Idrijske Krnice, Jelenk in Kendov vrh
Nad dolino Kanomljice se vzpenjajo strma pobočja Jelenka oziroma Krniške planote, ki se nahaja med 950 in 1100m nadmorske višine. Na vzhodni in severni strani planoto omejuje dolina reke Idrijce tako, da se vrhova Jelenk in Kendov vrh v obliki trikotnika zajedata med Idrijco in Kanomljico.
Krniško planoto oziroma Jelenk v italijanskih arhivih 20. in 30. let večinoma ne najdemo, šele z letom 1938 se pričenjajo omenjati položaji, ki so jih tam zgradili za stalno nameščene baterije topništva. Bolj otipljivi podatki se nahajajo šele v dokumentaciji radijskih zvez XI. armadnega zbora v letih 1939 in 1940, kjer se vidi, da je tu obstajala R.T. postaja Jelenk oziroma po italijansko “Monte Jelenca”.
Jelenk je bil z ostalimi enotami in poveljstvi dobro povezan, od leta 1939 je tu obstajala tudi neposredna topniška opazovalnica XI. armadnega zbora, ki je skrbela za območje med Poreznom in Javornikom nad Črnim Vrhom nad Idrijo. Telefonske povezave so se tako nahajale med Spodnjo Idrijo, Jelenkom in Idrijo, radijske povezave pa na relaciji Spodnja Idrija – Jelenk in Jelenk – Oblakov vrh, kjer je bilo v predvojnem času poveljstvo divizije Isonzo.
Po pričevanju domačina na Krniški planoti, Vestra Hladnika, roj. 1938 , so z gradnjo stalnih del pričeli leta 1936, gradili pa naj bi civilni delavci iz Furlanije. Njegove navedbe glede delavcev lahko sprejmemo, saj vemo, da je naročnik del (XI. armadni zbor) vsa obrambna dela predal v izvedbo najcenejšemu ponudniku, ki je delavce pripeljal večinoma iz cenejšega južnega dela Italije. Kar je veliko bolj pomembno je spomin pet letnega Vestra na september 1943, ko je opazoval italijanske vojake, ki so na muli imeli naložene dve črni škatli – radijski postaji, ki sta omenjeni tudi v arhivu.
Kaj pa je italijanska kraljeva vojska sploh gradila na Krniški planoti?
Tu namreč ne najdemo obrambnih del – tako začasnih kot stalnih, temveč le različne izkope za namestitev topništva ter podzemna zaklonišča za zaščito vojakov in streliva pred topniškim obstreljevanjem. Tudi podzemna zaklonišča – tipski objekti, ki jih največ najdemo ravno na območju občine Idrija – so drugačna ter jih ne moremo umestiti v obstoječi sistem Alpskega zidu. Vsa zaklonišča Krniške planote so si sicer podobna med seboj, razlikujejo pa se od preostalih območij ob rapalski meji. Vse kaže na to, da so jih gradili še v času vojne po letu 1941, saj manjši samostojni objekti po koncu gradnje niso bili zasuti zaradi zaščite in maskiranja – zopet posebnost tega območja.
Zaradi spominov Egedia Palazzija, ki je leta 1941 pričel redno služenje vojaškega roka pri 50. artilerijski skupini GAF ter je obdobje napada na Jugoslavijo preživel na Jelenku, vemo, da so topniške enote na tem območju pripadale 88. bateriji 50. artilerijske skupine, ki je uporabljala lahko topništvo tipa 75/27 letnik 1912, ki je bilo zaradi teže popularno pri alpskih in konjeniških enotat, med prvo svetovno vojno pa so jih po licenci iz Francije izdelovali v večjih količinah ter zastarele težje topove kalibra 149/35 letnik 1901. Večina italijanskega topništva je bila med drugo svetovno vojno zastarelega ter starega.
Lažji top 75/27 je imel domet 10 kilometrov, težji 149/35 pa 16,5km. Z vidika transporta topništva na 1100m visoko planoto po eni ovinkasti cesti iz Spodnje Idrije ter same mobilnosti je treba navesti tudi težo – prvi je z lafeto (podstavkom in kolesjem) tehtal 1015kg, se pravi tono, drugi pa 8 ton.
