Zgodovinsko društvo rapalska meja

Alpski zid

Piše: Grega Žorž

Gradnja stalnih obrambnih del na Apeninskem polotoku ni prav nič poseben pojav, skozi zgodovino so mogočne zapore prelazov in dolin zapirale prehod preko Alp na Apeninski polotok. V italijanski vojski je pri snovanju novih, modernejših utrdb po prvi svetovni vojni, prevladal tabor, ki je, zagovarjal obstoječo prakso utrjevanja posameznih točk, vmesno praznino največkrat goratega terena bi nadzorovali z mrežo vojašnic in dostopnih poti, ki bi omogočale hitro namestitev vojaštva.

Matjaž Bizjak predstavlja dokumente, ki pričetek utrjevanja postavlja v leto 1927, ko ustanovijo Komisijo za utrjevanje, a je bilo vodenje tako obširnega projekta prevelik zalogaj. Pristojnost so zato prepustili posameznim armadnim zborom na mejnih območjih. Projekt utrjevanja vseh meja Italije, ne zgolj vzhodne ob rapalski meji, so poimenovali Vallo Alpino – Alpski zid. Zgolj kopenska meja med Ligurskim in Jadranskim morjem, po obodu Alpskega loka je v dolžino merila 1850 kilometrov. Del ob rapalski meji, na območju, ki ga z letom 1918 zasede Italija in si ga priključi s podpisom Rapalske pogodbe, je meril 250 kilometrov ter bil reliefno zelo razgiban in raznolik – pričel se je z Alpami, nadaljeval s hribovjem in dolinami ter zaključil z zakraselimi planotami in spustom do Jadranske obale pri Reki.

Ostankov Alpskega zidu oziroma bolje rečeno zapuščine utrjevalnih del in spremljajoče infrastrukture, je ob nekdanji meji veliko. Bizjak je zopet vir, ki navaja uradni zaključek gradnje Alpskega zidu v letu 1942. Številne ceste, civilne in vojaške stavbe ter tudi stalna in začasna obrambna dela prepredajo Zahodno Slovenijo. Z nadaljevanjem gradnje Alpskega zidu Republika Italija nadaljuje tudi po drugi svetovni vojni, ko zaradi vračila, dela ozemlja nekdanje Avstro – Ogrske, Jugoslaviji, pričnejo z gradnjo novih utrdb ob današnji slovensko – italijanski meji.

KONCEPT OBRAMBE IN PROSTORSKA RAZMEJITEV

Naslonitev na Alpski lok, izrazito visokogorsko težje prehodno območje je omogočil lijakasti pristop k obrambi, kjer je bilo potrebno utrditi dolinske prehode ali sedla. Italijani so tako razvili koncept posameznih centrov odpora, ki so na nekem manjšem območju sestavljali obrambno skupino, zaokroženo celoto stalnih in začasnih obrambnih del. Bolj kot se je teren odpiral, več kot je bilo prehodov, manj praznine je bilo med obrambnimi skupinami. Tudi Italija je pristojna območja armadnih zborov razdelila na mejne odseke, ki so tvorili sektorje in podsektorje Alpskega zidu. V manj kot desetletju se odseki večkrat spremenijo, končno število sedmih sektorjev ob rapalski meji dosežejo z letom 1939.

Rupnikova linija

Piše: Aleš Žlebnik

Pred drugo svetovno vojno je Kraljevina Jugoslavija, za potrebe zoperstavljanja proti zunanjim vojaškim grožnjam, gradila večji stalni obrambni, utrdbeni sistem, katerega del ob zahodni meji z Italijo ter kasneje tudi ob meji z Nemčijo in Madžarsko je bil uradno poimenovan Zahodna ter kasneje še Severna fronta.

Ta del utrdbenega sistema v takratni Dravski banovini oz. današnji Sloveniji, je med ljudmi, že v času gradnje, dobil ime po generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku, načelniku štaba za utrjevanje med letoma 1938 in 1941. Rupnikova linija, kljub posameznim poizkusom obrambe pred nemškimi napadalci ni nikoli služila svojemu prvotnemu namenu obrambe proti Italiji, saj se je vojska Kraljevine Jugoslavije z nje umaknila še pred pričetkom italijanskega napada leta 1941.

