Poenostavljeno lahko območje mejišča razdelimo na tri enote – Julijske Alpe, predalpsko hribovje in dinarsko kraški svet. Delitev na tri območja sovpada tudi z dojemanjem Mešane komisije za določitev meje med obema kraljevinama – člani komisije so namreč mejo delili na severni, osrednji in južni del oziroma na podlagi pokrovnosti tal, na neporaščen gorski, mešani in gozdnat odsek. Tej razdelitvi dodajamo še četrti, reški odsek, saj se je prvotno rapalska meja zaključila pri tromejniku s Svobodno Reško državo, po podpisu Rimskega sporazuma leta 1924 in ukinitvijo, pa so mejo na novo začrtali vse do pristanišča Baroš pri izlivu Rečine v Jadransko morje.
Rečna mreža Julijske krajine je s tem v celoti zajemala porečje rek Soče, Bače, Idrijce in Vipave. Če poizkusimo območje rapalskega mejišča predstaviti tudi preko upravne razdelitve Slovenije je najbolje uporabiti občinski nivo. Danes je na obeh straneh nekdanje državne meje šestnajst slovenskih občin, in sicer: občine Bovec, Kobarid, Tolmin, Cerkno, Idrija, Postojna, Pivka in Iliriska Bistrica na nekdanji zahodni ter občine Kranjska Gora, Bohinj, Železniki, Gorenja vas – Poljane, Žiri, Logatec, Cerknica in Loška dolina na nekdanji vzhodni strani.
Vsem nekdanjim občinam na nekdanji vzhodni strani (razen Kranjske Gore in Bohinja) je skupno, da so poselitvena jedra in občinska središča imele v Jugoslaviji, obrobje pa se je nahajalo v Italiji. Današnje občinske meje se z rapalsko mejo enačijo le na območju med Pečjo in Črno Prstjo, južneje pa so občinske meje vrnjene ali na stanje pred razpadom Avstro-Ogrske ali pa so bile začrtane drugače. Danes se nekdanja rapalska meja nahaja v treh državah: v Italiji, saj pri Ratečah še vedno poteka državna meja, v Sloveniji in na Hrvaškem.
Rapalska meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila razdeljena na 69 sektorjev. Na severu se je pričela na vrhu Peč (tromeja Slovenija, Avstrija in Italija) ter se na jugu končala s tromejnim mejnikom med Kraljevino SHS, Kraljevino Italijo in Svobodno Reško državo.
Severni del - Julijske Alpe
Severni del predstavlja najvišje ležeče območje rapalske meje. Prične se na vrhu Peči (1508 m), kjer je še danes tromeja Avstrije, Italije in Slovenije, ter se od tam spusti proti naselju Rateče. Dno Zgornjesavske doline doseže pri današnjem mejnem prehodu. Morfološko gledano bi morala celotna Zgornjesavska dolina pripasti Jugoslaviji, saj je jadranska razvodnica tik nad vzhodnim robom naselja Bela Peč/Weissenfels v Italiji. Zaradi relativne ozkosti Zgornjesavske doline jo meja kmalu zapusti in se dviguje preko grebena Ponc do V koncu špice (2351 m). Opisan odsek od Peči do V koncu Špice še danes obstaja kot državna meja in je reliktni ostanek rapalske pogodbe iz leta 1920. Danes državna meja poteka zahodno proti Mangartu, rapalska meja pa se je nadaljevala proti jugu preko Kotovega sedla (2134 m) do Jalovca (2645 m) in od tam do Male Mojstrovke (2333 m) ter do prelaza Vršič (1611 m). Danes edina cesta, ki povezuje gorenjsko z Bovško kotlino, je tako postala mejno območje. Od Vršiča dalje je meja potekala preko Prisojnika (2547 m) in zgornjega roba Kriške stene tako, da je Razor (2601 m) v celoti pripadel Italiji. Meja se je nato preko Bovškega Gamsovca (2391 m) spustila na že takrat pomemben planinski prehod Luknja (1756 m) ter se od tam dvignila proti najvišji točki Triglavu (2864 m). Ker so danes veljavno višino Triglava izmerili šele po drugi svetovni vojni, je v času rapalske meje najvišja točka 2863 m. Meja se je s Triglava spustila proti Šmarjetni glavi (2355 m) in sedlu Dolič (2164 m), kjer se je zopet vzpela na Kanjavec (2569 m) in se preko čela Doline sedmerih jezer povzpela na dolg greben Lepošpičja. Tu je neposredno vplivala na naš edini narodni park, ki je s tem v svojem severnem delu mejil na Kraljevino Italijo. Dve najvišji jezeri (Jezero pod Vodnikovim Vršacem in Mlaka v Laštah) sta bili zato izvzeti iz prvotnega območja Triglavskega narodnega parka, saj sta se nahajali v Italiji. Pomenljivo je tudi italijansko poimenovanje najvišjega jezera, Lago Zero. Greben Lepošpičja je meja zapustila na vrhu Travnika (2258 m) in se preko Velikih vrat (1924 m) vzpela na Kal (2001 m).
