Triglavski spor 1923
Preden so bila vzpostavljena uradna pravila gibanja, je visokogorski odsek rapalske meje postal prizorišče enega najnapetejših diplomatskih in nacionalističnih spopadov dvajsetih let — Triglavskega spora. Razmejitev na najvišjem vrhu je bila za obe strani simbolno izjemno pomembna; jugoslovansko-italijanska komisija se je z njo ukvarjala dlje časa kot z večino ostalih odsekov.
Pomladi 1923 so nekateri beneški časopisi objavili vabilo na organiziran planinski izlet na Triglav (Tricorno), predviden za 15. julij, ki ga bo spremljal vojaški oddelek in na vrhu razvil italijansko trikoloro. Ogorčenje v Jugoslaviji je bilo veliko — živa je bila spomin na D'Annunzijev pohod na Reko iz leta 1919, ko je pustolovski pesnik z množico legionarjev Reko preprosto zasedel in jo po petnajstih mesecih sprenevedanja rimske vlade obdržal. Kraj Ronke, kjer je tržaško letališče, se v spomin na ta pohod še danes imenuje Ronchi dei Legionari.
Bojazni, da bo enako storjeno s Triglavom, so se v Mojstrani zbrali ogorčeni planinci-prostovoljci. Organiziral jih je Miha Čop (upravnik jeseniške carinarnice in ustanovitelj TK Skala), med njimi je bil tudi umetniški fotograf Vladimir Cizelj, ki je leta 1977 v Planinskem vestniku opisal dogajanje iz prve roke. Prostovoljci so ponoči odšli čez Prag do Staničeve koče, naprej na Kredarico in ob prvem svitu prispeli do Aljaževega stolpa, kjer so razvili veliko jugoslovansko zastavo. Italijanskih vojakov na vrhu ni bilo — verjetno so jih od daleč opazili in niso tvegali oboroženega incidenta.
Čopova akcija je bila tako odmevna, da je privabila radikalno organizacijo Orjuna, ki je v njej prepoznala priložnost. Orjuna je 25. julija v javnost lansirala brzojavko: Italijani so zasedli Triglav s 400 vojaki in dvema strojnicama, planincem onemogočili dostop, Aljažev stolp pa prebarvali v barve italijanske zastave. Bila je navadna laž.
V začetku avgusta je Orjuna javno priznala, da brzojavka ni bila preverjena — a škoda je bila storjena. Skrajneži so napovedali novo akcijo in jo izpeljali: 12. avgusta so se oboroženi oddelki namestili na Kredarici, razvili jugoslovansko zastavo, Aljažev stolp sami prebarvali v jugoslovanske barve ter iz pušk oddali salve proti italijanski baraki Morbegno. Italijanov ni bilo. Po dveh dneh in treh nočeh straže so naveličani odšli domov.
Triglavski spor se je izkazal — kot pogosto — za manipulacijo s čustvi z lažnimi novicami. Resnična razmejitev je bila povsem druga: Aljažev stolp je ostal na jugoslovanski strani, oddaljen od mejnika natanko 2,55 m.
Opatijski sporazum 1929
Nettunski sporazum iz julija 1925 je vseboval posebno točko o turističnem prometu v gorskem obmejnem pasu. Vsebina je bila dopolnjena 6. junija 1929 na zasedanju jugoslovansko-italijanske komisije v Opatiji; spremembe so začele veljati 15. avgusta 1930. Spremembe je Uradni list objavil v številki 74/18 z dne 19. februarja 1929, ko je Banska uprava v Ljubljani izdala navodila o gibanju v mejnem območju.
V Opatiji sta si državi izmenjali uradni seznam planinskih društev, katerih člani so pridobili pravico gibanja v mejnem pasu. Izraz turistovski promet je takrat označeval vse športne obiskovalce gora. Nemška ledinska imena v sporazumu so posledica odločitve komisije, ki je kot kartografsko osnovo uporabila zemljevid avstrijskega vojnega geografskega inštituta v merilu 1 : 75.000.
Obmejni pasovi za turistični promet
Turistični obmejni promet je bil dovoljen izključno v visokogorju. Opatijska komisija je določila, da je turistični promet na italijanski strani dovoljen le v obmejnem pasu severno od Porezna, na jugoslovanski strani pa severno od poti Podrošt–Podbrdo.
Meja italijanskega obmejnega pasu
Meja, katere turist ne sme nikakor prekoračiti, poteka od Peči (1511) vzdolž državne meje do mejnika 1/LXXV, nato po južni meji italijanske državne šume do točke 800 m južno od Pungarta (1349), po ravni črti na zahodno mejo Bele Peči, zahodni meji Bele Peči do poti Bela Peč–Aichhelten, nato 1 km vzhodno od Aichheltena in 400 m južno od železniške postaje Bela Peč.
Od te točke naravnost na Črni vrh (Kesselbuhl 1485) · k. 1343 · steza v Plazeh (In der Lahn) · Čez Jezik (Lahnscharte 2072) · Mangartski dom · Mangartska sirarna · sedlo Mali Ozebnik (2324) med Velikim Ozebnikom (2483) in Belco (2337) · planina Trenta · izvir Soče · skozi vasi Trenta in Log · po dolini Zadnjice do razpotja stez (997) na Luknjo in sedlo Dolič · sedlo Dol (1632) med Kanjavcem (2568) in Ozebnikom (2084) · k. 1515 (Planina Trebiščina) · sedlo med Čistim Vrhom in Lepo Špico (2398) · Dol pod Plazmi · sedlo med Kukom (2038) in k. 2135 · Planina za Skalo (1516) · steza k. 1880 · sedlo med Lanževico (2003) in k. 1961 · točka na Bogatinskem potu 500 m zahodno od prehoda na meji · mejnemu grebenu vzporedna, a 300 m nižje tekoča črta do točke južno od Rodice (Hradica 1965) · k. 1651 · vas Nemški Rovt · selišča Rajtler in Bonek · vas Stržišče · pot na železniško postajo Huda Južna · Durnik (1151) · k. 1248 · Porezen (1632).
