1930 – Ko je v februarju ob slabem vremenu v stražarnici ob Malnih svojo službo opravljal podpreglednik finančne kontrole Franc Jančar, sta se na mejnem prehodu zglasila italijanska državljana iz okolice Bologne. Nerazumevajoč italijansko besedo je kot prevajalko uporabil domačinko iz Planine, Marijo Rožanc, pribežnika pa je odvedel na orožniško postajo na nadaljnje zaslišanje. Že naslednji dan je Marija Rožanc italijanskim karabinjerjem poročala, da sta pribežnika priznala soudeležbo pri napadu na uredništvo časnika Il Popolo v Trstu, Franc Jančar pa naj bi njuno akcijo pozdravljal in dodal, da bi bil potreben tudi atentat na Benita Mussolinija, predsednika italijanske vlade. 

V strahu pred mednarodnim incidentom je banska uprava v Ljubljani poročala oddelku za državno zaščito notranjega ministrstva in prosila dravsko finančno direkcijo, naj opravi dodatne preiskave. Okrajni načelnik Gorenjega Logatca je že 1. marca uradno zaslišal Franca Jančarja in Marijo Rožanc, vsak od njiju pa je predstavil drugačno zgodbo. Štiri dni po tem je oba zaslišal še starešina glavnega oddelka financarjev v Gorenjem Logatcu, Alojzij Črepinek, spremljal pa ga je starešina planinskega oddelka z dvema financarjema, ki sta vodila zapisnik. Za mnenje o Mariji Rožanc so prosili tudi Občino Planina pri Rakeku, ki jo je oklicalo za ‘…v političnem in moralnem oziru na slabem glasu ter po mnenju županstva nezanesljivo, kakor tudi precej omejeno’. 

Zaradi nejasnosti so Francu Jančarju zaradi postopkovnih napak za tri mesece znižali plačo za 15 % ter mu za eno leto zamrznili napredovanje. Kljub majhni stražarnici je namreč vanjo privedel oba Italijana ter ju neupravičeno spraševal po incidentu v Trstu, problematična pa je bila tudi raba domačinke za prevajalko, saj bi prebežnika po protokolu moral takoj pripeljati k orožnikom.