Zgodovinsko društvo rapalska meja
Pogled z Vremščice na Nanos, Hrušico, Postojnska vrata in Javornike.

Piše: Damjan Benkovič

Sektor XXIII Postojna je bil zadnji izmed treh sektorjev GAF  pod pristojnostjo XI. armadnega zbora. Obsegal je območje mejne črte med Kalcami in Debelo skalo pri Velikem Javorniku ter zaledje od Ajdovščine do Senožeč. Na severu ga je od XXII sektorja razmejevala cesta Ajdovščina – Podkraj – Kalce, na jugu pa je mu je pripadala še Slovenska vas pri Hruševju. Južneje se je pričelo območje V. armadnega zbora s sedežem v Trstu. 

Sektor je bil razdeljen na dva podsektorja, XXIII\a Podkraj in XXIII\b Postojna oziroma na območje kraške planote Hrušica ter Postojnskih vrat z Javorniki. Podsektor XXIII\a je primarno zapiral starodavni prehod,  Kalce – Podkraj – Vipavska dolina, kjer je potekala že rimska cesta preko Hrušice, podsektor XXIII\b pa najnižji ter osrednji prehod Postojnskih vrat med Alpami in Dinarskim gorovjem.

Gre za prvi sektor, kjer so smernice gradnje stalnih obrambnih del že v osnovi odstopale od splošne okrožnice št. 200, ki je veljala za gorata območja. Na kraških planotah se prične zasnova obrambnega pasu v skladu z okrožnico št. 800, ki je bila namenjena izključno zasnovi stalnih obrambnih del na gozdnatnem, planotastem in manj poseljenem območju ob rapalski meji.

Obrambna dela sektorja XXIII so bila v delni uporabi tudi po drugi svetovni vojni, ko jih Jugoslovanska ljudska armada, ne zgolj popiše, temveč tudi aktivno uporablja ter preoblikuje tako, da imajo bojne bloke usmerjene tudi proti zahodu, ne le vzhodu. Takšen primer je obrambna skupina Hruševje, kjer so obstoječim dodali nove bojne bloke, ki so usmerjeni na zahod – proti italijanski meji. Oznake, ki jih je uporabljala JLA še danes prepoznamo po rdečih številkah znotraj belega kroga. Zapuščina JLA so tudi lesena vrata na kovinskih nosilcih ter ponekod tudi dodatno vgrajene kovinske lestve do bojnih blokov.

Obrambne skupine sektorja XXIII. Vir: ZDRM

Na prvi obrambni črti se nahajajo obrambne skupine Laniše (Rimski zid), Mesarjev hrib (nad Grčarevcem), Grmada (Planinska gora), Žaga (Logača nad Kačjo vasjo), pri Spomeniku (vrh Kačjih rid nad Kačjo vasjo pri Planini) , Planina – Malni (Unška koliševka) in Slivice (Rakov Škocjan). Skupine so bile umeščene predvsem za način lijakaste obrambe, zadnji dve pa sta branili pomembni križišči koridorja Postojnskih vrat. Poleg stalnih obrambnih del, prvo obrambno črto sestavljajo tudi številne fortifikacije začasnega značaja, ki praviloma v sklenjeni liniji zapolnujejo vmesni prostor med stalnimi obrambnimi deli. V neposrednem zaledju mejne črte so poleg vojašnic samih obrambnih skupin tudi manjše utrjene vojašnice ter ena gorska vojašnica na 1268m visokem Velikem Javorniku.

Utrdbe druge obrambne črte so zajemale obrambne skupine Podkraj, Farmance, Strane, Velika Brda, Hruševje, Orehek in Brdo nad Orehkom. Utrdbe so, z izjemo obrambne skupine Strane, zgrajene v ravni črti od Stran do bližine Prestranka. V zaledju tega sektorja so bile tudi vojašnice v večjih krajih, kot so Ajdovščina, Vipava in Postojna.