Velika vrata so prvi izmed številnih prehodov preko osrednjega loka Julijskih Alp, meja pa je tu presekala pašne povezave med Zgornjim Posočjem in njihovimi najbolj oddaljenimi planinami. Za Bogatinskim sedlom (1803 m) se meja obrne proti vzhodu in preko Velikega Bogatina (2005 m), Tolminskega Kuka (2086 m), Vogla (1923 m), Rodice (1964 m) in Črne prsti (1844 m) povsem sledi grebenu oz. razvodnici. Šele v povsem skrajnem delu severnega odseka se meja zopet prevesi na gorenjsko oz. kranjsko stran, saj nad Soriško planino poteka preko Šavnika (1576 m), Čevžla (1536 m) in Dravha (1548 m). Meja se nato do prelaza Petrovo Brdo (797 m), kjer zapusti Julijske Alpe in se strmo dvigne na Hoč (1514 m).
Sektor 18 - Vrh Škrli
- Posebni mejniki: 0
- Mejniki druge vrste: 23
- Skupaj: 23
- Dolžina: 1,70km
- Mejni prehodi I. kategorije: 0
- Mejni prehodi II. kategorije: 0
Osrednji del - poseljeno območje
Osrednji del sprva zaznamuje hribovitost Cerkljanskega, Idrijskega in deloma Škofjeloškega hribovja, nato pa zakraselost Hotenjskega ravnika in Hrušice. Meja se s Hoča prične spuščati preko vzhodnih pobočij Porezna (1630 m), ki je pripadel Italiji. Od Porezna dalje je strogo sledenje razvodnici čedalje manj opazno, čeprav le-ta še vedno narekuje potek meje. Politična in diplomatska premoč Italije prideta tu najbolj do izraza, saj meja skoraj v celoti poteka tik pod razvodnico v škodo Jugoslaviji. Pomembni prelazi in vrhovi so tako ostali v rokah Italije. Od Porezna proti Blegošu (1562 m) je meja potekala čez Črni vrh (1288 m) in se pri današnji Koči na Blegošu usmerila proti jugozahodu. Tu je potekala med Robidnico in Leskovico ter pri zaselku Joškovec prečkala potok Podplečica. Od tu se je povzpela proti Vrhovčevemu griču (1048 m) in v bližini zaselka Trah prečkala potok Podjelovščica. Meja je nato zaobjela Sovodenj, ki je ostal Jugoslaviji, in se pod Kanalskim vrhom usmerila proti Sivki (1008 m). Od Sivke je potekala vse do Medvedjega Brda (814 m) nad Godovičem. Tako kot pri Sovodnju je tudi tu meja pravokotno sekala doline potokov proti Žirem in se vmes vzpenjala na vrhove. S tem se je nadaljeval trend italijanskega pridobivanja prelazov. Tu je rapalska meja še zadnjič prešla staro deželno mejo in vse do današnje slovensko-hrvaške meje potekala po ozemlju Kranjske. Od Medvedjega Brda se je meja spustila proti Žejni dolini in zaobšla Hotedršico, ki je s tem postala jugoslovansko obmejno naselje. Meja je od nje proti Kalcam bolj kot ne sledila južni strani glavne ceste ter med Kalcami in zaselkom Gruden prečkala cesto Kalce–Hrušica. Od tu dalje je zopet sledila glavni cesti proti Grčarevcu ter se počasi vzpenjala pod Mesarjev vrh (796 m). Od tam je po plastnicah potekala proti južnim pobočjem Grmade in se spustila proti Planini, ki jo je odrezala od bližnjih naselij. Ob južnem robu Planinskega polja je meja vodila do graščine Hošperk. Meja se je ob makadamski cesti dvigovala pod Stari grad (703 m) in jo prečkala za Cerovico (629 m). Pred Stražnikom (646m) je prečila južno železnico ter v skoraj ravni črti vodila na Veliki Javornik (1269 m).
Južni del - prostrani gozdovi
Južni del območja preučevanja še danes predstavlja eno izmed večjih sklenjenih gozdnih površin v Sloveniji in na Hrvaškem. Meja tu poteka preko Javornikov, Snežnika, obronkov Gorskega Kotarja in preko območja Klane vse do Matuljov.
Meja se seveda ni ozirala na kraškost terena in je v glavnem potekala v ravnih linijah med posameznimi vrhovi. Od Velikega Javornika je šla na Debeli vrh (1267 m), Suhi vrh (988 m) in prečkala križišče severno od Sovinščka (872 m). Od tu je potekala dalje po dolgem hrbtu Kozlovke, Lačnika (1103 m), Škodovnika (1260 m), Bičke gore (1236 m) do kote 950 m zahodno od Bičkih lazov in po vzhodnem robu Leskove doline do kote 866 m severno od Velikega Vavkovca. Od tu dalje je meja potekala na obeh straneh današnje državne meje med Hrvaško in Slovenijo in je imela povsem južno smer. Meja je tako prečkala Praprotno drago, Paravičevo mizo, Jelenjo drago, Čabransko polico in se pri Črnem vrhu (1121 m) južno od Gomanc usmerila proti Klani. S tem je tudi dokončno zapustila današnje ozemlje Slovenije.
Na Hrvaškem je meja potekala preko Trstenika (1248m) in Štulaca (1057), kjer je zadnjič presegla nadmorsko višino 1000m. Sledil je spust preko doline Mlake tako, da je v smeri zahoda delila Klano in Studeno ter se južno od Breze vzpela na Mačkov vrh, od tam pa je potekala v smeri juga vse do Majevega vrha. S sektorskim mejnikom 69 se je pričel zadnji odsek prvotne meje, a ga zaradi poteka črte med naselji Spinčići, Trinastići, Jušići, Matulji in Rubeši težko umeščamo med prostrane gozdove.