Njene ostanke lahko vidimo še danes – še posebej dobro so ohranjeni med Begunjami na Gorenjskem ter Poljansko dolino ter na Koroškem in Štajerskem. Ostankov Rupnikove linije med Poljansko dolino in Babnim poljem je malo, saj jih je italijanska vojska načrtno uničevala v času okupacije Ljubljanske pokrajine.

UMESTITEV V PROSTOR

Jugoslovanska vojska je za gradnjo utrjenih objektov namenoma izbrala gorato, hribovito ter težje prehodno območje zahodne Slovenije, kjer je od leta 1920 dalje potekala rapalska meja. Za to območje so značilne manjše in ožje rečne doline, slabša prometna mreža ter zakrasel svet kraških planot. Predvidevali so, da bi Italija najlažje prekoračila mejo v smeri Postojna-Logatec-Ljubljana ter pri Reki. Območje so tako razdelili v pet sektorjev ter jih oštevilčili po pomembnosti.

Po nemški priključitvi Avstrije so med Črno na Koroškem in reko Muro ustanovili še utrdbeni odsek št. 6 ter razširili območje utrdbenega odseka št. 4 ob severni meji vse do Jezerskega. S tem so utrdili tudi pomembnejše prelaze na naši severni meji.

Posamezne večje zaključene celote front so predstavljali utrjeni prostori, kateri so bili lahko glede na geografske danosti ali operacijske zahteve obrambe sestavljeni iz več utrjenih pasov (npr. predstražni pas, glavni obrambni pas, zaledni pas). Posamezni utrjen pas je predstavljalo večje število utrdbenih objektov na širšem območju. Ti objekti so bili zaradi zagotavljanja pričakovanih taktičnih zahtev ali zaradi zagotavljanja zadovoljive moči obrambe, lahko na nekem območju v prostor umeščeni v več črtah (praviloma večjega števila enotnejših tipov objektov manjše stopnje odpornosti in ognjene moči) ali pa zgolj v eni črti (v tem primeru je prišlo do kombinirane postavitve objektov višje stopnje odpornosti in ognjene moči), prostori med objekti pa naj bi bili namenjeni elementom operativnih vojaških enot, katerim so bili podrejeni posamezni utrjeni prostori.

PRIPRAVE NA GRADNJO ALPSKEGA ZIDU

Odločitev za gradnjo stalnih obrambnih del še zdaleč ni bil edini vojaški gradbeni projekt Italije ob njeni novi državni meji. Po uradni priključitvi ozemlja leta 1921 je pričela z obnovo obstoječih vojašnic, že leta 1922 ob meji vzpostavi mrežo vojašnic finančne straže, z letom 1924 se prične sistematična gradnja dostopnih vojaških poti in zaključi gradnja dveh večjih vojašnic v Postojni in Ilirski Bistrici, z letom 1927 prične z obširno prenovo cestnega omrežja ter nadaljuje z gradnjo vojašnic v mestih ter gorskih vojašnic pod Triglavom, Bogatinom in Možicem. Večina investicij v goratem in hribovitem svetu je bila namenjena rodu Alpincev, ki so s koncem 1. svetovne vojne postali osrednji branitelji gorskih meja. Gradbeno kolesje je bilo tako že v polnem teku, ko so z pristojni armadni zbori med letoma 1928 in 1930 izdelali osnutke predvidenih obrambnih skupin ter jih poslali Uradu za utrjevanje pri Vrhovnem poveljstvu. Le-ta je z letom 1931 izdal prvo izmed okrožnic, s katerimi je armadnim zborom predpisoval enotne smernice izdelave dejanskih načrtov. Ob rapalski meji se proces snovanja osnutkov prične (vsaj) z letom 1929, saj leta 1930 o tem že poročajo. 6. januarja 1931 prejmejo smernice za načrtovanje obrambnih del v goratem svetu (okrožnica št. 200), že 5. marca istega leta pa smernice za načrtovanje ob gozdnati in manj gorati vzhodni meji (okrožnica št. 800). Iz tega je razvidno, da imamo ob nekdanji rapalski meji unikatne ostaline Alpskega zidu, ki se tako po umeščanju v prostor, gradnji in povezovanju v obrambni pas razlikujejo od preostanka Alpskega zidu.

