Piše: Davo Mihev
Priključitev Avstrije k Tretjemu Rajhu 12. marca 1938 je Kraljevino Jugoslavijo prisilila k preoblikovanju njenih obrambnih načrtov. Posledično je morala tudi zaustaviti ter preusmeriti gradnjo obrambnega sistema iz njene zahodne, na severno mejo, saj je v nacistični Nemčiji prepoznala večjo nevarnost od Kraljevine Italije. Z letom 1938 se tako zaustavijo in na koncu tudi opustijo načrti gradnje večjih slemenskih utrdb ter razvije pristop gradnje manjših, preprostejših, a še vedno v linijo povezanih objektov.
Obrambna dela je Kraljevina Jugoslavija ob svoji severni meji pričela graditi nekoliko v notranjosti. To ji je narekoval predvsem hribovit relief z dolinami na zahodu ter gričevje na vzhodu. Tako kot na zahodu pri rapalski meji, je tudi tu obrambna linija sledila državni meji, ki je bila določena šele s Sanžermensko pogodbo in po koroškem plebiscitu leta 1920. Kot glavno reliefno obliko za obrambo so izbrali reki Mežo in Dravo. Šele z Mariborom se je obrambni sistem razširil v več obrambnih linij, ki so zapirale dostop od Šentilja in Mure proti Mariboru oziroma Ptuju.
Koroški del 6. sektorja
Piše: Davo Mihev
Obrambni objekti so bili tudi na severnem odseku grajeni po isti tipologiji kot drugod, dela pa so v večini izvajali domačini pod nadzorom vojske, saj so se odločili za gradnjo manjših tipskih objektov, ki niso tako zahtevni. Izbrali so primerne strateške lege v prostoru, morebitne verzeli med objekti pa ojačali z izkopanimi strelskimi jarki. Nikjer ni opaziti posebne pozornosti pri kamuflaži, so pa bili nekateri objekti vsaj delno vkopani oz. ustrezno zasuti z zemljino. Vojska je poskrbela za dobro opremljenost pri delu, tako so recimo v Žerjavu pri odstranitvi skalnate police uporabljali razstrelivo in uporabljali kompresorsko udarno kladivo. Posadke so bile nastanjene zelo različno, nekateri po domačijah blizu bunkerjev, spet drugi v manjših namenskih barakah. V Slovenj Gradcu pa je ohranjena tudi velika kasarna, v kateri je bila po vojni tovarna.
Grobo rečeno so objekti postavljeni v glavni liniji, ki poteka od Črne na Koroškem ob strugi reke Meže do Dravograda. Slednja ima eno predlinijo v Libeličah in dve zaledni liniji pred Slovenj Gradcem in Mislinjo. Kar se tiče dodatnih obrambnih del razen strelskih jarkov ni veliko znanega.
Ob prometnicah so bile uporabljane tudi pasivne ovire – tako protitankovske železne traverze kot betonski ježi. Preko fotografskega gradiva nemške vojske izvemo tudi za uporabo protipehotnih min, ki so na nemški strani povzročile nekaj žrtev. Dodatno podporo sta liniji nudili tudi dve topniški bateriji nameščeni v zaledju, na Kronski gori in v Kotljah.
Natančno število dokončanih objektov ni znano, se pa na podlagi ohranjene oštevilčenosti sklepa, da je jih je bilo na celotnem odseku preko sto. Že leta 1940 so gradbene ekipe in sredstva zopet vrnili na zahodno mejo, zato ne preseneča, da na koroškem ne najdemo opuščenih delovišč, kot je to značilno za zahodno mejo.
Tipologija dokončanih objektov na koroškem
Skozi obhod po liniji je bilo ugotovljeno, da je bil velik del objektov relativno dokončan, vsaj kar se tiče gradbenih del na področju vlivanja betona. Nikjer namreč nisem našel napol dokončanega bunkerja, so pa nekateri predvsem večji objekti katerim manjkajo litoželezne line. V nekaterih primerih se je celo ohranil lesen opaž in nekateri detajli v notranjosti. Pri tipologiji je bil uporabljen društven priročnik
Mitralješka gnezda (MG)
Tipološko gledano številčno v Mežiški dolini prevladujejo bunkerji tipa ‘mitralješko gnezdo’. Zagotovo dokumentirani so naslednji primerki MG 4 ,5, 7, 8, 12, 13.
