Zgodovinsko društvo rapalska meja

Obrambna dela Montura - Bogatinsko sedlo - Bogatin - Šmohor

Končno stanje stalnih obrambnih del in poti na območju Bogatinskega sedla. Izdelal: Grega Žorž

Vojašnice mejnih služb v Lepeni

Spodaj v dolini Lepene še danes stojita vojašnici finančne straže in mejne milice. Vojašnica finančne straže se nahaja na naslovu Lepena 12, vojašnica mejne milice pa je danes planinski dom Klementa Juga, zato navedbe slovenske literature o tem, da je bil planinski dom nekdaj vojašnica mejne straže ne držijo. V gradbenih načrtih vojašnice je ohranjeno tudi njeno ime oz. napis nad vhodom, ki je M.V.S.N. Coorte confinaria di Tolmino Casermetta C.N. Francesco Sottosanti (ASGO, 2015). Iz rapalskega obdobja je tudi spodnja postaja današnje tovorne žičnice, ki jo je planinsko društvo Nova Gorica ponovno zgradilo ob gradnji planinskega doma ob Krnskih jezerih. Tako zgornja kot spodnja postaja in temelji stebrov današnje žičnice so neposredni ostanek italijanske žičnice, zato tu najdemo številne tipske kovinske in betonske ostanke. Tudi kovinski ostanki vlečnega kolesa in nosilcev jeklenice pred zgornjo postajo so italijanski.

Vojašnica finančne straže Lepena ob koncu gradnje leta 1922. Vir: Michele di Bartolomeo
Vojašnica danes. Foto: Grega Žorž

1928 - Gradnja nove poti iz Lepene

Območje nad Lepeno in poti na njem. Levo zgoraj se vidi okljuke avstrijske poti, levo so okljuki italijanske poti, na sredi pa se vidi najširšo traso - cesto, ki jo je Italija gradila proti vojašnici Cesare Battisti. Izdelal: Grega Žorž

Nad Lepeno je 78. četa Belluno istoimenskega bataljona 7. polka Alpinov predvidoma med letoma 1928 in 1930 zgradila novo vojaško pot iz doline Lepene proti Krnskim jezerom. Kot kaže, jim obstoječa vojaška pot t. i. Majewski weg na pl. Duplja iz leta 1915 ni več odgovarjala in le-ta danes tako poteka severno in severovzhodno od nove italijanske poti, po kateri hodimo na Krnska jezera. Pregled na terenu in primerjava ostankov obeh poti kaže, da je bila Majewski široka le meter in se je v kratkih zavojih dvigovala prehitro za potrebe tovorjenja gradbenega materiala in oskrbe. Obnovljena in podaljšana je bila tudi obstoječa cesta v dolini Lepene , saj je tu obstajala vojašnica mejne milice, v kateri je danes planinski dom. Odločitev za gradnjo nove širše vojaške poti lahko tudi tukaj pripišemo odločitvi o gradnji vojašnice Cesare Battisti pod Bogatinskim sedlom, ki je bila po številu zgradb in vojakov najbolj obsežna gorska postojanka pri nas.

Primerjava treh italijanskih zemljevidov. Levo zemljevid zgolj z avstrijsko potjo, na sredi in desno zemljevida iz 30 različnih meril. Vir: Grega Žorž

