Kliknite za več / Click for more

O nastanku Podbrda

Naselje Podbrdo, ki je utesnjeno med vrhove Črne prsti, Koble, Soriške planini in Porezna je nastalo pred več kot 500 leti.

V 16. stoletju so Oglejski patriarhi zaradi želje po gospodarskem izkoriščanju, sicer neposeljenih hribovitih območij,  sem naseljevali  predvsem kmečko prebivalstvo s svojih posesti ob Dravi, največ iz Pustriške doline iz kraja Innichen (danes San Candido). 

Priseljenci so najprej poselili višje ležeče sončne terase nad dolino ter tekom stoletij pričeli poseljevati tudi manj primerno dno doline. Manjša vas Bača pri Podbrdu je pod imenom Binchinuel omenjena v urbarju že leta 1377, medtem ko se v dolini ležeče Podbrdo prvič omenja šele v 16. stoletju.

Nemško govoreče prebivalstvo se je do 19. stoletja večinoma sloveniziralo in svoj jezik ohranilo le še v obliki starega dialekta.
Samo ime kraja Podbrdo najdemo na avstrijskih kartah prvič zapisano v 19. stoletju. Lahko ga skoraj dobesedno prevedemo iz prvotno nemškega imena Untereck (unter = pod, Eck = narečno vrh).

Podbrdo in stare poti

Podbrdo je nastalo ob tisočletja starih tovorniških poteh iz Bohinja in Škofje Loke proti Posočju. Preko gora je vodila pot iz Bohinja preko ozkega prehoda z imenom Vrh Bače v grebenu Julijskih Alp. Slednjega se je zaradi živine, ki so jo Bohinjci prodajali v Posočje prijel nemški izraz Pass Rindsloch, oziroma Goveji prehod.

Tudi čez Petrovo Brdo, sedlo med porečjem Bače in Selške Sore oziroma Soče in Save, je že od železne dobe dalje tekla povezava med Tolminom in Škofjo Loko.

Tako kot dolina Trenta je tudi Podbrdo konec 19. stoletja dočakalo brez ceste, dostopno samo po konjski poti, ki ji danes pogovorno pravimo mulatjera, še pred manj kot stoletjem pa so tovrstne poti predstavljale glavnino prometnega omrežja v hribovitem in goratem svetu Evrope.

Stare poti okoli Podbrda so ponekod še vidne in v uporabi, naša zgodovinska pot vas bo vodila preko enega izmed mnogih, stoletja starih, kamnitih mostov. 

Kako je Podbrdo dobilo prvo cesto

S pričetkom 20. stoletja je Avstro – Ogrska pričela uresničevati svoj načrt gradnje dodatne železniške povezave, ki bi svobodno pristanišče Trst povezalo s Srednjo Evropo. Gradnja t.i. Bohinjske železnice med Jesenicami in Gorico je korenito posegla v Podbrdo ter za vedno spremenila kraj.

Pogoj za pričetek gradnje železnice je bila nova cestna povezava Posočja z Gorenjsko in ta je od Mosta na Soči potekala ob krajih v dolini reke Bače – tudi Podbrda, saj se je tu vzpela na sedlo Petrovo Brdo ter se spustila proti Železnikom.

Skozi ozek trg med cerkvijo sv. Nikolaja in Jakovkno hišo je tako moral tudi ves cestni vojaški transport v času prve svetovne vojne.

Vlak prihaja!

Nova železniška proga je tako v Podbrdo, kot tudi v celo dolino prinesla novo življenje, kraj pa je zaradi predora dobil status pomembne železniške postaje.

Predor skozi Julijske Alpe je med 1901 in 1906 gradilo podjetje Giacoma Ceconija, prepoznavnega gradbinca železniške infrastrukture na območju Avstro – Ogrske med 1857 in 1910. Na začetku svoje gradbene kariere je sodeloval tudi pri gradnji Borovniškega viadukta, najbolj znana pa so njegova dela na železnicah v Alpah. Predor pod Koblo je s 6327 metri še danes najdaljši železniški predor, ki je v celoti na območju Slovenije ter je bilo eno izmed zadnjih velikih del Ceconija.

Prihod železnice je omogočil nastanek prvih industrijskih obratov v dolini, s tem se je pričelo stoletje gospodarskega razcveta. 

 

Vojna 1914 - 1918

Nova železniška proga je tako v Podbrdo kot tudi v celo dolino prinesla novo življenje, status pomembne železniške postaje.

Predor skozi Julijske Alpe je med 1901 in 1906 gradilo podjetje Ceconi. Predor je s 6327 metri še danes najdaljši železniški predor, ki je v celoti na območju Slovenije.

Prihod železnice je povzročil nastanek prvih industrijskih obratov v dolini, s tem se je pričelo stoletje gospodarskega razcveta. 

