Piše: Damjan Benkovič
Sektor XXIII Postojna je bil zadnji izmed treh sektorjev GAF pod pristojnostjo XI. armadnega zbora. Obsegal je območje mejne črte med Kalcami in Debelo skalo pri Velikem Javorniku ter zaledje od Ajdovščine do Senožeč. Na severu ga je od XXII sektorja razmejevala cesta Ajdovščina – Podkraj – Kalce, na jugu pa je mu je pripadala še Slovenska vas pri Hruševju. Južneje se je pričelo območje V. armadnega zbora s sedežem v Trstu.
Sektor je bil razdeljen na dva podsektorja, XXIII\a Podkraj in XXIII\b Postojna oziroma na območje kraške planote Hrušica ter Postojnskih vrat z Javorniki. Podsektor XXIII\a je primarno zapiral starodavni prehod, Kalce – Podkraj – Vipavska dolina, kjer je potekala že rimska cesta preko Hrušice, podsektor XXIII\b pa najnižji ter osrednji prehod Postojnskih vrat med Alpami in Dinarskim gorovjem.
Gre za prvi sektor, kjer so smernice gradnje stalnih obrambnih del odstopale od splošne okrožnice št. 200, ki je veljala za gorata območja. Na kraških planotah se prične zasnova obrambnega pasu v skladu z okrožnico št. 800, ki je bila namenjena zasnovi stalnih obrambnih del na gozdnatnem, planotastem in manj poseljenem območju ob rapalski meji. Zasnova obrambnih del se bistveno ne razlikuje od št. 200, se pa zato spremeni njihova umestitev znotraj obrambnega sistema.
Obrambna dela sektorja XXIII so bila v delni uporabi tudi po drugi svetovni vojni, ko jih upravlja Jugoslovanska ljudska armada ter nekatere deloma preoblikuje. Takšen primer je obrambna skupina Hruševje. Oznake, ki jih je uporabljala JLA danes prepoznamo po rdečih številkah znotraj belega kroga. Zapuščina JLA so tudi lesena vrata na kovinskih nosilcih ter ponekod dodatno vgrajene kovinske lestve do bojnih blokov.
Vojašnice in skladišča
Ajdovščina
Vipava
Podkraj
Postojna
Gradnjo nove Postojnske vojašnice je Italija zaključila decembra 1924, le tri leta po uradni priključitvi ozemlja. Ime je dobila po kraljici Eleni Savojski. Kraljica Jelena Petrović (-Njegoš) se je 24. oktobra 1896 poročila z Viktorjem Emanuelom – edincem italijanskega kralja Umberta I. in Margarete Savojske. Po poroki in kronanju njenega moža leta 1900 je postala kraljica Elena Črnogorska. Skupaj z Viktorjem Emanuelom III. sta vladala vse do razglasitve republike 9. maja 1946.
Vidno poškodovano in deloma opuščeno vojašnico kraljice Jelene so 17. aprila 1945 raketirale letalske enote Južnoafriške republike (SAAF). Po drugi svetovni vojni jo je v uporavljanje vzela JLA, po osamosvojitvi Slovenije je pod imenom Vojašnica barona Andreja Čehovina še vedno v aktivni rabi. V letu 2024 bo obeležila stoletnico aktivne vojaške službe.
Vir: https://saafww2pilots3.yolasite.com/postonja-attacks-by-saaf-16-sqdn-1945.php
Otok pri Postojni
Pri Otoku pri Postojni so predvidoma v 30. letih zgradili še vojašnico Otok. Danes je preurejena v Industrijsko – obrtno cono.
Manjše (mejne) vojašnice
Stalna obrambna dela
Na prvi obrambni črti se nahajajo obrambne skupine Laniše (Rimski zid), Mesarjev hrib (nad Grčarevcem), Grmada (Planinska gora), Žaga (Logača nad Kačjo vasjo), pri Spomeniku (vrh Kačjih rid nad Kačjo vasjo pri Planini) , Planina – Malni (Unška koliševka) in Slivice (Rakov Škocjan). Zasnova obrambe je točkovna oziroma lijakasta. Poleg stalnih obrambnih del, prvo obrambno črto sestavljajo tudi številne fortifikacije začasnega značaja, ki praviloma v sklenjeni liniji zapolnujejo vmesni prostor med stalnimi obrambnimi deli. V neposrednem zaledju mejne črte so poleg vojašnic samih obrambnih skupin tudi manjše mejne vojašnice ter ena gorska vojašnica na 1268m visokem Velikem Javorniku.
Utrdbe druge obrambne črte so zajemale obrambne skupine Podkraj, Farmance, Strane, Velika Brda, Hruševje, Orehek in Brdo nad Orehkom. Utrdbe so, z izjemo obrambne skupine Strane, zgrajene v ravni črti od Stran do bližine Prestranka. Tu zasnova obrambe temelji na bočnem kritju posameznih utrdb.
