Stoletja stara meja med Kranjsko in Goriško je bila za prebivalce tega območja skoraj nevidna – obe deželi sta bili del Habsburške monarhije. 

S koncem prve svetovne vojne in italijansko zasedbo teh krajev se je pričelo skoraj dve leti dolgo obdobje negotovosti, saj je italijanska vojska poleg Podbrda zasedla tudi prelaz, vrhove na obeh straneh ter z zasedbo preko demarkacijske črte kršila mirovno pogodbo. Zasedla je namreč še zaselke Sorica, Ravne, Torka, Podporezen in Podrošt ob glavni cesti proti Železnikom. 

Šele s podpisom Rapalske pogodbe 12. novembra 1920 je postalo jasno, da bo nova državna meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev potekala v bližini prelaza Petrovo Brdo. 

Italijanska vojska se je iz omenjenih krajev umaknila spomladi 1921, člani mešane komisije obeh držav pa so za natančno določitev meje na tem območju potrebovali še skoraj tri leta. Meja med Poreznom in Soriško planino je bila tako določena in označena z mejniki šele leta 1924, le eno leto pred zaključkom terenskega dela omenjene komisije. 

Hriboviti in gozdnati svet je bil ugoden za nelegalne prehode in tihotapstvo, mejne službe obeh držav pa so z gradnjo obmejnih vojašnic in postojank želele to početje čim bolj preprečiti. 

Zaradi vojaškega pomena Bohinjske železnice, predora in kraja Podbrdo so bili vrhovi ob meji, vse od konca 20. let 20. stoletja, polni vojaštva – v 30. letih je Italija tudi tu pričela z gradnjo svojega utrdbenega sistema imenovanega Alpski zid (Vallo Alpino), ob koncu desetletja se ji je na drugi strani meje pridružila tudi Kraljevina Jugoslavija, ki je med Ratitovcem in Blegošem zgradila povezano linijo obrambnih objektov, poljudno znanimi kot Rupnikova linija. 

Po drugi svetovni vojni, s podpisom Pariške pogodbe leta 1947, je meja odpravljena ter so kraji zopet združeni v eni državi. Stotine mejnikov še danes označujejo krivično mejo, ki je za četrtino stoletja odrezala tretjino slovenskega ozemlja in prebivalstva. Mejniki so danes neme priče temačne ter manj kot stoletje oddaljene preteklosti. V društvu si prizadevamo, da bi stali še dolgo časa ter nas tako opominjali na težke čase pod fašistično Italijo. 

Mejnik št. 18 je prvotno stal na 1170m. n. m ter je bil  približno na polovici mejne črte 28. sektorja. Po vojni in ukinitvi rapalske meje so ga, tako kot mnoge druge, uporabili za gradnjo hiš in ostalih objektov. Po spletu naključij, mu ni bilo usojeno, da postane vogalnik, po ponovnem odkritju mejnika ga je lastnik lastno iniciativo ponovno postavil in deloma obnovil.