Tako nova cesta kot železnica sta se izkazali za ključna infrastrukturna podjetja manj kot desetletje kasneje, ko se pričenja spopad prve svetovne vojne.

Zasede nas Italija

Po umiku avstro-ogrske vojske z italijanskega bojišča in podpisu mirovne pogodbe 3. novembra 1918 je Italija v skladu z določili mirovnega sporazuma pričela zasedati ozemlje ter pri Sorici posegla čez predvideno demarkacijsko črto na Petrovem Brdu.


V Podbrdo je italijanska vojska prišla med 9. in 19. novembrom 1918. Kar dve leti sta morali preteči, preden sta kraljevini podpisali Rapalsko pogodbo o razmejitvi. Z njo sta začrtali potek meje, ki je predvideval tudi nekatere popravke.


Rapalsko mejo so na terenu dokončno določili leta 1924 in jo označili z mejniki. Podbrdo je tedaj postalo obmejno središče nove italijanske oblasti, železniška postaja pa zadnja postaja v Italiji. Bohinjska Bistrica na drugi strani predora je bila prva v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Jugoslaviji).

Po podpisu Rapalske pogodbe so 26. februarja 1921 Italijani v Podbrdu pripravili slavnost priključitve "novoodrešenih" krajev k materi Italiji: 'Na uradih so visele zastave. Izdali so manifest v slovenščini, ki obeta Slovencem več prostosti, kot so jo imeli pod Avstro - Ogrsko. Nihče tega ne verjame. Kolikor besed, toliko laži!
Janez Mlekuž
Župnik v Sorici (1913 - 1930)

Podberdo, Montebasso, Piedicolle,...

Italijanski okupaciji je leta 1920 sledila rapalska razmejitev, ki je Podbrdo dodelila Italiji. Večinsko slovenska Goriška grofija je le v ravninskem delu zahodno od Goriških brd imela območja, kjer so živeli italijansko govoreči prebivalci, povsod drugje so so bila naselja povsem slovenska.

Že leta 1919 so italijanske okupacijske enote pričele z neuradnim nadomeščanjem slovenskih krajevnih imen – Podbrdo so sprva preimenovali v Monte – basso ter v Piedi – colle. Oboje je dobesedni prevod “Pod – hribom”, a vendar je na italijanskih topografskih zemljevidih vse do leta 1927 vztrajalo slovensko ime Podberdo.

Neuradnemu preimenovanju je sledilo fašistično nasilje, državni pritisk na slovenske organizacije, pritiski italijanskih skladov za odkup zemlje ter tudi šolska reforma. Do leta 1927 so prepovedali slovenska krajevna in osebna imena ter jih nadomestili z italijanskimi. Slovenski jezik je bil sprva izrinjen iz javne uprave, kasneje pa tudi iz šole in cerkve. Dolgoročni cilj Italije je bilo izkoreninjene jezika, saj je bil neuradno uporabljen le še v ozkem družinskem krogu.

 

 

Mejni nadzor

Kraljevi finančni stražniki

Regia guardia di finanza – RGF oziroma kraljevi finančni stražniki so preprečevali tihotapljenje blaga in ljudi čez mejo. Območje Podbrda je sodilo pod stotnijo finančne straže Gorica, ki se je dalje delila na »tenenze« (poveljeval jim je tenente – poročnik) Gorica, Tolmin in Podbrdo. Slednja je imela poveljstvo v Podbrdu, delila pa se je na brigade kot najmanjše enote. Te so bile v Stržišču, Bači pri Podbrdu, Podbrdu, Petrovem Brdu in Grahovem ob Bači.

Od vseh brigad sta z letom 1922 imeli zgrajeni vojašnici le v Stržišču in Bači pri Podbrdu. Preostali finančni stražniki so najverjetneje najemali prostore v zasebnih hišah, kar je bila redna praksa finančne straže ter priložnost za dodaten zaslužek lokalnega prebivalstva.
Zraven šole v Podbrdu je bilo med prvo svetovno vojno postavljenih več lesenih barak za namestitev vojaštva. Te so izkoristili italijanski vojaki, ki so se v njih namestili novembra 1918. Zemljišče južno od barak je leta 1929 odkupila finančna straža in zgradila pritlično leseno stavbo, v kateri je imela poveljstvo. Od leta 1922 so imeli finančniki tudi vojašnico v Bači pri Podbrdu, od koder so skrbeli za maloobmejni prehod Vrh Bače.
Italija je leta 1941, tik pred vojno, na mestu prejšnje lesene stavbe zgradila tudi eno tedaj najsodobnejših vojašnic finančne straže. Poimenovali so jo po padlem finančniku Raffaellu Diversi.
Po vojni so v tej vojašnici uredili dom upokojencev. Leta 1989 so zgradbo popolnoma podrli. Na njenem mestu in mestu šole danes stoji Dom starejših občanov.  