Podsektor XXIII/a - Podkraj

Vojašnice podsektorja

Vhod v (mejno) stražnico De Cesaris ob cesti Kalce - Podkraj. Foto: D. Benkovič

Obrambna dela v podsektorju

Obrambne skupine prve I. linije

 Obrambna skupina ob pomembni državni cesti Kalce – Ajdovščina, saj je na Kalcah obstajal mednarodni mejni prehod. Cesta je obstajala že v času antike kot osrednja prometnica med Oglejem in Emono – utrdbo Alpskega zidu so zaradi bližine rimskega zapornega zidu imenovali rimski zid (vallo romano), drugo ime je dobila po Giovanni Amadiu, arditu, ki je padel na soški fronti 19. avgusta 1917.

Zaporo sestavlja ena utrdba, ki povezuje dva centra odpora – oba na zgornji strani ceste. Vhod je ob vojašnici obrambne skupine na spodnji strani ceste. Pred zaporo so pasivne protitankovske ovire – jarek in betonski zid. Predvidena je bila tudi zapora same ceste.

Obrambno skupino sestavljajo tudi z betonom okrepljena poljska obrambna dela. Takšna je tudi opazovalnica na Orlovem griču (755m). Ohranjeni podpisi vojakov dajo vedeti, da je bilo območje utrjeno z začasnimi obrambnimi deli še pred pričetkom gradnje utrdb Alpskega zidu (1933-1935). 

Predvidoma v 70h letih je prišlo do načrtnega uničenja nadzemnih delov utrdbe zaradi odstranitve železa (kupole in železne traverze).  

Tloris utrdbe in sektorji ognja. Vir: Vladimir Tonić, izdelal Miran Kajič
Foto: Damjan Benkovič

Obrambna skupina Mesarjev hrib se nahaja na planoti Hrušice, med cesto Kalce – Ajdovščina in Planinsko goro (Grmado). Je steber obrambe območja ceste od maloobmejnega prehoda Grčarevec na Hrušico. Drugo ime je obrambna skupina dobila po vojaku brigade Acqui, Sinibaldu Vellei-u, padlemu 21. oktobra 1915 v bojih za vrh Griže na Krasu. 

Obrambno skupino sestavljajo trije centri odpora povezani v eno utrdbo. V bližini je tudi samostojni protitankovski položaj ter različna poljska dela, ki so sicer značilna za celotni prostor vzhodnega roba Hrušice. Poleg vojašnice tik ob utrdbi so del zapore tudi pasivne protitankovske ovire.  

Predvidoma v 70h letih je prišlo do načrtnega uničenja nadzemnih delov utrdbe zaradi odstranitve železa (kupole in železne traverze).  

V zaledju obrambne skupine je ohranjena še ena vojašnica, ki jo lahko povežemo z oznakami za baterijo topništva, ki se nahaja na arhivskem kartografskem gradivu. V ta namen je zgrajena tudi utrjena opazovalnica na Mesarjevem vrhu (796m). 

Tloris utrdbe in sektorji ognja. Vir: Vladimir Tonić, izdelal Miran Kajič
Samostojni položaj za protitankovski top. Foto: G. Žorž

Obrambne skupine II. linije

Obrambna skupina Podkraj – Farmance zapira območje državne ceste Kalce – Ajdovščina vzhodno od Podkraja ter manjšo cesto iz Bukovja. Lahko jo razdelimo v dve območji – prvo poteka v smeri sever – jug med Srednjo goro (1275m) in Lukovim gričem (893m) v dolžini kilometra in pol, drugo območje pa se nahaja dva kilometra proti jugovzhodu, kjer utrdba z dvemi centri odpora zapira cesto iz Bukovja na Nanos. Drugo ime je obrambna skupina dobila po generalu Carlu Montanariju, ki je padel med tretjo soško bitko pri kraju Dolenje v Brdih. 

Obrambno skupino sestavlja šest centrov odpora, ki so povezani v petih utrdbah – štirih posamičnih in eni z dvema. Poleg dveh obrambnih vojašnic je zapora sestavljena še iz dveh tipskih zaklonišč, okrepljenih in navadnih poljskih položajev. 