S tem je bil članom planinskih društev omogočen dostop na vrhove Julijskih Alp z južne, lažje dostopne strani ter obisk doline Trente. Od Bogatinskega potu do Rodice je pas širok le 300 metrov, saj turisti te predele obiščejo redko.
Upravičena planinska društva
Obe vladi sta si izmenjali uradne sezname planinskih društev, katerih člani so pridobili pravico gibanja v obmejnem pasu.
Jugoslovanska društva
- Savez planinskih društev Kraljevine Jugoslavije z vsemi včlanjenimi društvi: Slovensko Planinsko Društvo v Ljubljani · Hrvatsko Planinarsko Društvo v Zagrebu · Srpsko Planinsko Društvo v Beogradu · Planinarsko društvo »Fruška gora« · Društvo planinara u Bosni i Hercegovini v Sarajevu · Turistični klub »Skala« v Ljubljani · Planinarsko Društvo »Sleme« v Zagrebu
- Jugoslovenski zimsko-sportni savez
Italijanska društva
- Federazione Italiana Escursionisti
- Club Alpino Italiano (CAI)
- Sezione Universitaria Club Alpino Italiano (S.U.C.A.I.)
- Società Alpina
Specialna obmejna karta
Vsak član upravičenega planinskega društva, ki je hotel obiskati gore v sosednjem obmejnem pasu, je moral imeti specialno obmejno karto — knjižico z besedilom v slovenskem in italijanskem jeziku. Karto je dobil prek svojega planinskega društva, ki je vložilo prošnjo pri pristojnem organu. Prošnje in karte so bile oproščene taks; plačati je bilo treba le formular po ceni 5 dinarjev.
Karte so izdajala sreska načelstva, sreske izpostave in uprave policije v območju sedeža planinskega društva. Za Dravsko banovino je bila pristojna uprava policije v Ljubljani ter vsi uradi, pri katerih so imele sedež podružnice Slovenskega Planinskega Društva ali krajevne organizacije sorodnih društev. Planinskim društvom je bilo priporočeno, da prošnje vlagajo skupno, v večjih serijah.
Po izdaji je pristojni organ karto posredoval italijanski kvesturi v potrditev: za odsek od Peči do V Konca Špice kvesturi v Vidmu, za preostanek mejnega odseka kvesturi v Gorici. Obe vladi sta se zavezali, da bosta karte potrdili ali nepotrjene vrnili v dveh mesecih. Prosilec je moral vedno navesti, za kateri del meje želi karto.
Veljavnost: eno leto. Karto je bilo treba letno obnoviti z novo fotografijo — vsaj dva meseca pred iztekom, prek planinskega društva. Do prejema potrjene nove karte je bila stara veljavna s potrdilom o oddaji v potrditev.
Pravila gibanja v obmejnem pasu
Specialna obmejna karta je dajala pravico bivanja v obmejnem pasu tuje države pri enem obisku največ štiri zaporedne dni. Mejo je bilo dovoljeno prečkati tako po stezah in potih kot izven njih. Železniške postaje v obmejnih pasovih so bile na voljo za odhod in povratek; postaje zunaj pasu pa niso bile dovoljene.
Jugoslovanski planinci so imeli na razpolago postaje Podbrdo · Huda Južna · Bela Peč, italijanski pa Bohinjska Bistrica · Kranjska Gora · Rateče.
Ob vstopu v obmejni pas tuje države se je turist moral javiti obmejni straži ali organom javne varnosti, da so mu na karto vpisali dan odhoda. Enako ob povratku. Kdo tega ni storil, je bil obravnavan kot oseba brez dokumenta in mu je bila karta odvzeta. Ni pa bilo zahtevano, da se turist javi pri isti straži, kjer je mejo prekoračil — vstop je bil lahko na Vršiču, izstop pa pri Luknji.
Turist je smel s seboj nositi zemljevide, fotografski aparat, turistično opremo in oblačila. Prepovedano je bilo nošenje orožja in risanje skic. Daljše bivanje od štirih dni je bilo dovoljeno le v primeru višje sile (bolezen, vremenske neprilike), kar se je moralo ugotoviti v planinskih kočah ali pri pristojnem organu.
Skupinski izleti nad deset oseb
Za organizirane izlete skupin z več kot desetimi udeleženci je 4. člen sporazuma predpisal posebna pravila: vsak udeleženec je moral imeti svojo karto, skupina pa odgovornega voditelja. Skupni izlet je bilo treba prijaviti mejnemu organu pri sedežu društva; voditelj je moral vsaj tri dni pred izletom s priporočenim pismom obvestiti tudi najbližji mejni organ države, na katere ozemlje je bil izlet namenjen.
Jugoslovanska oblastva za obvestilo
- Sresko načelstvo Radovljica — za odsek od Peči do Možica
- Sreska izpostava Škofja Loka — za odsek od Možica do Podrošta
Italijanski uradi za obvestilo
- Obmejni urad javne varnosti Trbiž (Ufficio P.S. Confine Valico Tarvisio) — od Peči do V Konca Špice
- Urad javne varnosti Tolmin (Ufficio P.S. di Tolmino) — od V Konca Špice do Vogla
- Obmejni urad javne varnosti Podbrdo (Ufficio P.S. Confine Piedicolle) — od Vogla do Porezna