GRADNJA ALPSKEGA ZIDU

Načrtovanju in umestitvi v prostor je sledil postopek zemljiške izmere, ki je bil osnova postopku razlastitve lastnikov preko sodišč. Postopek je bil enak povsod, kjer so gradili Alpski zid, enakovredno pa so bili izplačani vsi državljani, čeprav slovenskega rodu ali celo jugoslovanski državljani, ki so z rapalsko mejo postali dvolastniki zemljišč. Gradnja centrov odpora, opazovalnic, topniških položajev in ostalih obrambnih del se je ob rapalski meji pričela leta 1933 ter okvirno trajala do leta 1936, ko je bila večina prvotno zasnovanih utrdb predanih v uporabo. Za Alpski zid je značilno, da tudi po letu 1936 niso zgolj gradili novih obrambnih del temveč tudi posodabljali, širili in povezovali obstoječa obrambna dela. Objekti Alpskega zidu so tako spreminjajoč proces v katerih lahko prepoznamo smernice različnih okrožnic.

Tekom gradnje se je odvijal tudi proces formiranja novega rodu vojske. 24. marca 1934 je bila izdana uredba o formiranju posebne vojaške enote, izurjena za statično varovanje meje. Vanjo so vključili vse tehnične enote, ki so že bile zadolžene za obrambni sistem, dodali pa so jim še oddelke topništva in pehote., ki je Alpincem postopoma prevzemal naloge ter upravljanje objektov. Priključitev avstrijske republike k Nemčiji, očitne priprave na novo evropsko vojno in prenovljene smernice gradnje stalnih obrambnih del so okrepile pomen aktivne obrambe, zato je mejna straža šele s kraljevim dekretom št. 833 28. aprila 1937 postala samostojni korpus. Mejna straža tako postane vzporedni sistem, ki je formalno še vedno pod poveljstvom armadnega zbora. Ob rapalski meji so bili XIV., XI. in V. armadni zbor, s sedeži v Trevisu, Vidmu in Trstu.

Z letom 1937 nova okrožnica (št. 7000) poseže v prazna vmesna območja Alpskega zidu, ki ga pričnejo utrjevati z betonskimi poljskimi obrambnimi deli, obstoječim obrambnim skupinam dodajajo manjše centre odpora.

Zloglasna je predvsem zadnja okrožnica, ki jo izdajo že v času druge svetovne vojne, a še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo. Ideja obrambnih del je, da zadrži napadalca toliko časa, da se v zaledju zberejo večje vojaške enote in organizirajo obrambo. Zaradi mobilizacije in zgostitve vojaštva kot del napadalnih predpriprav agresorja so izkoristili obrambna dela za namen namestitve vojaštva, ki bi napad pričel iz varnega zavetja utrdb.

GRADITELJI ALPSKEGA ZIDU

Gradnjo stalnih obrambnih del so na podlagi javnih razpisov izvajala gradbena podjetja s civilno delovno silo. Projekti so se delili glede na zahtevnost ter pomembnost – od tega je bilo odvisno ali so podjetjem dovoljevali zaposlovati lokalno delovno silo – predvsem je bilo tukaj vprašanje državljanov slovenskega rodu, ki so jih italijanski organi in varnostne službe obravnavale kot varnostno sporne. Večino delovne sile so podjetja zaposlovala iz južnih pokrajin Italije – tudi zato, ker je bila cenejša. Vojska, kot naročnik, je postavila stroga pravila izgleda gradbišč – morala so biti zaščitena z zavesami, ki so preprečevale opazovanje aktivnosti. Visok standard so od podjetjih zahtevali tudi pri namestitvi delavcev – večinoma so živeli v za to zgrajenih barakah. Pri ostalih gradbenih delih, kot so ceste, so dovoljevali tudi zaposlitev Slovencev, po pričevanjih pa so tisti z dobrimi zvezami in jamstvi lahko sodelovali tudi pri gradnjah obrambnih del. Vsak zaslužek je namreč prišel še zelo prav.