Za razliko od ostalih obrambnih skupin podsektorja XXIII/a so vse utrdbe pri Podkraju (z manjšimi poškodbami) ohranjene v celoti, utrdba pri Farmancah pa ima razstreljene nadzemne dele. 

Gledano iz severa proti jugu ima utrdba št. 2 (center odpora št. 233) poleg mitraljeških položajev pridružen tudi odprt protitankovski položaj. 

 

Foto: Damjan Benkovič
Odprt položaj. Foto: Damjan Benkovič
Mitralješka kupola nad Podkrajem. Foto: Damjan Benkovič
Strelna lina utrdbe. Foto: Damjan Benkovič

Podsektor XXIII/b - Postojna

Vojašnice podsektorja

Gradnjo nove Postojnske vojašnice je Italija zaključila decembra 1924, le tri leta po uradni priključitvi ozemlja. Ime je dobila po kraljici Eleni Savojski. Kraljica Jelena Petrović (-Njegoš) se je 24. oktobra 1896 poročila z Viktorjem Emanuelom – edincem italijanskega kralja Umberta I. in Margarete Savojske. Po poroki in kronanju njenega moža leta 1900 je postala kraljica Elena Črnogorska. Skupaj z Viktorjem Emanuelom III. sta vladala vse do razglasitve republike 9. maja 1946.

Vidno poškodovano in deloma opuščeno vojašnico kraljice Jelene so 17. aprila 1945 raketirale letalske enote Južnoafriške republike (SAAF). Po drugi svetovni vojni jo je v uporavljanje vzela JLA, po osamosvojitvi Slovenije je še vedno v aktivni rabi ter poimenovana Vojašnica barona Andreja Čehovina. V letu 2024 bo obeležila stoletnico aktivne vojaške službe.

V Postojni so kasneje zgradili še vojašnico Otok. Danes je preurejena v Industrijsko – obrtno cono.

Vir: https://saafww2pilots3.yolasite.com/postonja-attacks-by-saaf-16-sqdn-1945.php

Obrambna dela v podsektorju

Zapore Postojnskih vrat (1. linija), kot se vidijo s Planinske gore (Grmade). S prekinjeno črto je označena linija poljskih položajev. Vir: ZDRM
Obrambne skupine 2. linije, kot se vidijo z Vremščice

Obrambne skupine prve I. linije

Obrambna skupina zgrajena okoli vrha Grmade na robu Planinske gore, ki jo z vzhoda in juga obdaja nižje Planinsko polje. Osnovni namen je bilo opazovanje premikov nasprotnika, ki bi se na območju med Planino in Rakekom približeval ostalim obrambnim skupinam, ki so zapirale Postojnska vrata. Hkrati je obrambna skupina varovala tudi prehod na planotasto območje ter posledično severni bok ceste Planina – Strmica – Postojna. Drugo ime je obrambna skupina dobila po Mariu Giurattiju, ki je padel pri Gorici 11. avgusta 1916. 

Obrambno skupino sestavljajo trije centri odpora, ki so povezani v treh utrdbah. Ena utrdba ima poleg centra odpora integrirano tudi opazovalnico z dvemi opazovalnimi bloki (ni jeklenih opazovalnih kupol). 

Ohranjenost utrdb je različna. Z zahoda proti vzhodu: prva utrdba ima uničene bojne bloke, druga nad cesto ima ohranjen en bojni blok ter uničen blok z jekleno kupolo, zadnja, ki ima poleg bojnega bloka tudi dve opazovalnici je ohranjena. 

Strelna lina ohranjenega bojnega bloka. Foto: D. Benkovič

 

Območje vojašnice. Foto: G. Žorž
območje utrdbe. Foto: G. Žorž
Bojni blok utrdbe. Foto: G. Žorž
Razgled proti Planini in Slivnici. Foto: G. Žorž

Obrambna skupina namenjena zapori ceste Planina – Strmica. Ime je dobila po žagi, ki je med obema vojnama stala južneje pri križišču za Kačje ride. Drugo ime je obrambna skupina dobila po Giuliju Bechiju, italijanskemu pisatelju ter stotniku, ki je padel pri Gorici 30. avgusta 1917. 