Poleg 50. artilerijske skupine je bila na območju Krnic še 56. artilerijska skupina GAF, ki je imela med svojimi baterijami tudi vsaj eno s topovi 152/45 – prvotno francoski mornariški top, ki ga je Italija z licenco leta 1911 pričela izdelovati tudi sama. Kasneje so jih namestili tudi na kolesja ter jih v kopenski vojski uporabljali kot protitopniški ogenj, saj so imeli domet 19400m oziroma 20km. Leta 1939 naj bi bilo takšnih topov v celotni vojski le 53, od tega so bili vsaj štirje (sestava ene baterije) na Jelenku.
Teža celotnega topa je vrtoglavih 16.600kg oziroma kar 16.6 tone.
V dokumentaciji omenjajo, da je potrebno top pred uporabo namestiti na ustrezno podlago – v primeru, da bi rabili visok kot streljanja je bilo potrebno top tudi ustrezno namestiti v ustrezno luknjo – takšnih najdemo v Krnicah kar nekaj, le nekatere od njih pa so tudi betonske.
Zaradi Palazzija izvemo tudi kaj približno se je dogajalo na Jelenku ob napadu na Jugoslavijo in po njem. V dneh po 6. aprilu 1941 omenja streljanje baterije 152/45 proti jugoslovanskim ciljem, ki se jim je za kratek čas pridružila tudi njegova 88. baterija. Ker se je vojna hitro preselila proti Ljubljani in se zaradi zloma fronte proti Nemčiji tudi hitro končala je pomen baterij na Jelenku upadel. Leta 1941 tudi še ni bilo večjih spopadov z odporniškim gibanjem zato so Palazzijevo enot že maja preselili nazaj v njegovo “matično” vojašnico v Črnem Vrhu nad Idrijo.

A - 1
Osrednje območje, kjer se nahaja Pancala -mesto, kjer lahko parkiramo, pričnemo ogledno pot, tu se nahaja tudi informativna tabla.
Na lidar posnetku se vidi dva večja izkopa za topniški položaj, ki sta usmerjena na vzhod proti Ledinam. Tri zgradbe na sredini so pravzaprav nezasuto zaklonišče in betonski topniški položaj.
Topniški položaji na tem mestu so usmerjeni na vzhod – proti Ledinam in osrednjemu jugoslovanskemu naselju Žiri, kjer je bila tudi glavna cestna povezava in mednarodni mejni prehod Žiri – Ledine – Idrija.
B
Glavni del območja med Jelenkom in Kendovim vrhom, kjer na lidar posnetku vidimo lokacije treh podzemnih zaklonišč (6 vhodov) na levi strani slike ter še eno podzemno zaklonišče s tremi večjimi izkopi za topniške položaje na vrhu. Od tu je tudi narejena zgornja naslovna fotografija z razgledi proti Ratitovcu in Blegošu.
Pod zadnjim zakloniščem se nahajajo še tri uravane, kjer so stale lesene zgradbe. Povsem verjetno, da takšne kot jih v svojih spominih navaja Egidio Palazzo – lesene ter obložene z vrečami peska, ki so predstavljale edino zaščito pred morebitnim obstreljevanjem – ravno temu so bila namenjena podzemna zaklonišča, ki so izkopana veliko globje v notranjost kot ponavadi.
Topniški položaji na tej lokaciji so usmerjeni v smer Gorenjih Jazen, ki so bile takrat na robu italijanskega državnega prostora ter so imele v bližini cestno povezavo Gorenja vas – Sovodenj – Jazne – Idrija. Smer topniških položajev je ustrezala pokrivanju območja Mrzli vrh (Sivka) – Sovodenj – smučišče Cerkno.
C
Zadnje območje se je nahajalo v neposredni bližini neizrazitega vrha Jelenka na zahodni strani ter je bilo veliko bolj pahljačasto usmerjeno proti vzhodu oziroma črti Sovodenj – Žiri.
Na tem območju najdemo eno podzemno zaklonišče ter za to območje redke ostanke tipskih opečnatih in kamnitih bivalnih in skladiščnih zgradb, ki so tako značilne za gradnje v obdobju Alpskega zidu.
Ogled Krnic in ostankov objektov italijanske vojske
V Krnicah sta junija 2018 – sto let po prihodu italijanske vojske v času demarkacijske črte leta 1918, TD Krnice in Geopark Idrija postavila informativno tablo ob križišču za osrednji (tudi parkirni) prostor v Pancali.
Tu je tudi izvrstno izhodišče za krožno pot, kjer si lahko ogledate vse zgoraj prikazane in opisane ostanke.
Kontakt:
TD Krnice in Geopark Idrija