PRIPRAVE NA GRADNJO RUPNIKOVE LINIJE

Francija, takrat svetovna velesila in velika zmagovalka prve svetovne vojne, je z namenom blokiranja italijanskih osvajalskih ambicij na vzhodni obali Jadranskega morja, Kraljevini Jugoslaviji že leta 1926 predlagala zaščito jugoslovansko-italijanske oz. rapalske meje s sistemom stalne fortifikacije, t.j. z utrjevalnimi deli in utrdbenimi objekti. A od prvih idej o gradnji stalnega obrambnega sistema v drugi polovici 20. let do dejanskega pričetka je moralo miniti skoraj desetletje; to seveda ne pomeni, da kraljeva jugoslovanska vojska ni naslavljala vprašanja utrjevanja poljskih položajev o čemer so bila npr. leta 1930 izdana tudi Praktična navodila za urejanje položaja in reševanje taktično-utrdbenih nalog. A naloge neposredno v povezavi z zavarovanjem meja, priprav za izmero in izris terena stečejo šele leta 1935 (razen nekaterih pripravljalnih del leta 1927 ob italijanski meji v bližini Vrhnike). Na podlagi teh podatkov do leta 1938 sledi umestitev poveljniških položajev, zvez, opazovalnic, skladišč, zaklonišč ter ostalih objektov utrjenih prostorov, kamor sodijo tudi največje odporne točke ter številni manjši utrdbeni objekti. V tem času je stekla tudi gradnja številnih (dostopnih) cest, ozkotirnih gradbenih železnic, električnih povezav, bivališč za delavce ter tudi odprtje kamnolomov.

GRADNJA RUPNIKOVE LINIJE

Šele z letom 1938 je bil ustanovljen Štab za utrjevanje oz. dejansko gradnjo obrambnih del, ki ga je na sedežu v Ljubljani vodil general Leon Rupnik. Po načrtih naj bi bila glavnina del izvedena do leta 1946, se pravi v naslednjih osmih letih.

Dejanska gradnja posameznih odpornih točk in manjših utrdbenih objektov je potekala šele od leta 1938 dalje, a že decembra istega leta Jugoslovanska vojska, spričo priključitve Avstrije in zasedbe Čehoslovaške, imenuje Nemčijo za osrednjega in najbolj nevarnega nasprotnika ter preusmeri glavnino sredstev z Zahodne na Severno fronto. Posledično so prvotni načrti za največje in najbolj osupljive slemenske utrdbe ob zahodni meji ostali neuresničeni.

A preusmeritev sredstev še zdaleč ni bila največja težava –  snovalci utrjevanja, ki so se zgledovali po svojih francoskih in čehoslovaških kolegih so spoznali, da enak pristop v Jugoslaviji sploh ni mogoč. Posameznih utrdbenih elementov, kot so jeklene oklepne kupole ter orožja, sploh protitankovskih topov v Jugoslaviji ni mogoče izdelati, proizvodne linije obeh zaveznic pa so bile na polno obremenjene z lastnimi potrebami. Vse to so bili razlogi, ki so še leta 1940 pripeljali do drastične poenostavitve načrtov ter opustitve gradnje zahtevnejših objektov v utrjenih prostorih in zamenjavo le-teh za večjo množico enostavnejših, tudi v več utrjenih pasov razporejenih položajev okrepljenih poljskih utrdbenih objektov (največkrat od bolj preprostih puško-mitraljeških betonski gnezd in armirano-betonskih mitraljeških gnezda, preko vmesnih tipskih objektov, do manjšega števila težkih pehotnih objektov).

