Morganova linija in Pariška mirovna pogodba

Morganova linija

Morganova linija (ali Morganova črta) je bila demarkacijska črta, določena po drugi svetovni vojni na območju takratne Julijske krajine. Linija je razmejevala dve vojaški upravi na tem območju, in sicer jugoslovansko vojaško upravo na vzhodnem delu in zavezniško vojaško upravo na zahodnem delu. Linija je predstavljala začasno mejo med Jugoslavijo in Italijo.

Ime je dobila po britanskem generalu W. D.Morganu, načelniku štaba pri vrhovnem komandantu za Sredozemlje, feldmaršalu Haroldu Alexandru. Ta je poslal Morgana v Beograd kjer je na pogajanjih s predsednikom enotne vlade Demokratične federativne Jugoslavije maršalom Josipom Brozom Titom 8. in 9. maja 1945 zaman skušal doseči umik Jugoslovanske armade za črto, ki je po Slovenskem ozemlju potekala od obale severno nad Koprom, nadaljevala vzhodno od Trsta čez Kras vzhodno od Sežane in Komna, čez Vipavsko dolino zahodno od Ajdovščine dalje do vzhodnega roba Gorice in čez Banjško ter Šentviško planoto, do izliva Idrijce v Sočo in naprej proti severu ter se ustavila ob avstrijski meji 5 km vzhodno od Trbiža na prelazu Megvarje-Vrata nad naseljem Megvarje. Potek razmejitvene črte je omogočal anglo-američanom, da so imeli prometne poti med Trstom in Gorico ter Avstrijo v svojih rokah. Na jugu pa je pod zavezniško upravo prišlo še glavno istrski mesto Pulj ter nekatera pristanišča v zahodni Istri. Zahodne sile naj bi imele svojo vojaško upravo zahodno od te črte (t. i. cona A Julijske krajine), in Jugoslovanska armada vzhodno od nje (cona B Julijske krajine), dokler ne bi vprašanja pripadnosti tega ozemlja rešila mirovna konferenca.

Vir: http://zgodovina.si/zahodna-slovenska-meja-od-prihoda-jla-v-trst-do-pariske-mirovne-konference/

Mirovna pogodba z Italijo leta 1947

“Kljub temu, da ima Mirovna pogodba z Italijo, ki je bila podpisana 10. februarja 1947 v Parizu, veljati pa je začela 15. septembra istega leta, za Slovenijo kot suvereno in neodvisno državo izjemen pomen, je moralo preteči pol stoletja, preden smo dobili celovito besedilo te pogodbe v slovenskem jeziku.
Najpomembnejši del Mirovne pogodbe z Italijo so za Slovenijo nedvomno določbe o mejah. Z njimi je bil odpravljen rapalski režim iz leta 1920, po katerem je znaten del popolnoma slovenskega avtohtonega ozemlja pripadel Italiji. Vendar pa Mirovna pogodba ni v celoti začrtala sedanje slovensko-italijanske meje.” …

…”Drugi sklop določb Mirovne pogodbe z Italijo, ki zaslužijo posebno pozornost, so politične klavzule. Z njimi se je Italija kot država premaganka v II. svetovni vojni odrekla fašistični ideologiji in se zavezala, da bo razpustila obstoječe fašistične organizacije in da ne bo na svojem ozemlju dopustila ustanovitve novih organizacij takšne narave oziroma organizacij, ki bi ljudem kratile njihove demokratične pravice”…

…”Posebej velja opozoriti še na določbe o omejitvi italijanske oborožitve in pripadnikov oboroženih sil, o repatriaciji italijanskih vojnih ujetnikov, o odpovedi vojaškim oporiščem, pa na reparacijske klavzule in na določbe o nasledstvu držav in o varstvu pridobljenih pravic. Po nasledstvenih določbah v Prilogi XIV je državno in paradržavno nepremično in premično premoženje italijanske države, vključno s premoženjem, ki je pripadalo fašistični stranki in njenim pomožnim organizacijam, po teritorialnem načelu brezplačno prešlo na države naslednice.”…

