Prebivalstvo in sezonski delavci z juga Italije, ki jih je po ugodni ceni dovažal knez iz dvorca Hošperk – med vojnama je v danes praznih Malnih bivalo tudi do 500 ljudi – so do žag tovorili les iz Planine, namenjen oglarjenju. To so lahko počeli le po cesti mimo dvorca, razen ob rednih poplavah Planinskega polja, ko so bili mejniki pod vodno gladino.
Domačini so člane Mešane mejne komisije večkrat prosili, da mejo določijo življenjsko in ne onemogočijo dostop do mlinov in žag. Italijanski del komisije, tudi na željo kneza, ni odstopal in z letom 1925 državi sprejmeta predlog, da si Malne razdelita.
Cesto iz Planine do Malnov v celoti dobi Jugoslavija, cesto od Malnov do Hošperka pa Italija. Knez je s tem poleg dvorca pridobil še svojo žago ter cesto do nje. Prebivalci Planine pa eno izmed le treh posebnih carinskih ureditev ob rapalski meji; to je pravica prostega tovorjenja blaga do Malnov. To pravico sta državi potrdili tudi s svojimi kasnejšimi gospodarskimi sporazumi.
Danes je podoba Malnov nekoliko drugačna – nekdaj mogočnih domačij, številnih mlinov in žag ni več. Poleg nekaj zapuščenih hiš se vidijo le zaraščeni temelji nekdanjih gospodarskih objektov. Malni, več kot 300 let gospodarski steber Planinskega polja so danes prazni.