Podsektor XXIII/a - Podkraj
Obrambne skupine prve I. linije
Obrambna skupina ob pomembni državni cesti Kalce – Ajdovščina, saj je na Kalcah obstajal mednarodni mejni prehod. Cesta je obstajala že v času antike kot osrednja prometnica med Oglejem in Emono – utrdbo Alpskega zidu so zaradi bližine rimskega zapornega zidu imenovali rimski zid (vallo romano), drugo ime je dobila po Giovanni Amadiu, arditu, ki je padel na soški fronti 19. avgusta 1917.
Zaporo sestavlja ena utrdba, ki povezuje dva centra odpora – oba na zgornji strani ceste. Vhod je ob vojašnici obrambne skupine na spodnji strani ceste. Pred zaporo so pasivne protitankovske ovire – jarek in betonski zid. Predvidena je bila tudi zapora same ceste.
Obrambno skupino sestavljajo tudi z betonom okrepljena poljska obrambna dela. Takšna je tudi opazovalnica na Orlovem griču (755m). Ohranjeni podpisi vojakov dajo vedeti, da je bilo območje utrjeno z začasnimi obrambnimi deli še pred pričetkom gradnje utrdb Alpskega zidu (1933-1935).
Predvidoma v 70h letih je prišlo do načrtnega uničenja nadzemnih delov utrdbe zaradi odstranitve železa (kupole in železne traverze).
Obrambna skupina Mesarjev hrib se nahaja na planoti Hrušice, med cesto Kalce – Ajdovščina in Planinsko goro (Grmado). Je steber obrambe območja ceste od maloobmejnega prehoda Grčarevec na Hrušico. Drugo ime je obrambna skupina dobila po vojaku brigade Acqui, Sinibaldu Vellei-u, padlemu 21. oktobra 1915 v bojih za vrh Griže na Krasu.
Obrambno skupino sestavljajo trije centri odpora povezani v eno utrdbo. V bližini je tudi samostojni protitankovski položaj ter različna poljska dela, ki so sicer značilna za celotni prostor vzhodnega roba Hrušice. Poleg vojašnice tik ob utrdbi so del zapore tudi pasivne protitankovske ovire.
Predvidoma v 70h letih je prišlo do načrtnega uničenja nadzemnih delov utrdbe zaradi odstranitve železa (kupole in železne traverze).
V zaledju obrambne skupine je ohranjena še ena vojašnica, ki jo lahko povežemo z oznakami za baterijo topništva, ki se nahaja na arhivskem kartografskem gradivu. V ta namen je zgrajena tudi utrjena opazovalnica na Mesarjevem vrhu (796m).
Obrambne skupine II. linije
Obrambna skupina Podkraj – Farmance zapira območje državne ceste Kalce – Ajdovščina vzhodno od Podkraja ter manjšo cesto iz Bukovja. Lahko jo razdelimo v dve območji – prvo poteka v smeri sever – jug med Srednjo goro (1275m) in Lukovim gričem (893m) v dolžini kilometra in pol, drugo območje pa se nahaja dva kilometra proti jugovzhodu, kjer utrdba z dvemi centri odpora zapira cesto iz Bukovja na Nanos. Drugo ime je obrambna skupina dobila po generalu Carlu Montanariju, ki je padel med tretjo soško bitko pri kraju Dolenje v Brdih.
Obrambno skupino sestavlja šest centrov odpora, ki so povezani v petih utrdbah – štirih posamičnih in eni z dvema. Poleg dveh obrambnih vojašnic je zapora sestavljena še iz dveh tipskih zaklonišč, okrepljenih in navadnih poljskih položajev.
Za razliko od ostalih obrambnih skupin podsektorja XXIII/a so vse utrdbe pri Podkraju (z manjšimi poškodbami) ohranjene v celoti, utrdba pri Farmancah pa ima razstreljene nadzemne dele.
Gledano iz severa proti jugu ima utrdba št. 2 (center odpora št. 233) poleg mitraljeških položajev pridružen tudi odprt protitankovski položaj.
Podsektor XXIII/b - Postojna
Obrambne skupine prve I. linije
Obrambna skupina zgrajena okoli vrha Grmade na robu Planinske gore, ki jo z vzhoda in juga obdaja nižje Planinsko polje. Osnovni namen je bilo opazovanje premikov nasprotnika, ki bi se na območju med Planino in Rakekom približeval ostalim obrambnim skupinam, ki so zapirale Postojnska vrata. Hkrati je obrambna skupina varovala tudi prehod na planotasto območje ter posledično severni bok ceste Planina – Strmica – Postojna. Drugo ime je obrambna skupina dobila po Mariu Giurattiju, ki je padel pri Gorici 11. avgusta 1916.
