Regio Esercito ali italijanska kraljeva vojska je od prihoda na naše ozemlje novembra 1918 do sredine leta 1921 vzdrževala bojno moč enot, ki so živele raztresene po hišah, državnih zgradbah in začasnih naseljih ob demarkacijski črti. Vojašnica je bila le v Tolminu, kjer so že pred letom 1921 obnovili staro avstrijsko kasarno.
Z ureditvijo mejnega vprašanja in povojno demobilizacijo je število vojaštva v Podbrdu upadlo. Za obrambo Italije v času miru je bil pristojen korpus alpincev, kar je spričo gorskega terena razumljivo. Leta 1921 so zato v Tolminu ustanovili 9. polk alpincev. V njem so redno vojaško služenje opravljali tudi Slovenci.
Leta 1927 je Podbrdo postalo del XI. armadnega zbora s sedežem v Vidmu. Poleg alpincev sta bili na tem območju nameščeni tudi dve vojaški diviziji Re in Isonzo, obe bolj znani zaradi njunih vlog v Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno.
Prvo novo stavbo v Podbrdu je italijanska vojska namenila vojaškim radiovezistom. Brezžični sistem radijskih zvez na celotnem mejnem območju je vojska sicer vzpostavila šele v letih pred drugo svetovno vojno, sprva pa je bil namenjen le neposredni komunikaciji poveljstva v Podbrdu s poveljstvom XI. armadnega zbora v Vidmu.
Če je srednji del Podbrda zaznamovala železnica, je spodnji del ob reki Bači zaznamovala gradnja italijanske vojske. Ob koncu prve svetovne vojne še neposeljen del pod zaselkom Trtnik je vojska izkoristila za gradnjo vojašnice. V letih 1931–1933 so tam zgradili vojašnico Tarabocchia. Vojašnica je bila sprva namenjena stotniji alpincev, a so se v njej kmalu naselili tudi pripadniki drugih enot.
Vojašnica je zgrajena povsem na robu struge, do nje pa vodi most. Zaradi pomanjkanja prostora so morali posebej urediti strugo ter skoraj pol kilometra ceste skozi Podbrdo. Poslopje poveljstva je obzidano z rezanim kamnom, ki stavbi še daje prvotno podobo. Ker je italijanska vojska za transport oskrbe gorskih območij uporabljala predvsem mule, so nižje ob cesti zgradili še hleve. Vojašnica Tarrabochia je ena izmed redkih italijanskih vojašnic, ki je ohranjena v skoraj prvotni podobi. V njej je od leta 1955 delovala tekstilna tovarna Bača, ki je v šestdesetih letih svojega obstoja kompleks razširila zgolj z nekaterimi industrijskimi stavbami ter na mestu hleva zgradila skladišče