1939 - Gradnja ceste Lepena - Vojašnica Cesare Battisti

Podpisi graditeljev ceste (8 polk Alpincev. Bataljon Gemona - isti kot pri Triglavu leta 1939) ob cesti, kjer danes vodi planinska pot. Foto: Grega Žorž
Podpisi druge enote (8 polk Alpincev. Bataljon Cividale - Čedad - 76. stotnija) ob delu ceste, kjer danes ne vodi planinska pot. Foto: Grega Žorž
Mesto lesenega mostu čez grapo. Foto: Grega Žorž
Izhod iz težko prehodnega dela proti že narejeni trasi. Foto: Grega Žorž
Kmalu zopet pridemo na že končan odsek ceste. Desno odcep avstrijske poti, ki se nadaljuje nad cesto proti Krnskemu jezeru. Foto: Grega Žorž
Lepo vidni podporni zidovi ceste - desno odcep avstrijske poti. Foto: Grega Žorž
Okljuk, kjer se cesta priključi novi italijanski poti iz leta 1928. Do naslednje serpentine poti je speljana tudi cesta. Foto: Grega Žorž
Dalje se cesta dviguje v serpentinah, vendar so začeti odseki čedalje redkejši in krajši. Foto: Grega Žorž
Pogled proti zgornjemu delu mostu. Foto: Grega Žorž
Prva serpentina nad mostom. Od tu dalje trasa prvič izgine - izklesati bi morali okrog 50m dolg usek v steno. Foto: Grega Žorž
50m dolg odsek, kjer z deli še niso pričeli. Foto: Grega Žorž
Trasa ceste na delu, kjer jo prečka žičnica. Foto: Grega Žorž
Pot gre navzgor, cesta pa se na okljuku odcepi. Foto: Grega Žorž
Pobočni procesi so glavni razlog zakaj je do naslednje serpentine cesta v naravi slabo vidna. Foto: Grega Žorž
Odcep poti s ceste (levo spodaj) ter trasa ceste višje proti zgornji postaji žičnice. Izdelal: Grega Žorž

1929 - Vojašnica Cesare Battisti

Zadnja gorska lokacija v sklopu lokacij podsektorja Zgornje Posočje je območje med dolino Lepene in Bogatinskim sedlom.  Kot je bilo omenjeno že v poglavju o gradnji poti na območju Julijskih Alp je današnja planinska pot speljana deloma po trasi italijanske ceste iz leta 1939 in vojaške poti. Prvotna vojaška pot iz obdobja soške fronte je bila speljana ob severnem robu doline tako, da na novozgrajeno italijansko cesto stopimo še pred spodnjo postajo žičnice, nazaj na vojaško pot Avstro-Ogrske pa stopimo nazaj šele z vrhom sedla Duplja.  Ob današnji planinski poti smo našli tri podpise italijanskih graditeljev, pri tem pa je zanimivo to, da je en podpis še danes ohranjen, čeprav je na skalo napisan z barvo in ne vklesan. Žičnico so po pričevanju domačinov iz Tolmina že jeseni 1943 razstavili Nemci, ki so tudi izpraznili skladišča vojašnice Cesare Battisti. Italijansko tovorno žičnico omenja tudi Melik v svoji monografiji Planine v Julijskih Alpah iz leta 1949, kjer tudi sam omenja ostanek in ne delujočo žičnico. »Nedaleč od planine Duplje na primer je še ostanek nekdanje vojaške vzpenjače. Kaj ko bi jo obnovili in mleko sproti pošiljali v dolino, tam pa uredili moderno sirarno, ki bi bila urejena na električni pogon« (Melik, 1949).