Obrambno skupino sestavljajo trije centri odpora, ki so povezani v treh utrdbah. Ena utrdba ima poleg centra odpora integrirano tudi opazovalnico z dvemi opazovalnimi bloki (ni jeklenih opazovalnih kupol).
Ohranjenost utrdb je različna. Z zahoda proti vzhodu: prva utrdba ima uničene bojne bloke, druga nad cesto ima ohranjen en bojni blok ter uničen blok z jekleno kupolo, zadnja, ki ima poleg bojnega bloka tudi dve opazovalnici je ohranjena.
Obrambna skupina namenjena zapori ceste Planina – Strmica. Ime je dobila po žagi, ki je med obema vojnama stala južneje pri križišču za Kačje ride. Drugo ime je obrambna skupina dobila po Giuliju Bechiju, italijanskemu pisatelju ter stotniku, ki je padel pri Gorici 30. avgusta 1917.
Sestavljena je iz dveh centrov odpora v dveh utrdbah, bloka s protitankovskim topom, vojašnice obrambne skupine, pasivnimi PT ovirami v obliki zidu na obeh straneh ceste in razvejanimi poljskimi položaji, ki okoli kote 605 krijejo severni bok.
Danes je v prostoru med obema utrdbama naselje stanovanjskih hiš. Severna je ohranjena, južna ima uničena oba mitralješka bojna bloka, blok s PT topom in postajo fotofonike za povezavo z obrambno skupino Grmada.
Obrambna skupina namenjena zapori državne ceste Planina – Postojna. Po statistiki prehodov preko meje gre za najpomembnejšo cestno povezavo med kraljevinama. Drugo ime je dobila po generalu Achillu Papa, ki je zaradi strela Avstro – Ogrskega ostrostrelca padel na Banjšicah med zadnjo italijansko ofenzivo na soški fronti 5. oktobra 1917.
Obrambno skupino sestavljata dva centra odpora v dveh utrdbah, obrambne vojašnice, pasivnih protitanovskih ovir in improviziranega obrambnega položaja nižje ob cesti pri križišču ceste do Strmice. Tudi tu je bil en bojni blok namenjen protitankovskemu topu.
Predvidoma v 70h letih je prišlo do načrtnega uničenja vseh nadzemnih delov zaradi odstranitve železa (kupole in železne traverze).
Obrambna dela ob udornici Unška koliševka so bila namenjena zapori križišča cest proti Postojni. Tu se združita stari cesti iz Planine (dvorca Haasberk) in Unca, ki od tu vodita proti državni cesti Planina – Postojna ali ob železniški progi do Ravbarkomande (mimo Rakovega Škocjana) ali po gozdnem območju do Mačkovca ter od tam do Ravbarkomande. Zaradi prepleta cest se je območja Unške koliševke prijelo italijansko ime Križišče (quadrivio).
Zaporo sestavljata dve obrambni skupini sestavljeni iz osmih centrov odpora v dveh utrdbah. Obe sta bili v času pred drugo svetovno vojno naknadno povezani ter danes tvorita enotno, z vsemi stranskimi odcepi, približno 1.5km dolgo podzemlje.
Nižje ležeča (590m) utrdba zapira cesto, ki je preko maloobmejnega prehoda pri Graščini Haasberk vodila od Planine do Unške koliševke. Imenovana je po bližnjem zaselku Malni, drugo ime je dobila po Deciu Raggi, poročniku, ki je bil 24. julija 1915 ranjen ob napadu pri Podgori ter umrl v Krminu.
Utrdbo sestavljajo štirje centri odpora, pasivne protitankovske ovire ter samostojen poljski položaj za protitankovski top.
Višje ležeča (615m) utrdba zapira pristop z dveh strani. Primarno sicer nekdanjo prvotno cesto Unec – Rakov Škocjan – Ravbarkomanda iz smeri Unca, hkrati pa brani tudi pristop po isti cesti, le da iz smeri Rakovega Škocjana. Današnji direktni odsek ceste Unec – križišče za Rakov Škocjan je bil namreč zgrajen predvidoma po letu 1938. Imenovana je bila po Uncu, sicer že kraju v Jugoslaviji. Drugo ime je dobila po Guidu Brunnerju, podporočniku brigade Sassari, ki je padel 8.julija 1916 na gori Fior na Južnotirolski fronti.
Utrdbo sestavljajo štirje centri odpora in pasivne protitankovske ovire. Obe cesti imata protitankovske zidove.
V času pred drugo svetovno vojno so obe utrdbi povezali z rovom, ki je nedokončan – betoniran po tleh, ni še obokan. V ostenju Unške koliševke ima izhod prezračevalni rov.
