Strateškega pomena najugodnejše povezave Padske nižine s prostranimi ravnicami Podonavja, Postojnskih vrat so se prebivalci Sredozemlja dobro zavedali že v prazgodovini, o čemur pričajo številne arheološke najdbe. Ostanki rimskih obrambnih sistemov na Hrušici, mogočen Ravbarjev stolp in ruševine Starega gradu nad Hošperkom (Haasbergom) le pritrjujejo tisočletnim prizadevanjem k nadziranju prelaza, čigar severno stran na robu Planinskega polja zaznamuje razpotegnjena veduta Planine.
Dvorec je zgrajen na nizki terasi pod Zajčjim hribom, kot so nekoč imenovali 703m visok osameli vrh med Rakovim Škocjanom in Planinskim poljem. O pomembni legi hriba pričajo ugotovitve, da so se na njem zvrstili gradišče, rimska postojanka in v srednjem veku (prvič omenjen v 13. stoletju) tudi prvotni grad Haasberk (Hošperk). Iz nemškega imena Haas lahko sklepamo, da gre za prevod Zajčjega hriba (Zajec – Haase).
Grad je bil porušen v potresu leta 1509. Rodbina Eggenbergov, ki je imela grad v lasti, se ni odločila za njegovo obnovo, ampak je raje zgradila nov grad ob vznožju hriba.
Leta 1716 je Marija Eggenberška prodala Hošperk Johannu Casparju Cobenzlu. Ta rodbina na mestu obstoječega zgradila nov mogočen baročni dvorec z grajskim parkom. Z letom 1846 preide v last grofov Windischgraetzov, ki dvorec s parkom še obogatijo. Dvorec je požgan v marcu 1944 in od takrat žalostno propada. Njegove razvaline je občina Postojna razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Dvorec je obiskal tudi takratni cesar Franc Jožef I. Le-ta je Notranjsko sicer obiskal v letu otvoritve železniške proge Dunaj – Trst leta 1857, dvakrat v letu 1864 in ponovno skoraj dvajset let kasneje leta 1883.
Dvorec je imel tako v tistem času odlično prometno povezavo, saj je bila železniška postaja Rakek oddaljena le pet kilometrov.
Italija je z napadom na Avstro – Ogrsko v letu 1915 prekršila predvojne dogovore in v zameno za svoj vstop v vojno od Antante iztržila tajni Londonski memorandum. V njem so bile Italiji obljubljene tudi slovenske dežele Avstro – Ogrske.
V obširnih gozdovih kneza kmalu zrastejo delovna naselja sekačev – potrebe vojske po lesu so bile izjemne. Med železniško postajo Pivka in gozdnimi hišami pri Otoški in Jurjevi dolini na Javornikih so zgradili celo ozkotirno železnico za transport lesa.
Uspešna 12. soška ofenziva leta 1917 je obetala konec vojne, a boji so se ponovno pričeli ob reki Piave. Leto dni kasneje je zaradi narodnih gibanj, splošnega pomanjkanja in neuspešnosti reform, Avstro – Ogrska pričela razpadati. Najprej so neodvisnost razglasili Čehi in Slovaki, že naslednji dan smo jim sledili Slovenci, Hrvati in Srbi (znotraj AO). Italijanska vojska je izkoristila priložnost in razkroj vojske izkoristila za svojo ofenzivo proti vzhodu.
3. novembra 1918 je Avstro – Ogrska podpisala premirje in sprejela zasedbo antantne (zavezniške) vojske območja med Julijskimi Alpami in Reko. Slovenci, takrat že povezani v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) smo lahko le nemočno opazovali kako Italijani zasedajo naše kraje. Postojna, Planina, Rakek in celo Logatec se znajdejo na okupiranem ozemlju in italijanska vojska že decembra 1918 samovoljno in v nasprotju z Ženevsko konvencijo uvede italijanske napise, imena in upravo. “Začasno” okupacijo so dojemali kot dokončno, ne glede na narodnostno sestavo ozemlja.
1. decembra 1918, dober mesec po ustanovitvi, se Država SHS in Kraljevina Srbija združita v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Nova kraljevina, ki je imela nerešenih večino svojih meja, je veliko stavila na izid mirovne konference, a sta bili državi primorani sami reševati sporno mejo.