Finančniki pri mednarodnem mejnem prehodu Petrovo Brdo

(Fašistična) mejna milica

Fašistični prevzem oblasti leta 1922 in njegovo prodiranje v vse obstoječe državne službe je prinesel spremembe tudi pri mejnem nadzoru. Fašistična stranka je sprva svoje člane pozvala, naj znotraj obstoječih državnih služb organizirajo oddelke, ki bi bili zvesti stranki in izvajali nadzor nad ostalimi. Dodatni zapleti in želja po samostojnem poveljevanju so leta 1925 privedli do ustanovitve Prostovoljne milice za narodno obrambo (MVSN). Službo so podobno kot finančno stražo in orožnike umestili znotraj vojske. MVSN so sestavljale različne milice – tudi mejna milica (Milizia Confinaria). Njeni oddelki so želeli enake pristojnosti in naloge kot finančna straža, po letu 1925 so gradili svoje stražnice (casermette) ter jih umestili v prostor tako, da so izkoristili vrzeli med vojašnicami finančne straže. Organizacijsko so se zgledovali po Rimskem cesarstvu in uvedli njegovo izrazoslovje. Najmanjša enota je bila oddelek, več oddelkov je sestavljalo manipolo, nato centurio, kohorto ter legijo.
Zadnja reorganizacija je bila izvedena v letu 1939, ko je Podbrdo imelo lastno manipolo z oddelkom Petrovo Brdo. Stržišče je imelo svoj oddelek, ki je sodilo v manipolo Rut, obe pa v centurijo Grahovo ob Bači in kohorto Tolmin, kjer je bilo takrat po novem poveljstvo legije za celotno rapalsko mejo.

Namestitev mejne milice

Kljub pomembnosti kraja Podbrdo v medvojnem času ni imelo svoje stavbe fašistične mejne milice. Zgradili so jo bližje meji, na Petrovem Brdu. Mejni miličniki, ki so bili del črnosrajčnikov, so v Podbrdu najemali prostore v župnišču, neposredno ob cerkvi sv. Nikolaja.

Vojska

Regio Esercito ali italijanska kraljeva vojska je od prihoda na naše ozemlje novembra 1918 do sredine leta 1921 vzdrževala bojno moč enot, ki so živele raztresene po hišah, državnih zgradbah in začasnih naseljih ob demarkacijski črti. Vojašnica je bila le v Tolminu, kjer so že pred letom 1921 obnovili staro avstrijsko kasarno.
Z ureditvijo mejnega vprašanja in povojno demobilizacijo je število vojaštva v Podbrdu upadlo. Za obrambo Italije v času miru je bil pristojen korpus alpincev, kar je spričo gorskega terena razumljivo. Leta 1921 so zato v Tolminu ustanovili 9. polk alpincev. V njem so redno vojaško služenje opravljali tudi Slovenci.
Leta 1927 je Podbrdo postalo del XI. armadnega zbora s sedežem v Vidmu. Poleg alpincev sta bili na tem območju nameščeni tudi dve vojaški diviziji Re in Isonzo, obe bolj znani zaradi njunih vlog v Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno.

Prvo novo stavbo v Podbrdu je italijanska vojska namenila vojaškim radiovezistom. Brezžični sistem radijskih zvez na celotnem mejnem območju je vojska sicer vzpostavila šele v letih pred drugo svetovno vojno, sprva pa je bil namenjen le neposredni komunikaciji poveljstva v Podbrdu s poveljstvom XI. armadnega zbora v Vidmu.

Če je srednji del Podbrda zaznamovala železnica, je spodnji del ob reki Bači zaznamovala gradnja italijanske vojske. Ob koncu prve svetovne vojne še neposeljen del pod zaselkom Trtnik je vojska izkoristila za gradnjo vojašnice. V letih 1931–1933 so tam zgradili vojašnico Tarabocchia. Vojašnica je bila sprva namenjena stotniji alpincev, a so se v njej kmalu naselili tudi pripadniki drugih enot.
Vojašnica je zgrajena povsem na robu struge, do nje pa vodi most. Zaradi pomanjkanja prostora so morali posebej urediti strugo ter skoraj pol kilometra ceste skozi Podbrdo. Poslopje poveljstva je obzidano z rezanim kamnom, ki stavbi še daje prvotno podobo. Ker je italijanska vojska za transport oskrbe gorskih območij uporabljala predvsem mule, so nižje ob cesti zgradili še hleve. Vojašnica Tarrabochia je ena izmed redkih italijanskih vojašnic, ki je ohranjena v skoraj prvotni podobi. V njej je od leta 1955 delovala tekstilna tovarna Bača, ki je v šestdesetih letih svojega obstoja kompleks razširila zgolj z nekaterimi industrijskimi stavbami ter na mestu hleva zgradila skladišče

Close Menu