Dejanja Italije po koncu prve svetovne vojne so bila jasni pokazatelj, da slovenski narod kot narodno telo nima prihodnosti znotraj Kraljevine Italije, vzpon fašizma v letu 1922 pa je zgolj pohitril že tako ali tako propadajočo gospodarsko, kulturno in politično udejstvovanje Slovencev.
Upravičeno lahko zato rapalsko obdobje smatramo kot eno izmed temnejših obdobij, še posebej zato, ker je nasilje prekinilo obdobje, ko smo v Primorju dosegli utrditev pouka slovenščine v šolah in veljavnost slovenščine kot uradni jezik, prav tako pa so bile kulturne, gospodarske in politične ustanove na višku svojega razvoja.
S preučevanjem rapalske meje, interpretacijo vsebine in obujanjem spominov ne želimo razvrednotiti kataklizme Slovencev na novem državnem ozemlju Italije, temveč zanamcem ohraniti spomin na obdobje, ki ga slovenski narod in zgodovina čedalje bolj dojema kot monoton prehod od prve do druge svetovne vojne, čeprav je od novembra 1918 moralo preteči dolgih sedemindvajset let oz. kar četrtino 20. stoletja do novega podpisa pogodbe, ki je zakoličila današnjo državno mejo med Italijo in Slovenijo.
Odzivi in dejanja Slovencev so bila ob sprejetju nove realnosti njihovih življenj različna, nihče pa si ni upal zares pomisliti, da bo Italija kar tako prepustila ozemlje s tako veliko politično ceno. In res je vprašanje kje bi obstajala današnja meja, če se ne bi zgodila katastrofa druge svetovne vojne. Kljub temu, da Trst in Gorica, dva nekdanja stebra slovenskega kulturnega življenja že skoraj stoletje ostajata znotraj Italije, nam je v letu 1947 le uspelo pridobiti nazaj večji delež ozemlja in prebivalstva.
V društvu spoštujemo trpljenje slovenskega naroda med drugo svetovno vojno ter napore, ki so leta 1947 doprinesli k podpisu Pariške pogodbe ter ukinitvi rapalske meje. Takšne krivične meje danes k sreči ni več.