Pri raziskavi smo se posluževali predvsem terenskih ostankov, saj so se graditelji teh poti radi podpisovali, v navadi pa je bila tudi postavitev spominske plošče. Na njih je še danes razvidno, kdaj so bile poti zgrajene in kdo jih je gradil. Izsledki kažejo na to, da so vse poti zgradili različni oddelki korpusa Alpinov. Večji del podatkov o letnicah gradenj smo pridobili preko terenskega dela, iskanja in analize spominskih plošč, iz katerih je razvidno, da so z gradnjami pričeli že leta 1924 ter jih nadaljevali vse do leta 1943. Večino gradenj vojaških poti je izvedel 9. polk Alpincev, zaradi vloge polka pri gradnjah poti podajamo tudi njegovo zgodovino, saj je bil ustanovljen šele leta 1921, je obsegal bataljone Vicenza, Bassano, Feltre in Cividale, njegova matična vojašnica pa je postala caserma Italia v Tolminu. Na pomembnost mejnega odseka med Bogatinskim sedlom in Podbrdom kažeta tudi bližina vojašnice Alpinov v Tolminu, ki je bila takrat sicer še predvojna, a edina večja vojašnica v porečju Soče, Bače in Idrijce, ter čas, ko so tu zaradi mejnega vprašanja vladale napete razmere že od 12. novembra 1918, ko so na Bogatinsko sedlo prispele prve italijanske enote (Žorž, 2016).

Zaradi slabih povezav gorskih naselij nad dolino Bače in poti Tolmin–Tolminske Ravne so prvi pravi sistem vojaških poti pričeli graditi na območju doline Tolminke, pri tem pa uporabljali tudi določene odseke vojaških poti iz prve svetovne vojne in obstoječega predvojnega omrežja. Naše ugotovitve iz tega obdobja temeljijo na terenskih najdbah podpisov in analizi kartografskih virov. Mejno območje Bogatinskega sedla je bilo z dolinama Lepene in Tolminke povezano že v prvi svetovni vojni, zato so leta 1924 izvedli obnove obstoječih poti. Čeprav uporabljamo izraz obnova, so poti zgradili skoraj na novo, saj so jim dodali številne podporne zidove ter jih marsikje skoraj v celoti speljali tudi po novi trasi.

Z letom 1929 se zaključi obdobje šestih poletnih gradbenih sezon, ko so vojaške poti gradili večinoma zaradi lažjega dostopa do goratega mejnega območja in gradnje gorskih vojašnic. Čeprav so slednje še danes mogočne zgradbe, so gradbeni kamen drobili ali klesali v bližini gradbišča, cement in les pa so tovorili preko poti. Z letom 1930 pričnejo graditi poti, na katere je v določeni meri vplivala tudi sistemska gradnja obrambnega pasu. Zaradi tega so širše, imajo večji lok ovinka ter manjši naklon. Praviloma vodijo le do obrambnih skupin.

Dokončanje gradnje ceste na Mangartsko sedlo leta 1937 označuje pričetek novega koncepta gradnje prometnic v Julijskih Alpah. Čeprav so v štirinajstih letih zgradili obsežno omrežje poti so prvi vojaški spopadi v Evropi Italijo spodbudili h kopičenju topništva ob meji, pogoj za to pa je bilo ustrezno cestno omrežje. Z letom 1939 postanejo tako številne poti zastarele, odraz hitenja pa je pričetek gradnje večih cest ob celotni meji že v naslednjem letu.