Utrjevanje v zadnjem letu in pol pred združenim napadom Nemčije, Italije, Madžarske in Bolgarije na Jugoslavijo ni potekalo le ob mejah temveč tudi v notranjosti, saj je bilo poveljstvo prepričano, da je neuspeh obrambe Poljske in Francije temeljil na odsotnosti položajev v notranjosti države. To je Jugoslavija želela preprečiti z gradnjo druge linije pri Zagrebu in Karlovcu ter tretje linije ob rekah Una in Vrbas. V vmesnem prostoru so morali inženirci vnaprej pripraviti vse potrebno za čim večje rušenje objektov, s poudarkom na mostovih, predorih in nadvozih.  

GRADITELJI RUPNIKOVE LINIJE

Za gradnjo so bile sestavljene posebne gradbene ekipe, ki so leta 1935 štele okoli 15.000 ljudi, razporejenih v dvanajst oddelkov. Pet jih je delovalo ob italijanski meji, en na avstrijski, in šest na madžarski meji – v tem času so gradili predvsem infrastrukturo. Z letom 1939 se število poveča na okoli 40.000, saj so v tem času gradili tudi že odporne točke in posamezne utrdbene objekte. Ob nemškem napadu na Poljsko 1. septembra 1939 je gradnjo prevzela vojska ter gradbeno silo okrepila z naborniki in mobiliziranci.

Predpostavko, da so dela svoj vrh dosegla tik pred izbruhom vojne v Evropi, potrjujejo objave v dnevnem časopisju, v javno objavljenih zakonih in v okrožnicah iz občinskih arhivov. Kljub temu, da je Finančni zakon za leto 1937/38 omogočil zaposlovanje inženirskih strokovnjakov za potrebe gradenj, je namreč Štab za utrjevanje največ povpraševanj oz. licitacij za material in sredstva potrebna pri svojem delu in gradnjah, objavil leta 1939 v Trgovskem listu.

Splošno sprejeto je, da je bil absolutni višek gradbene dejavnosti v Kraljevini Jugoslaviji dosežen na prehodu iz leta 1940 v 1941. Takrat je namreč pri gradnjah utrdbenih objektov, na vseh dvanajstih odsekih v državi sodelovalo nad 60.000 vojakov in civilistov.

Podobnosti in razlike

Oba sistema imata svoje začetke v imenovanju komisij, ki bi celovito reševale vprašanje utrjevanja državne meje. Italija je v zgolj dveh letih  ta pristop opustila in utrjevanje prepustila armadnim zborom, ki so upravljali z ozemljem ob državni meji. Na podlagi njihovih predlogov je nato vrhovno poveljstvo izdelalo enotne smernice, a hkrati prepustilo zborom vse nadaljne odločitve, izbiro lokacij in zasnove posameznih obrambni del. Jugoslavija se je po drugi strani odločila za centralno vodeno načrtovanje, ki se je odražalo predvsem v univerzalnem pristopu gradnje in zasnove obrambnih del. Za razliko od Italije, ki je tipologijo utrdb in razvoj zaščitnih jeklenih delov razvijala sama, se je Jugoslavija naslonila na Francosko – Čehoslovaško šolo ter predvsem proizvodnjo zaščitnih delov in oborožitve. Šele po prekinjenem blagovnem sodelovanju je bila prisiljena samostojno reševati proizvodnjo jeklenih delov in gradbenega železa. Največ naročil je bilo oddanih železarni na Jesenicah, a je bila tehnologija preskromna napram Čehoslovaški.

