne se je začel pomikati vlak ob živahnem vzklikanju zbranega občinstva domovini, vladarju in vojski — proti Ljubljani.

Tudi Italijani so videli vse navdušenje našega ljudstva, ki je osvobojeno njihovega jarma. Naj pazijo Italijani, kako bodo ravnali z ljudstvom, ki je po rapalski pogodbi pripadlo Italiji.

Slovenec · 27. februar 1921

»Prva vožnja v osvobojeno ozemlje! Živeli osvobojeni bratje!« Ta napis je nosila bogato s smrekovim zelenjem okrašena lokomotiva, ki je danes ob pol 9. dopoldne vozila iz Ljubljane posebni vlak v Logatec in potem dalje do Rakeka. Ta posebni vlak je bil določen zastopnikom vseh oblasti, ki so imele prevzeti po rapalski pogodbi od Italijanov zasedeno ozemlje in železnico do Rakeka. Na ljubljanskem glavnem kolodvoru so se zbrali vsi pristojni oblastni dejavniki, ki so potem izvedli prevzem železniške, politične in carinske uprave. Med drugimi zaznamujemo sledeče osebnosti: General Maister kot predsednik jugoslovanske razmejitvene komisije s svojima članoma generalštabnim polkovnikom Milanom Ječmeničem in pehotnim polkovnikom Aleksandrom Daskalovičem. Za italijansko delegacijo general Vacchelli. Nadalje večje število jugoslovanskih višjih in nižjih častnikov ljubljanske garnizije. Deželno vlado je zastopal dvorni svetnik Kremenšek. Ker je južna železnica glede javnega prometa bila pri predaji najbolj zainteresirana, so odšli s tem posebnim vlakom številni zastopniki obratnega ravnateljstva, od katerih omenjamo: ravnatelja ing. Šego, centralne nadzornike dr. Faturja, inž. Schnellerja, inženirja Ogrinca in Al. Preglja, dalje višja nadzornika Josipa Gostišo in Frana Vidica. Za carinsko upravo je pri prevzetju fungiral glavni nadzornik Jovanovič.

Slovesni sprejem v Logatcu. Prebivalstvo zasedenega logaškega okraja je že pred nekaj dnevi zaslutilo, da Italijani kmalu zapuste logaške gozdove. Že v četrtek so zavedni Logačani pripravljali jugoslovanske narodne zastave. Italijanski komisariat jih je to odločno prepovedal — a se mu niso uklonili. Sicer so nekaj zastav Italijani zaplenili, toda ko se je v petek dopoldne v Logatcu pojavila razmejitvena komisija z generalom Maistrom, so jih besni karabinjerji morali vrniti lastnikom. Takoj se je raznesla vest, da bo v soboto ob 10. dopoldne oficielna predaja krajev jugoslovanski oblasti. Preprosti narod je nestrpno pričakoval trenutka, ko preneha italijanski jarem.

Kmalu po 10. uri je zavozil na logaški kolodvor bogato ozaljšani posebni vlak. Na kolodvoru je bila zbrana številna množica: šolski malčki z zastavicami, krepka in zavedna dekleta v narodnih nošah, ognjegasci, Orel in Sokol ter druga kulturna društva. Vlak je ustavil. Karabinjerji in alpini so stali v vrsti. Bila je kratka počast generalu Vacchelliju in našim zastopnikom. Nato je pozdravil gornjelogaški župan nadučitelj Punčuh, za njim gdč. Serini, gdč. Hodnikova, za Orla Pečkaj in za Sokola Smole. Po officielnih pozdravih je bil salut medsebojnih čet — naši visoki Valjevci nasproti malim italijanskim bersaljerom in karabinjerjem. Takoj so začeli naši železničarji prevzemati službo. V nekaj minutah je pri blagajni že bil jugoslovanski blagajnik, ki je izdajal vozne liste za Jugoslavijo in dalje.