…”Za slovensko javnost bo zanimiv podatek, da so na pogajanjih za sklenitev te Mirovne pogodbe na konferenci v Parizu sodelovali številni znani Slovenci. Vodja delegacije je bil Edvard Kardelj, eden izmed štirih namestnikov vodje delegacije je bil Boris Kidrič, delegati so bili dr. Aleš Bebler, dr. Drago Marušič in dr. Joža Vilfan, ki je bil tudi generalni tajnik delegacije, med svetovalci pa dr. Dušan Kermavner in dr. Anton Vratuša. Med eksperti so bili tudi dr. Lavo Čermelj, ing. Lojze Dular, dr. Bogo Grafenauer in dr. Fran Zwitter. Janez Stanovnik je opravljal dolžnost posebnega tajnika vodje delegacije, tajnika pa sta bila dr. Janvid Flere in dr. Dušan Pirjevec.”…

Vir: Pariška mirovna pogodba : integralno prevodno besedilo Mirovne pogodbe z Italijo, podpisane v Parizu 10. februarja 1947 in faksimilni kartografski prikaz pogodbeno določenih mej med Italijo, FLRJ in STO, Ljubljana : Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 1997 -> povezava.

I.DEL OZEMELJSKE KLAVZULE

I. POGLAVJE - MEJE

3. člen
Meja med Italijo in Jugoslavijo se določi, kot sledi:

(i) nova meja sledi črti, ki poteka od stičišča mej Avstrije, Italije in Jugoslavije, kakršne so bile 1. januarja 1938, in proti jugu sledi meji med Jugoslavijo in Italijo iz leta 1938 do stičišča te meje z upravno mejo med italijanskima provincama Friuli/Furlanija (Udine/Videm) in Gorizia/Gorica;

(ii) od te točke se črta spoji z omenjeno upravno mejo do točke, ki leži približno 0,5 km severno od vasi Mernico/Mirnik v dolini reke Iudrio/ldrije;

(iii) na tej točki črta zapusti upravno mejo, ki ločuje italijanski provinci Friuli/Furlanija in Gorizia/Gorica, in se nadaljuje proti vzhodu do točke, ki je približno 0,5 km zahodno od vasi Vercoglia di Cosbana/Vrhovlje pri Kožbani, in se od tam usmeri proti jugu med dolinama rečic Quarnizzo/Karnica in Cosbana/Kožbanjšček do točke, ki leži približno 1 km jugozahodno od vasi Fleana/Fojana, potem ko zavije tako, da seka reko Recca/Reko na točki, ki leži približno 1,5 km vzhodno od reke Iudrio/Jdrije, in na vzhodni strani pušča cesto, ki pelje iz vasi Cosbana/Kožbane skozi Nebolo/Neblo v Castel Dobro/ Dobrovo;

(iv) črta se nadaljuje proti jugovzhodu in poteka neposredno južno od ceste med kotama 111 in 172, južno od ceste Vipulzano/VipolžeUclanzi/Uklanci čez koti 57 in 122, pri čemer seka to cesto približno 100 m vzhodno od kote 122, od tam pa zavije proti severu v smeri točke, ki je 350 m jugovzhodno od kote 266;

(v) črta poteka približno 0,5 km severno od vasi San Floriano/Števerjan, se raztegne proti vzhodu do Monteja Sabotina/Sabotina (kota 61 O), pri čemer pušča Poggio San Valentino/Podsabotin na severu;

(vi) od Monteja Sabotino/Sabotina se črta usmeri proti jugu, prečka reko
lsonzo/Sočo pri kraju Salcano/Solkan, katerega pušča v Jugoslaviji, in
poteka neposredno po zahodni strani železniške proge Canale d’lsonzo/Kanal-Montespino/Dornberk, do točke, ki leži približno 750 m južno od ceste Gorizia/Gorica-Aisovizza/Ajševica;