Temeljna razlika med obema sistemoma je tudi zaščita moštva. Jugoslavija, ki je sprva načrtovala obsežna obrambna dela z velikimi podzemnimi prostori, je morala prilagoditi svojo gradnjo realnim razmeram ter v kratkem času zgradila na stotine, tudi tisoče manjših preprostih objektov, brez podzemnih logističnih delov, ki bi hkrati ščitila ter zagotavljala bivalne razmere posadki. Italija, je na drugi strani, pristopila k utrjevanju izpostavljenih prehodov, a tam že od začetka gradila objekte, ki so tudi na uravnanem kraškem površju imeli podzemne logistične dele. Sistem je z leti zgoščevala ter z množico začasnih poljskih fortifikacij dosegla povezanost sistema.

Alpski zid viri in literatura:

Bernasconi, A., Collavo, D., 2002. Dei sacri confini guardia sicura La guardia alla frontiera 1934-1943. Trento, Temi editirice, 310 str.

Bizjak, M.,2016. Italijanski obrambni načrti proti Kraljevini SHS/Kraljevini Jugoslaviji in gradnja utrjenega obrambnega pasu na italijanski vzhodni meji (Rateče-Reka), 1927-1941. Doktorsko delo. Koper, Fakulteta za humanistične študije, Zgodovina Evrope in Sredozemlja, 393 str.

Jankovič Potočnik, Aleksander. 2004. Rupnikova linija in Alpski zid: utrjevanje Rapalske meje med letoma 1932 in 1941. Vrhnika: Galerija 2.

Kacin-Wohinz, M., 1972. Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921. Maribor, Obzorja, 468 str.
Kofol, K., Varovanje in utrjevanje rapalske meje. V: Vojske, orožje in utrdbeni sistemi v Posočju. Tolmin, Tolminski muzej, 212 str.

Okrožnica št. 15000. Wikipedia. URL: https://it.wikipedia.org/wiki/Circolare_15000 (Citirano 5.5.2013).
Okrožnica št. 200. Wikipedia. URL: https://it.wikipedia.org/wiki/Circolare_200 (Citirano 5.5.2013).
Okrožnica št. 7000. Wikipedia. URL: https://it.wikipedia.org/wiki/Circolare_7000 (Citirano 5.5.2013).

Okrožnica št. 800. Wikipedia. URL: https://it.wikipedia.org/wiki/Circolari_del_Vallo_Alpino#Circolare_800 (Citirano 5.5.2013).

Pavšič, T., 1999. Ob stari meji: pričevanja in spomini. Idrija, Bogataj, 190 str.

Smrdel, V., 2015. Vojaškozgodovinska dediščina utrdbenega sistema Alpskega zidu na območju Pivške kotline. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Fakulteta za družbene vede, 79 str.

Žorž, Grega. 2017. Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. Armadnega zbora. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za geografijo.

 

Rupnikova linija viri in literatura:

Habrnál, Miloš, Ladislav Čermák, Oldřich Gregar, Zvezdan Marković in Aleš Zelenko. 2005. Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926-1941. Dvůr Králové nad Labem: J. Škoda – Fortprint.

Jankovič Potočnik, Aleksander. 2004. Rupnikova linija in Alpski zid: utrjevanje Rapalske meje med letoma 1932 in 1941. Vrhnika: Galerija 2.

Zelenko, Aleš. 2003. Od kod bunkerji, ki »krasijo« dobršen del Slovenije? : samo od Maribora do Ptuja je bilo postavljenih okrog 400 bunkerjev Rupnikove linije. Večer, (9. jun. 2003): 11.
— 2013a. »Neznani« severni del: Rupnikova linija. Revija obramba, 6: 49–54.
— 2013b. Severna fronta v aprilski vojni. 2. Rupnikove linije. Revija obramba, 7: 49–55.

Žabkar, Anton. 2010. Obramba Slovenije v Kraljevini SHS / Jugoslaviji: doktrina, vojni načrti in njihova izvedba (1920–1941) = Defence of Slovenia as a part of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenians (Yugoslavia): military doctrine, war plans and their implementation (1920-1941). Vojaška zgodovina, 1(11): 57–127.

Žlebnik, Aleš. 2016. Priprave na obrambo v Dravski banovini Kraljevine Jugoslavije. Magistrsko delo. Ljubljana:Fakulteta za družbene vede.

Close Menu