12. novembra 1920 predstavniki obeh držav podpišejo pogodbo o določitvi meje in razen dela Notranjske je Italija dosegla vse svoje zahteve ter celo presegla obljube, ki so ji bile dane leta 1915 v Londonu. Do umika italijanske vojske in državnih služb iz Planine je prišlo 27. februarja 1921. O prevzemu območja in posebnem vlaku na katerem so člani mejne komisije pod vodstvom generala Maistra prispeli v Logatec in do Rakeka si lahko preberete v samostojnem prispevku – povezava.
Osvoboditev Planine, kot so umik italijanske vojske takrat označili časopisi je bil šele začetek skoraj štiri leta trajajočega procesa natančne določitve mejne črte. Med letoma 1921 in 1925 sta bila tako Planina kot dvorec Hošperk pod nadzorom Kraljevine SHS, kar pa ni bilo v interesu kneza, ki je cenkal med prednostmi in slabosti pripadnosti eni ali drugi državi. Njegove gozdove so okupirali Italiji, ki so njegovo naklonjenost kupovali predvsem s tem, da mu niso grozili z odvzemom posesti. Kraljevina SHS po drugi strani, je za večino posesti veleposestnikov imenovala državne upravitelje. Knez Windischgrätz je posledično sklenil, da je zanj bolje, če kar največ dobi Italija in leta 1925 mu je uspelo doseči spremembo mejne črte. Njegov dom je sicer pripadel Italiji, a meja ga je obkrožala s kar treh smeri. Ob križišču z glavno cesto pri mostu preko Unice sta državi kasneje uredili maloobmejni prehod tako, da so zaposleni v dvorcu lahko nemoteno prihajali na delo – večina jih je namreč živela v Planini.
Mejne izkaznice in potni list
Do vzpostavitve mejnih prehodov in maloobmejnih izkaznic so morali prebivalci ob meji, poleg potnega lista, ob prečkanju začasne demarkacijske črte pokazati tudi dovoljenje. Merilo pri izdaji dovoljenj je bila tudi “družbena zanesljivost” prosilca – župan občine Logatec je tako jamčil za dobro ime kneginje Leotine Windischgrätz, katere potni list je danes ohranjen v Arhivu Republike Slovenije.
1922 – Obmejni incident, o katerem je poročalo Okrajno glavarstvo: 27. februarja je vlak povozil podnarednika Jurija Pogarževskega (obmejna četa 20), ko je med spremljanjem tovornega vlaka proti Postojni izskočil iz njega na območju demarkacijske črte, kot je bilo v navadi. Le pet dni pred tem se je podobno zgodilo italijanskemu finančniku, ki je spremljal tovorni vlak proti Rakeku – ranjen je obležal 300 m znotraj ozemlja Kraljevine Jugoslavije.
Obmejni incident so beležili tudi v juliju, ko so v bližini dvora Hošperk s pomočjo njegovega brata identificirali truplo ustreljenega Petra Jakca iz Velikega mlina pri Buzetu; raziskave okoliščin niso obrodile sadov.
Tihotapstvo ob meji
»… sedem jajc za dva kg riža in četrt kg kave …«
Demarkacijska črta in nato državna (rapalska) meja med Italijo in novo jugoslovansko državo je zasekala v posamezne, nekoč enotne predele, občine in zaselke. Marsikdo ob meji je imel na drugi stani gozd, travnik ali njivo. Dvolastniki so imeli posebne prepustnice, prav tako tisti, ki so hodili kmetom pomagat. Ob množičnih dnevnih prehodih se je razvilo živahno tihotapstvo in kontrabant. Uradno med tema dvema pojmoma sicer ni razlike, v ljudskem spominu pa so jima pripisovali različen pomen.