Predvidoma v 70h letih je prišlo do načrtnega uničenja nadzemnih delov obeh utrdb zaradi odstranitve železa (kupole in železne traverze). Danes so vsi nadzemni deli uničeni, obe utrdbi imata oznake JLA, prav tako tudi železne lestve, ki so bile vgrajene na mesto klinov (pravokotni tloris jaška zasilnih izhodov) ali stopnišč (okrogli tloris dostopnega jaška do bojnih blokov).
Obrambna vojašnica je prav tako uničena, zidovi še stojijo.
Obrambna skupina zgrajena na območju med vrhom Cerovec in križiščem za Rakov Škocjan. Tu se območje med Planinsko goro in Javorniki začne ožati in dvigovati proti Ravbarkomandi oziroma Postojnskim vratom. To je tudi območje, kjer poteka Južna železnica ter stara cesta Unec – Unška koliševka – Ravbarkomanda.
Obrambna skupina je imela ime po Slivicah, kraju v Jugoslaviji. Drugo ime je obrambna skupina dobila po Erasmu Boschettiju, majorju polka Avellino, ki je 3. decembra 1916 padel pri Gorici.
Obrambno skupino sestavljajo štirje centri odpora, ki so povezani v dveh utrdbah.
Prva, severna utrdba, zapira železniško progo ter je oborožena tako z mitralješkim kot protitankovskim položajem.
Druga, južna utrdba, zapira križišče ceste za Rakov Škocjan in je od prve oddaljena le 350m, a med njima od 1972 dalje poteka avtocesta A1. Poleg smer Unca brani tudi južno smer, saj bi napadalec lahko izkoristil prehod iz Poljan pod Javorniki ter se železniški progi približal po dolini reke Rak ter tako prispel do Ravbarkomande.
Ohranjenost utrdb je različna. Severna utrdba ima sicer sledi razstreljevanja bojnega bloka zaradi železnih delov, a so še tam. Južna, pri križišču ima od 70h let dalje uničene vse nadzemne dele. Vojašnica obrambne skupine je ohranjena, a ji manjka streha.
Obrambne skupine II. linije
Obrambna skupina zgrajena v liniji med pobočji Nanosa in ravnino pod naseljem Strane.
Zaradi višje lege je bilo možno opazovanje premikov nasprotnika na celotnem območju od Postojnskih vrat do 2. obrambne linije. Zelo dobro se vidi tudi dostope z Javornikom proti Pivki in Snežnik. Obrambno skupino sestavljajo tako opazovalnica kot utrdbe različnih velikosti. Skupaj z ostalimi obrambnimi skupinami tvori povezan utrjen pas, izbrana je bila t.i. bočna obrambna postavitev.
Obrambna skupina Velika Brda se nahaja na najbolj uravnavnanem delu med pobočji Nanosa in Varde na jugu. Kljub ravnici, je cestna mreža zasnovana izrazito v smeri sever – jug oziroma med Stranami in Hruševjem. Nasprotnik bi tako moral napredovati po uravnavnem, a težje prehodnem terenu, ki je ob deževju praviloma poplavljeno. Obrambno linijo sestavljajo utrdbe najmanjše velikosti, največkrat le betonski objekt, ki pa ima bojne dele zaščitnene z železnimi kazematami (ali kupola ali zaščitna plošča).
Obrambna skupina Hruševje zapira južni bok uravnave med Stranami in Hruševjem ter se nahaja ob osrednji prometnici Postojna – Razdrto – Trst/Gorica. Ob državni cesti danes poteka tudi avtocesta A1, med gradnjo so uničili eno izmed manjših utrdb. Osrednja utrdba se nahaja v manjši vzpetini tik nad naseljem ter je bila opremljena tako s PT kot strojničnimi bojnimi bloki. Posebnost te utrdbe je, da jo je za svoje potrebe predelala JLA po drugi svetovni vojni.
Zadnja obrambna skupina se nahaja v polkrožni dolgi liniji od vasi Orehek do Sajevške doline južno od vrha Varde. Severne utrdbe v krogu zapirajo naselje Orehek, ena izmed utrdb je pri vaškem pokopališču, južne utrdbe pa se dvigujejo ob gozdni cesti ob vzhodnih pobočjih Varde, kjer utrjen pas zavije proti zahodu ter se zaključi z utrdbo na manjšem sedlu ob vrhu Sajevške doline. Kljub težjemu dostopu in prehodnosti je bila tudi ta utrdba oborožena s PT topom.
Opazovalnica Suhi vrh se nahaja v bližini istoimenskega vrha Nanoške planote in omogoča izjemen razgled na celotno območje poteka in dostopov do utrdb 2. linije.