Manifestacija po Logatcu se je zaključila popolnoma mirno. Preprosti narod je pokazal »visoko kulturnim sosedom«, da zna ceniti svoj politični in državni položaj.

Italijanske zastave izginjajo! Zastopniki naših civilnih in vojaških oblasti so takoj prevzeli urad na postaji. Takoj je veljal za vozne listke samo — dinar. Po trgu je bilo živahno kupčevanje. Lire so začele padati. Interesanten je bil moment, ko so Italijani snemali svoje rdeče-belo-zelene zastave pred vojaškim poveljstvom in general Maister prevzel poveljstvo v imenu jugoslovanske oblasti. Iz »prezidija« je takoj po prevzetju izginila italijanska zastava in zaplapolala je naša državna zastava. Italijanski vojaki so našemu generalu izkazali časti. Po malem so tekom dneva izginjale italijanske zastave iz vseh uradnih poslopij.

Po iskrenih in navdušenih ovacijah je posebni vlak po 12. uri odpeljal dalje proti Planini in Rakeku. V Planini je posebni vlak doživel nepričakovano lepo veselje: italijanska vojaška posadka je stala v redu in izkazala čast našim zastopnikom. Italijanski načelnik postaje je izročil postajo našim železničarjem. Čim je bilo prevzetje gotovo, je izginila italijanska zastava — narod je to radostno pozdravljal.

Deset minut pred 1. uro popoldne je dospel posebni vlak na Rakek. Dočim je prevladoval v Logatcu povečini ženski in mladi narod, so bili na zadnji jugoslovanski postaji zbrani skoro sami zreli, kremeniti možje. Pozdravljali so došle zastopnike z velikim navdušenjem. Župan rakovske občine Jože Steržaj je pozdravil generala Maistra in dvornega svetnika Kremenška. Pozdravili so še cerkniški dekan g. Juvanc, sodni svetnik dr. Matija Lavrenčič in načelnik požarne brambe iz Unca Mršek.

Nato se je razvil veličasten sprevod z obema godbama in logaškimi Orli in Sokoli po Rakeku. Medtem so jugoslovanske oblasti od italijanskih prevzele posle. Posebni vlak, ki je ob 2. popoldne odpeljal nazaj proti Logatcu, je odpravil že jugoslovanski uradnik. Italijanski napis na rakovski postaji »Recchio« je že pred odhodom izginil s poslopja.

Še lepše kot sprejem je bilo slovo z Rakeka. Kmečki fantje so zapeli pred salonskim vagonom posebnega vlaka nekaj lepih slovenskih pesmi. Med urnebesnimi klici »Živela Jugoslavija!« je vlak odpeljal nazaj proti Planini. V Logatcu je medtem že izginil italijanski napis »Longatico«, izginila je italijanska zastava in »bar della stazione« je bil zaprt ter od vojakov zastražen — da se ohrani mir in red ter dostojno proslavi slovesni dan ponovnega združenja bratov, ki so bili ločeni dve leti in pol.

Med viharnimi pozdravi domačinov se je pričel pomikati vlak z logaške postaje proti Verdu.

Potek dela komisije (1921–1926)

Komisija se je prvič sestala 23. februarja 1921 v Ljubljani, kjer je bila uradno ustanovljena. Celotno delo je potekalo v več fazah med letoma 1921 in 1926.

Tri terenske sekcije

Za lažje vodenje in nadzor del je bila mejna linija razdeljena na tri terenske sekcije. Vsaka delegacija je razporedila svoje topografe po sekcijah; jugoslovanska stran je vse osebje zbirala na enem mestu in ga po potrebi razporejala.

Tehniška svetovalca sta bila: za italijansko delegacijo topograf Grupelli z Vojaškega geografskega inštituta v Firencah, za jugoslovansko delegacijo podpolkovnik Markovič.

