Turistovski promet v obmejnem pasu
Nekoliko nenavadno, vendar tako so slovenski časopisi in javnost imenovali eno izmed točk sporazuma v Nettunu. Kljub temu, da so dogovor podpisali 20. julija 1925 je bil v Uradnem listu objavljen šele v številki 74/18 19. februarja 1929 v katerem je Banska uprava v Ljubljani izdala navodila o gibanju v mejnem območju. Vsebina sporazuma je bila naknadno dopolnjena 6. junija 1929 po zasedanju jugoslovanske-italijanske komisije v Opatiji, spremembe pa so pričele veljati 15. avgusta 1930.
V Opatiji sta si državi tudi izmenjali seznam planinskih društev, katerih člani bi bili upravičeni do gibanja v mejnem pasu, izraz turistovski pa je takrat označeval (tudi) vse športne obiskovalce gora.
Uporaba nemških ledinskih imen v sporazumu je posledica odločitve komisije, da kot osnovo vzame zemljevid avstrijskega vojnega geografskga inštituta v merilu 1:75 000.
I. – Obmejni pasovi Turistovski obmejni promet se sme vršiti samo v visokih planinah. Zato je opatijska komisija odločila, da se turistovski promet dovoljuje na italijanski strani samo v obmejnem pasu severno od Porezna, na jugoslovanski strani pa severno od pota Podrošt na Podbrdo (v Julijskih Alpah op. a.). Meja italijanskega obmejnega pasu, katere turist ne sme nikakor prekoračiti, poteka: Peč (1511) — državna meja do mejnika 1/LXXV — južna meja italijanske državne šume do točke, ki je 800 m južno od Pungarta (1349) — ravna črta na zapadno mejo Belepeči — zapadna meja kraja Belapeč — pot Belapeč-Aichhelten, pot 1 km vzhodno od Aichheltena in južno za 400 m od železniške postaje Belapeč. Od te točke naravnost na Črni vrh (Kesselbuhel 1485) — k. 1343 — odtod na stezo v Plazeh (In der Lahn) — po stezi Čez Jezik (Lahnscharte 2072) — Mangartski dom — steza na Mangartsko sirarnico (Kas-Alpe) — steza čez sedlo (Mali Ozebnik 2324) med Velikim Ozebnikom (2483) in Belco (2337) na planino Trenta — izvir Soče — po poti skozi vasi Trenta in Log (vštevši tudi te vasi) — po dolini potoka Zadnjica do razpotja stez (997) na Luknjo in sedlo Dolič — steza po sedlu Dol (1632) med Kanjavcem (2568) in Ozebnikom (2084) preko k. 1632 in k. 1515 (Planina Trebiščina) — steza preko sedla med Čistim Vrhom in Lepo Špico (2398) — od tega sedla neposredno v dolino: Dol pod Plazmi, a se že po 1 km vzpne na sedlo med Kukom (2038) in k. 2135 — »Planina za Skalo« (1516 vključno) — steza proti k. 1880 do točke 1 km zapadno od te kote — sedlo med Lanževico (2003) in k. 1961 — točka na Bogatinskem potu, ki je v zapadnem pravcu oddaljena od prehoda na meji za 500 m — z mejnim grebenom paralelna, a za 300 m nižje pod grebeni tekoča črta do točke neposredno južno od Rodice (Hradica 1965) — k. 1651 — steza v vas Nemški Rovt (vas je vključena) — steza v selišče Rajtler, selišče Bonek in vas Stržišče, vključno vse te kraje — pot iz Stržišča na železniško postajo Huda Južna, vključno tudi to železniško postajo — Durnik (1151) — k. 1248 — Porezen (1632 vključno).
S tem je članom planinskih društev omogočen dohod na vrhove Julijskih Alp tudi z južne, lažje dostopne strani, dovoljeno jim je iti v dolino Trente in olajšano je posečanje planin okoli Črne Prsti. Od Bogatinskega pota do Rodice je mejni pas širok samo 300 metrov, ker turisti teh krajev ne obiskujejo mnogo, imajo pa ugodnost, da so vsaj na mejnih vrhovih varni, če imajo pri sebi opisano specialno obmejno karto.