Mali tipski objekti (MTO)
Številčno manj zastopani so Mali tipski objekti, ki se pojavljajo največ v okolici mest in glavnih prometnih krožišč. Zaenkrat žal niso popolnoma tipološko pregledani, a obstaja nekaj različic. Večinoma so objekti dokončani, pojavljajo pa se tudi primeri kjer manjkajo litoželezne line. Dandanes so nekateri zasuti s smetmi, spet drugi pa so dobili kakšno novo funkcijo.
Protitankovska gnezda (PT)
Protitankovska gnezda se na Koroškem pojavita zgolj dvakrat v Dravogradu in v Dobrijah. Pri slednjem gre celo za edini center odpora, dva objekta med seboj povezana z podzemnim hodnikom. Je pa v tem primeru predviden Mali tipski objekt uničila povojna obnova železniškega mostu.
Puškomitralješka gnezda (PMG)
V Dravogradu se v smeri proti Mariboru množično začnejo pojavljati tudi Puškomitralješka gnezda, od katerih so dokumentirani naslednji tipi PMG 1, 2, 3.
Pasivne ovire
V Dravogradu se v smeri proti Mariboru množično začnejo pojavljati tudi Puškomitralješka gnezda, od katerih so dokumentirani naslednji tipi PMG 1, 2, 3.
Koroški del severnega sektorja v Aprilski vojni 1941
Prvi spopadi na našem ozemlju so se v napadu sil Osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 odvijali ob severni meji. Italijanska vojska je s svojim napadom zavlačevala, nemška vojska pa je z 9. aprilom pritisnila na branilce 6. odseka Rupnikove linije. Trditev, da obrambni objekti niso bili aktivni v spopadu ne drži, saj lahko posledice nemškega napada na branilce Rupnikove linije vidimo še danes.
Vojaki obmejne čete, mobilizirani vojaki in redni vojaški kader, rezervisti in prostovoljci so ob nemškem napadu zasedli obrambne objekte ter v njih pričakali napadalce – na koroškem predvsem planinske enote Wehrmachta. Najtežji boji so se odvili v okolici Dravograda, kjer so branitelji uspešno zrušili mostove čez Dravo in s pomočjo obrambnih objektov aktivno upirali 72 ur. Večje poškodbe, ki so posledica nemškega obstreljevanja so vidne tudi na objektih v okolici Mežice, kjer se je glavna bitka odvila že 9. aprila, enako so se upirali tudi v objektih v okolici Prevalj. Obseg poškodb na objektih daje jasno vedeti, da posadka proti dobro organiziranemu in oboroženemu nasprotniku ni imela dosti zaščite. Nemški napad je prav tako dobro izkoristil veliko napako pri načrtovanju obrambne linije – točkovno so namreč prebili linijo ter sosednje objekte izločili iz boja tako, da so se jim približali iz hrbtne strani. Čeprav so bili objekti načrtovani za čelni in bočni ogenj niso imeli elementov ali dodatnih poljskih fortifikacij, ki bi varovali dostop iz zaledja.
Ostanki danes
Dandanes je po grobi oceni ohranjenih preko devetdeset odstotkov objektov, nekateri bolje nekateri slabše, spet tretji pa imajo danes kakšno novo funkcijo, predvsem tisti v ‘zasebni’ lasti. Izmed pogrešane desetine je nekatere odnesla reka Drava, druge sodobni gradbeni posegi, obstoj tretjih pa je zgolj špekulacija zaradi oštevilčenja objektov. Na koroškem je prezentiran v času pisanja deloma prezentiran zgolj en objekt v občini Ravne. Poleg zaprtega objekta je informativna tabla.