Sporni odseki

Na nekaterih odsekih delegaciji nista mogli doseči skupne razlage pogodbenega besedila. Spori so se pojavljali v dveh oblikah: neusklajenost pri razlagi pogodbe ob delu na kartah in razhajanja pri prenosu dogovorjene linije v teren.

a) Odseki, o katerih sporazum v Benetkah ni bil dosežen:

b) Razhajanja, ki so nastala pri prenosu linije v teren:

Mejni kamni: metoda in številke

Za materialno označitev meje na terenu je komisija sprejela enotni sistem mejnih kamnov iz armiranega betona, pritrjenih na živo skalo. Glede na vlogo so ločili tri vrste:

• Glavni mejni kamni — postavljeni pri najpomembnejših točkah meje in na vidnih mestih; služijo kot osi celotne linije.
• Stranski mejni kamni — med glavnimi, za natančno določitev poteka meje v podrobnostih.
• Posebni mejni kamni — postavljeni tam, kjer meja prečka glavne prometnice; vizualno izrazitejši od ostalih. Skupaj je bilo takih kamnov 38.

Na stiku z avstrijsko mejo na Peči stoji tromejni kamen, ki ga je postavila italijansko-avstrijska komisija; zgrajen je iz kamna. Oštevilčenje glavnih kamnov poteka od severa proti jugu z arabskimi številkami. Stranski kamni so oštevilčeni z rimskimi številkami v serijah med posameznimi glavnimi kamni, tako da je vsak stranski kamen določen z dvema številkama: arabsko (predhodni glavni kamen) in rimsko (zaporedna številka v seriji).

Na vsak mejni kamen je vklesano: na straneh, obrnjenih proti ustreznemu ozemlju, oznaka I (Italija) oziroma SHS; pod zaporedno številko letnica pogodbe 1920; na zgornji ploskvi tri vklesane ravne linije — ena kaže smer magnetnega severa, drugi dve smeri do sosednjih kamnov.

Za vsak mejni kamen je bila izdelana posebna dokumentacija: opisna monografija z natančnim potekom meje do naslednjega kamna, panoramska fotografija, trije referenčni točki v okoliški skali (označeni s črkami A, B, C), skica v merilu 1 : 200 ter izmerjen azimut do sosednjih kamnov. Vzdolž celotne meje je bil posnet pas terena v merilu 1 : 5.000. Vsi podatki so bili vpisani v skupni zaključni zvezek, ki so ga potrdili topografi obeh delegacij in nadzorni tehnik. Izvirniki dokumentacije so bili sestavljeni v italijanščini in prevedeni v jezik Kraljevine SHS.

Viri in literatura

• Commissione Italo–S.H.S. per la delimitazione dei confini. Storia della commissione e metodo del lavoro. Neobjavljen uradni poročilni dokument. [Vir: Storia 115–169]
• Schein, V. 2021. Kako smo risali Rapalsko mejo tudi s pomočjo šestila in trikotnika. Slivniški pogledi, Cerknica. ↗ PDF
• Žorž, G. 2017. Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. Armadnega zbora. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. ↗ Repozitorij UL
• Žorž, G. 2022. Geodetska izmera rapalske meje, njena digitalizacija in presek s historičnim in aktualnim stanjem zemljiškega katastra. V: GIS v Sloveniji 16: Preteklost in prihodnost. Ljubljana: Založba ZRC, str. 259–267. ↗ DOI
• Sossou, V. 2021. Rapalska meja in razmejitvena komisija: odmevi v slovenskem in italijanskem časopisju. Magistrsko delo. Koper: Fakulteta za humanistične študije.
• Slovenec, 23. 2. 1921. ↗ dLib
• Slovenec, 27. 2. 1921. ↗ dLib
• Jutro, 22. 2. 1921. ↗ dLib
• Jutro, 25. 2. 1921. ↗ dLib
• Jutro, 26. 2. 1921. ↗ dLib
• Jutro, 27. 2. 1921. ↗ dLib