II. – Upravičena planinska društva
V smislu člena 1. sporazuma o turistovskem prometu v obmejnih pasovih je naša vlada priobčila italijanski vladi naslednjo listo planinskih društev, katerih člani imajo pravico, da se poslužujejo ugodnosti iz sporazuma, in sicer:
1.) Savez planinskih društev v Kraljevini Jugoslaviji in vsa društva, ki so včlanjena v Savezu, to so:
a) Slovensko Planinsko Društvo v Ljubljani;
b) Hrvatsko Planinarsko Društvo v Zagrebu;
c) Srpsko Planinsko Društvo v Beogradu;
d) Planinarsko društvo »Fruška gora«;
e) Društvo planinara u Bosni i Hercegovini v Sarajevu;
f) Turistični klub »Skala«! v Ljubljani;
g) Planinarsko Društvo »Sleme« v Zagrebu.
2.) Jugoslovenski zimsko-sportni savez.
Italijanska vlada je pa priobčila naši vladi sledečo listo italijanskih planinskih društev:
1.) Italijanska federacija ekskurzionistov (Federazione Italiana Escursionisti) ;
2.) Italijanski alpinski klub (Club Alpino Italiano);
3.) Sekcija univerzitetskega kluba italijanskih alpincev (Sezione Universitaria Club Alpino Italiano — S. U. C. A. I.);
4.) Združenje Alpincev (Societa Alpina).
III. – Specialne obmejne karte
Vsak član imenovanih planinskih društev, ki hoče obiskati gore v sosednjem obmejnem pasu, mora imeti za izkaz takozvano »Specialno obmejno karto«. Ta dokument se izdaja po predpisanem obrazcu v obliki knjižice, koje besedilo je izdelano v našem in italijanskem jeziku. Specialne obmejne karte izdajajo sreska načestva, sreske izpostave, uprave policije in predstojništva mestnih policij, v ćigar območju ima planinsko društvo svoj sedež. Za Dravsko banovino je torej v prvi vrsti pristojna uprava policije v Ljubljani, potem pa tudi vsa imenovana oblastva, kjer imajo sedež podružnice Slovenskega Planinskega Društva ali krajevne organizacije drugih prej navedenih naših planinskih in zimskosportnih organizacij. Specialne obmejne karte se po členu 1. sporazuma (glej prehajanje meje op. a.) izdajajo na zahtevo prizadetih društev. Kdor hoče torej dobiti ta dokument, naj se obrne na planinsko društvo, čigar član je, in planinsko društvo vloži potem zanj prošnjo pri pristojnem oblastvu. Slovensko Planinsko Društvo, Osrednji Odbor v Ljubljani, ima v zalogi obrazec, s katerim edino naj se prošnje vlagajo. Planinskim društvom se priporoča, da prošnje po možnosti vlagajo skupno v večjih partijah. Prošnje in specialne obmejne karte so oproščene taks, plačati pa je treba formular (knjižico) po ceni 5 Din. Potem, ko je oblastvo izdalo specialno obmejno karto, jo pošlje radi vidiranja s posredovanjem italijanskih obmejnih oblastev pristojni kvesturi, in sicer: za odsek od Peči do v Koncu Špice kvesturi v Vidmu, za ostali mejni odsek pa kvesturi v Gorici, da jih slednja oblastva vidirajo.
Prosilec mora vedno navesti, za kateri del meje želi dobiti specialno obmejno karto. V slučaju, da jo hoče dobiti samo za območje obeh imenovanovih kvestur, mora biti dokument od obeh vidiran. Obe vladi sta se zavezali, da bosta vidirali specialne obmejne karte vsaj v roku dveh mesecev ali jih v neugodnem primeru v istem roku vrnile nevidirane.
Specialna karta velja samo za eno leto. Vsako leto mora biti obnovljena in opremljena z novo fotografijo. Obnova se izvrši na sledeči način: Vsaj dva meseca prej, nego izgubi karta veljavnost , mora član planinskega društva potom svojega društva prositi za novo karto, obdrži pa staro. Ko dobi novo karto, izroči staro potom svojega društva oblastvu, ki karte izdaja, da jo oblastvo uniči. Če v dveh mesecih ne dobi vidirane nove karte, sme uporabljati še staro, s potrdilom oblastva, da sta potekla že dva meseca, odkar je bila karta poslana v vidiranje, ne da bi dospela rešitev.