Z vrhom Lanževice se pričenja nekdanje območje Krnskega bojišča, zato ni presenetljivo, da tu prihaja do največ strokovnih napak, ki so posledica prepletanja bojišča prve svetovne vojne in kasnejšega medvojnega obdobja.  Kot je bilo že omenjeno sta bili preko Bogatinskega sedla med prvo svetovno vojno zgrajeni tako vojaška pot kot tovorna žičnica, večje število, tudi po vojni aktivnih, pašnih planin Komne in lahka dostopnost Bogatinskega sedla iz Bohinja pa so narekovali poseben odnos italijanskih služb do tega območja. Mejni službi finančne straže in mejne milice sta območje med Lanževico in Dobrenjščico nadzorovali iz doline Lepene. Na Bogatinskem sedlu je bila leta 1934 postavljena postojanka finančne straže vojašnice v Lepeni in polkrožna betonska stražarnica, ki se do danes ni ohranila, za njen obstoj pa vemo izključno zaradi fotografskega gradiva. Vojska je območje sprva nadzorovala iz vojašnic v dolini, v času gradnje gorskih vojašnic pa so tudi tukaj pričeli z gradnjo gorske vojašnice Cesare Battisti na predelu Za Lepočami, v kateri so pozimi bivali tudi finančniki z Bogatinskega sedla. Vojašnica Cesare Battisti je bila zaradi sedmih zgradb, postaje tovorne žičnice in podzemnega zaklonišča z dvemi vhodi največja gorska postojanka pri nas in je imela tudi svoj vodovod, električno povezavo ter telefonsko linijo tako z dolino Lepene kot dolino Tolminke. Oskrbno je bila vojašnica najbolje povezana s podsektorjem XXI/A kamor je tudi uradno sodila, čeprav je bila kasneje tudi del obrambnega sistema, ki je sodil v sektor XXI/B. Tako kot vse postojanke je bila prvotno namenjena Alpinom, kasneje pa so jo prevzele enote mejne straže. Od starejšega markacista, ki sem ga srečal na planini Razor in je te kraje obiskal že takoj ob koncu druge svetovne vojne sem izvedel, da je bila vojašnica kljub odhodu italijanske vojske in nemškega plenjenja skladišč poleti 1943 nedotaknjena vse do poletja 1945, ko so med poletjem domačini inventar vojašnice temeljito spraznili ter pričeli z odstranjevanjem gradbenih elementov. Podobna usoda je takrat doživela malodane vse nenaseljene italijanske zgradbe. Po njegovih navedbah so iz vojašnice takrat odnašali lesene pograde, žimnice, električno napeljavo, ploščice, razsvetljavo, strešno kritiko, itd. Danes je zgornjo nadstropje glavne bivalne zgradbe vojašnice porušeno, ostrešje pa propada že od 70. let dalje in je do danes povsem izginilo, zato je vztrajanje nezaščitenih zunanjih zidov vojašnice najboljši dokaz kakovosti gradnje, saj so zgradbe naravi prepuščene že več kot 70 let. Nad vojašnico Cesare Battisti se dviguje kopast vrh Velike Monture, na njegovem zahodnem pobočju tik pod vrhom pa so še danes ohranjene tri zgradbe topničarjev. Streha je bila lesena, skupaj s tramovi pa so jo že po vojni odnesli domačini. Ko so pričeli z gradnjo Alpskega zidu so za območje Bogatinskega sedla predvideli štiri manjše utrdbe, ki bi morale zapirati razmeroma široko prehod preko dveh visokogorskih kraških dolov. Kljub strateški pomembnosti doline Tolminke so vse do druge svetovne vojne prehod do Tolmina branile le utrdbe »Bernardis« na Bogatinskem sedlu. Tudi te utrdbe se še vedno smatrajo kot del soške fronte, čeprav v zadnjih letih prihaja do ločevanja tudi na strokovni ravni. Vse utrdbe so še danes obdane s številnimi železnimi nosilci bodeče žice.

Ostanki treh zgradb gorske baterije Montura in strelskega jarka. Arhivi omenjajo vzpostavitev postojanke leta 1940. Utrdbe se nahajajo pod vrhom, proti sedlu. Izdelal Grega Žorž
Ostanki treh zgradb gorske baterije pod Malim Šmohorjem. V ozadju Montura ter desno Bogatinsko sedlo. Arhivi omenjajo vzpostavitev postojanke leta 1940. Izdelal Grega Žorž
Ostanki sedmih zgradb vojašnice Cesare Battisti. Izdelal Grega Žorž
Utrdba 1 obrambne skupine Bogatinsko sedlo. Utrdba je v celoti podzemna, lepo se vidi prepoznavno U obliko bojnega bloka nad potjo ter vhod s hrbtne strani manjše vzpetine. Izdelal Grega Žorž
Zgradba spodnje postaje italijanske žičnice iz leta 1934. Foto: Grega Žorž
Close Menu