(vii) črta se loči od železniške proge in zavije proti jugozahodu, pri čemer ostaja San Pietro/Šempeter v Jugoslaviji, okrevališče in cesta, ki nanj mejita, pa v Italiji, približno 700 m od postaje Gorizia San Marco/Gorica-Sv. Marko pa prečka železniški priključek med zgoraj omenjeno progo in progo Sagrado/Zagraj-Cormons/Krmin, obide goriško pokopališče, ki ostaja v Italiji, poteka med glavno cesto št. 55
Gorizia/Gorica-Trieste/Trst, ki ostaja v Italiji, in križiščem na koti 54, pri čemer ostajata Vertoiba!Vrtojba in Merna/Miren v Jugoslaviji, ter doseže točko, ki leži približno na koti 49;

(viii) od tam se črta nadaljuje proti jugu čez kraško planoto približno l km
vzhodno vštric z glavno cesto št. 55, pri čemer pušča na vzhodu Opachiasella/Opalje selo in na zahodu Iamiano/Jamije;

(ix) od točke, ki je približno 1 km vzhodno od vasi lamiano/Jamije, črta
sledi upravni meji med provincama Gorizia/Gorica in Trieste/Trst vse
do točke, ki je približno 2 km severovzhodno od vasi San Giovanni/Štivan in približno 0,5 km severozahodno od kote 208, na kateri je stičišče meja Jugoslavije, Italije in Svobodnega tržaškega ozemlja.

4. člen
Meja med Italijo in Svobodnim tržaškim ozemljem se določi, kot sledi:

(i) mejna črta poteka od točke na upravni meji med provincama Gorizia!Gorica in Trieste/Trst, približno 2 km severovzhodno od vasi San Giovanni/Štivan in približno 0,5 km severozahodno od kote 208, na kateri je stičišče mej Jugoslavije, Italije in Svobodnega tržaškega ozemlja, in se usmeri proti jugozahodu do točke, ki leži ob glavni cesti št. 14, in približno 1 km severozahodno od križišča glavnih cest št. 55 in 14, ki povezujeta Gorizio/Gorico oziroma Monfalcone/Tržič z mestom Trieste/Trst

(ii) črta se usmeri proti jugu do točke v Golfu di Panzano/Pancanskem zalivu, ki je enako oddaljena od Punte Sdobba/Rta Zdobe ob ustju reke Isonzo/Soče in Castella Vecchio/devinskega gradu pri kraju Duino/Devin, nekako 3,3 km južno od točke, kjer približno 2 km severozahodno od mesta Duino/Devin zapusti obalo;

(iii) črta seže do odprtega morja, pri čemer je enako oddaljena od italijanske obale in od obale Svobodnega tržaškega ozemlja.

5. člen

1. Natančni potek novih meja, določenih v 2„ 3., 4. in 22. členu te Pogodbe,
določita na kraju samem komisiji za meje, sestavljeni iz predstavnikov
obeh prizadetih vlad.

2. Komisiji začneta delo takoj, ko začne ta Pogodba veljati in ga končata čim prej, vsekakor pa v roku šestih mesecev.

3. Vsa vprašanja, o katerih se komisiji ne moreta sporazumeti, bodo predložena ve[eposlanikom Sovjetske zveze, Združenega kraljestva, Združenih držav Amerike in Francije v Rimu, da v skladu s pooblastili, predvidenimi v 86. členu, dokončno odločijo na način, za katerega se od l očijo, vštevši z imenovanjem tretjega nepristranskega člana, kjer bi bilo potrebno.

4. Stroške komisij za meje poravnavata prizadeti vladi vsaka do polovice.

5. Z namenom natančne določitve meje, določene v 3 „ 4. in 22. členu na kraju samem, se članom komisije dovoli, da se oddaljijo za 0,5 km od črte, določene s to Pogodbo, zato da mejo prilagodijo krajevnim geografskim in gospodarskim okoliščinam, pod pogojem, da nobene vasi ali kraja z več kot 500 prebivalci, nobenih pomembnih železniških prog ali glavnih cest, niti nobenih pomembnih oskrbovališč z vodo ali električno energijo ne bodo uvrstili pod drugo suverenost od tiste, ki izhaja iz razmejitve, določene v tej Pogodbi.