IV. – Gibanje turistov v obmejnih pasovih.
Specialne obmejne karte dajejo pravico potovati v mejah obmejnega pasu druge države in se tam muditi pri enem obisku največ štiri zaporedne dni. Turist sme prekoračiti mejo ali po stezah in potih, a tudi izven poti in stez. Železniške postaje, ki so v obmejnih pasovih, smejo turisti uporabljati tako za odhod kakor tudi za povratek. Železniške postaje izven obmejnih pasov pa se ne smejo uporabljati niti za odhod v planine, niti za povratek. Naši turisti imajo torej na razpolago samo železniške postaje Podbrdo, Huda Južna in Belopeški kolodvor, italijanski pa postaje Bohinjska Bistrica, Kranjska Gora in Rateče. V vsakem slučaju, ko turist pristopi v obmejni pas druge države, se mora javiti obmejni straži ali organom javne varnosti na železniški postaji, s katere odhaja, da mu na specialni obmejni karti vpiše dan odhoda. Enako se mora javiti pri povratku iz tujega obmejnega pasu, da se mu na karto vpiše dan povratka. Kdor ne bi tega izpolnil, se bo smatral, kakor da je brez dokumenta. Odvzela se mu bo specialna obmejna karta in z njim se bo postopalo, kakor da je neupravičeno prekoračil mejo. Ni pa predpisano, da bi se turist pri odhodu iz obmejnega pasu moral javiti pri isti straži, kjer je mejo prekoračil. Tako se na primer naš turist more javiti, ko gre v italijanski obmejni pas, italijanski obmejni straži na Vršiču, pri povratku pa italijanski straži na Luknji. V členu 5. sporazuma je predpisano, kaj sme nositi turist pri sebi. Komisija v Opatiji je poleg tega odločila, da sme turist v obmejnem pasu druge države nositi tudi zemljevide, fotografske aparate, turistovsko opremo in potrebna oblačila (ogrinjala). Ne sme pa nositi orožja in ne sme delati skic. Kakor že omenjeno, je dovoljeno samo tridnevno neprekinjeno bivanje v obmejnem pasu druge države. Daljše bivanje se dopušča samo v slučajih višje sile (bolezen, vremenske neprilike). Taka okoliščina se pa mora ugotoviti v turistovsko organiziranih zavetiščih (planinskih kočah in domovih) ali po pristojnem oblastvu. V slučaju, da turist sicer želi ostati v obmejnem pasu druge države dalje nego tri dni, mora že vnaprej dobiti dovoljenje in vizum istih oblastev, ki so pristojna, da izdajajo in vidirajo specialne obmejne karte.
V. – Izleti v skupinah nad deset oseb.
4. Člen sporazuma ima posebne predpise za slučaj, da se prirede organizirani izleti v skupinah nad deset oseb. Vsak udeleženec mora imeti svojo specialno obmejno karto. Skupina mora imeti odgovornega voditelja. Skupni izlet se mora javiti obmejnemu oblastvu, kjer je sedež dotičnega društva, odgovorni voditelj pa mora vsaj tri dni pred izletom obvestiti s priporočenim pismom tudi najbližnje obmejno oblastvo države, na katere ozemlje naj se priredi izlet.
Ako se tak izlet priredi z naše strani, je o izletu treba obvestiti sresko načelstvo v Radovljici (za odsek od Peči do Možica) ali sresko izpostavo v Škofji Loki (za odsek od Možica do Podrošta). Voditelj izleta mora poleg tega v prej omenjenem tridnevnem roku obvestiti:
a) za odsek od Peči do v Koncu Špice: Obmejni urad javne varnosti v Trbižu (L’Ufficio P. S. Confine Valico Tarvisio);
b) za odsek od Konca Špice do Vogla: Urad javne varnosti v Tolminu (L’ Ufficio P. S. di Tolmino);
c) za odsek od Vogla do Porezna: Obmejni urad javne varnosti v Podbrdu (L’Ufficio P. S. Confine Piedicolle).