Sestavljena je iz dveh centrov odpora v dveh utrdbah, bloka s protitankovskim topom, vojašnice obrambne skupine, pasivnimi PT ovirami v obliki zidu na obeh straneh ceste in razvejanimi poljskimi položaji, ki okoli kote 605 krijejo severni bok. 

Danes je v prostoru med obema utrdbama naselje stanovanjskih hiš. Severna je ohranjena, južna ima uničena oba mitralješka bojna bloka, blok s PT topom in postajo fotofonike za povezavo z obrambno skupino Grmada.

Tloris utrdbe in sektorji ognja. Vir: Vladimir Tonić, izdelal Miran Kajič
Z utrdbo povezan samostojni bojni blok s protitankovskim topom. Foto: Damjan Benkovič
Bojni blok utrdbe obrambne skupine Žaga. Foto: Damjan Benkovič
Protitankovski zid pri Žagi. Foto: Damjan Benkovič

Obrambna skupina namenjena zapori državne ceste Planina – Postojna. Po statistiki prehodov preko meje gre za najpomembnejšo cestno povezavo med kraljevinama. Drugo ime je dobila po generalu Achillu Papa, ki je zaradi strela Avstro – Ogrskega ostrostrelca padel na Banjšicah med zadnjo italijansko ofenzivo na soški fronti 5. oktobra 1917. 

Obrambno skupino sestavljata dva centra odpora v dveh utrdbah, obrambne vojašnice, pasivnih protitanovskih ovir in improviziranega obrambnega položaja nižje ob cesti pri križišču ceste do Strmice. Tudi tu je bil en bojni blok namenjen protitankovskemu topu. 

Predvidoma v 70h letih je prišlo do načrtnega uničenja vseh nadzemnih delov zaradi odstranitve železa (kupole in železne traverze).  

Tloris obeh utrdb ter umestitev v prostor. Vir: Vladimir Tonić in Miran Kajič
Razstreljeni ostanki bloka, ki je vseboval protitankovski top. Foto: Damjan Benkovič
Pogled na ovinek, kjer sta utrdbi Alpskega zidu. Foto: G. Žorž
Pogled s Kačjih rid proti Planini. Foto: G. Žorž

Obrambna dela ob udornici Unška koliševka so bila namenjena zapori križišča cest proti Postojni. Tu se združita stari cesti iz Planine (dvorca Haasberk) in Unca, ki od tu vodita proti državni cesti Planina – Postojna ali ob železniški progi do Ravbarkomande (mimo Rakovega Škocjana) ali po gozdnem območju do Mačkovca ter od tam do Ravbarkomande. Zaradi prepleta cest se je območja Unške koliševke prijelo italijansko ime Križišče (quadrivio). 

Zaporo sestavljata dve obrambni skupini sestavljeni iz osmih centrov odpora v dveh utrdbah. Obe sta bili v času pred drugo svetovno vojno naknadno povezani ter danes tvorita enotno, z vsemi stranskimi odcepi, približno 1.5km dolgo podzemlje. 

Nižje ležeča (590m) utrdba zapira cesto, ki je preko maloobmejnega prehoda pri Graščini Haasberk vodila od Planine do Unške koliševke. Imenovana je po bližnjem zaselku Malni, drugo ime je dobila po Deciu Raggi, poročniku, ki je bil 24. julija 1915 ranjen ob napadu pri Podgori ter umrl v Krminu.  

Utrdbo sestavljajo štirje centri odpora, pasivne protitankovske ovire ter samostojen poljski položaj za protitankovski top. 