Med ljudmi je bil kontrabant sprejemljiv, medtem ko je imelo tihotapstvo negativen prizvok. Tihotapci naj bi stremeli le za večjim zaslužkom, kontrabantarji pa naj bi to počeli zaradi ekonomske in socialne stiske, da so lahko plačevali državne davke in v kriznih časih preživeli svoje družine. Med obema vojnama naj bi se za kontrabant štelo vse, s čimer si prevaral finančno stražo, torej davkarijo znotraj države, tihotapstvo naj bi bila bolj meddržavna ilegalna trgovina. Tihotapci so bili na primer oboroženi in so se tudi spopadali s finančno stražo, kontrabantarji ne, pač pa so slednji svoje posle opravljali zvito, da so jih le redko odkrili. V Hotedršici so delili kontrabantarje na velike, ki so se ukvarjali s preprodajo konj, in manjše, ki so tihotapili saharin, kavo, tobak, riž, moko in tekstil.
(Olga Pivk – Arhiv Republike Slovenije)
Zaslužki s tihotapstvom so bili veliki, zato so ljudje tudi vedno znova tvegali, ne samo precejšnjo izgubo ob morebitnem ponesrečenem podvigu, ampak marsikdaj tudi življenje. Ko so prijeli nekaj moških, ki so gnali tri krave, so jim živino zaplenili in prodali na dražbi za 2932 kron, plačati pa so morali tudi 900 kron kazni. Pol od prodanega zneska je šlo odseku za prehrano, pol je za nagrado in spodbudo dobila orožniška postaja. Nagrado so si včasih delili tudi s prijaviteljem, ki je bil nemalokrat kar bližnji sosed. Prodajalci so se navadno izgovarjali, da niso vedeli, da se ne sme prodajati izven okraja, ali da prodajajo živino, ker jim je zmanjkalo krme. Takšni izgovori običajno niso pomagali, včasih pa so jim zaradi velike revščine zmanjšali kazen.
Kaznovali so najmanjše prestopke. Ko so ujeli žensko, ki je hotela nesti čez demarkacijsko črto dve kokoši, da bi zanju dobila riž, so ji kokoši zaplenili in prodali na licitaciji. Obsojena je bila na plačilo 10 kron oz. en dan zapora. Več sreče je imela ženska, ki ji je uspela dobra kupčija in je nekaj jajc zamenjala za riž in kavo. Ker je obljubila, da tega ne bo več počela, jo je odnesla z opozorilom. Prav tako ženski, ki so ju dobili s 15 jajci in zajcem in še nista utegnili izpeljati posla.
Oblasti so poročale o »celih kolonah kontrabantarjev in verižnikov, ki da prihajajo iz Cerknice proti Pokojišču in Borovnici ter iz Dan in Starega trga v Male in Velike Lašče«. Vozniki teh prekupčevalcev in vodniki po gorskih stezah naj bi za eno vožnjo računali od 380–450 kron.
Prekupčevalci so bili vedno bolje organizirani. Anonimni viri so namigovali, da imajo v Dolenjem Jezeru in Dolenji vasi celo denarni fond, iz katerega pokrivajo izgube ob morebitni zaplembi blaga. Konje, zlasti pa vole, so nakupovali po sejmih in jih v večjih skupinah gnali proti meji. Ker so imeli urejene živinske potne liste, jim orožniki niso mogli nič. Tudi pri hišnih preiskavah niso uspeli dobiti nič uporabnega, ker so imeli tudi verižniki svoje obveščevalce in so pravočasno umaknili »vročo robo«.
Ker pa je tihotapstvo povzročalo škodo državama na obeh straneh meje, sta si obe prizadevali le-to čim bolj omejiti z utrjevanjem mejnega pasu in poostrenim nadzorom. Vsak dan so preko javnih dražb prodajali zaplenjeno blago, cerkniški zapor je bil prenatrpan, vendar tihotapcev ni nič ustavilo, postali so le bolj previdni in zviti.
(Olga Pivk – Arhiv Republike Slovenije)
Zgodovinska pot Planina je nastala v okviru projekta “Alpski zid – tematska pot pri Planini”, ki je del participativnega proračuna Moja občina 2022 – 2023, v sodelvanju z Zgodovinskim društvom Rapalska meja, Zavodom Znanje Postojna, OE Turizem in OE Notranjski muzej Postojna ter RRA Zeleni kras.
Dodatne informacije ali naročilo vodnika po poti:
TIC Postojna
Tržaška cesta 59a
6230 Postojna
Slovenija
M: +386 (0)64 179 972
E: tic.postojna.info@zavod-znanje.si