Višje ležeča (615m) utrdba zapira pristop z dveh strani. Primarno sicer nekdanjo prvotno cesto Unec – Rakov Škocjan – Ravbarkomanda iz smeri Unca, hkrati pa brani tudi pristop po isti cesti, le da iz smeri Rakovega Škocjana. Današnji direktni odsek ceste Unec – križišče za Rakov Škocjan je bil namreč zgrajen predvidoma po letu 1938. Imenovana je bila po Uncu, sicer že kraju v Jugoslaviji. Drugo ime je dobila po Guidu Brunnerju, podporočniku brigade Sassari, ki je padel 8.julija 1916 na gori Fior na Južnotirolski fronti.

Utrdbo sestavljajo štirje centri odpora in pasivne protitankovske ovire. Obe cesti imata protitankovske zidove. 

V času pred drugo svetovno vojno so obe utrdbi povezali z rovom, ki je nedokončan – betoniran po tleh, ni še obokan. V ostenju Unške koliševke ima izhod prezračevalni rov. 

Predvidoma v 70h letih je prišlo do načrtnega uničenja nadzemnih delov obeh utrdb zaradi odstranitve železa (kupole in železne traverze). Danes so vsi nadzemni deli uničeni, obe utrdbi imata oznake JLA, prav tako tudi železne lestve, ki so bile vgrajene na mesto klinov (pravokotni tloris jaška zasilnih izhodov) ali stopnišč (okrogli tloris dostopnega jaška do bojnih blokov). 

Obrambna vojašnica je prav tako uničena, zidovi še stojijo.

Protitankovski zid proti Slivicam. Foto: G. Žorž
Vojašnica obrambne skupine na robu Unške koliševke. Foto: G. Žorž
Protitankovski zid proti Uncu. Foto: G. Žorž
Poljski položaji, ki nadzirajo smeri iz Unca in Haasberka. Foto: G. Žorž
Križišče pri zgornji utrdbi. Foto: G. Žorž
Tloris utrdbe in sektorji ognja. Vir: Vladimir Tonić, izdelal Miran Kajič

Obrambna skupina zgrajena na območju med vrhom Cerovec in križiščem za Rakov Škocjan. Tu se območje med Planinsko goro in Javorniki začne ožati in dvigovati proti Ravbarkomandi oziroma Postojnskim vratom. To je tudi območje, kjer poteka Južna železnica ter stara cesta Unec – Unška koliševka – Ravbarkomanda. 

Obrambna skupina je imela ime po Slivicah, kraju v Jugoslaviji. Drugo ime je obrambna skupina dobila po Erasmu Boschettiju, majorju polka Avellino, ki je 3. decembra 1916 padel pri Gorici. 

Obrambno skupino sestavljajo štirje centri odpora, ki so povezani v dveh utrdbah. 

Prva, severna utrdba, zapira železniško progo ter je oborožena tako z mitralješkim kot protitankovskim položajem. 

Druga, južna utrdba, zapira križišče ceste za Rakov Škocjan in je od prve oddaljena le 350m, a med njima od 1972 dalje poteka avtocesta A1. Poleg smer Unca brani tudi južno smer, saj bi napadalec lahko izkoristil prehod iz Poljan pod Javorniki ter se železniški progi približal po dolini reke Rak ter tako prispel do Ravbarkomande. 

Ohranjenost utrdb je različna. Severna utrdba ima sicer sledi razstreljevanja bojnega bloka zaradi železnih delov, a so še tam. Južna, pri križišču ima od 70h let dalje uničene vse nadzemne dele. Vojašnica obrambne skupine je ohranjena, a ji manjka streha. 

Pogled na območje obeh utrdb. Foto: G. Žorž
Tloris utrdbe in sektorji ognja. Vir: Vladimir Tonić, izdelal Miran Kajič
Tloris utrdbe in sektorji ognja. Vir: Vladimir Tonić, izdelal Miran Kajič
Notranjost bojne komore za protitankovski top Nordenfelt. Foto: Damjan Benkovič
Mitralješki in protitankovski položaj utrdbe obrambne skupine. Foto: Damjan Benkovič
Vhod v utrdbo obrambne skupine Slivice. Foto: Damjan Benkovič

Obrambne skupine II. linije

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.
Accordion Content
Accordion Content
Accordion Content
Close Menu