Prehod grebena med Tolminskim Kukom in vrhom Vogla omogočata sedli Škrbina in Globoko. Na obe so Italijani zgradili pot, vendar je bilo zaradi lažje prehodnosti z bohinjske strani več pozornosti namenjeno sedlu Globoko, zato je bila pot tja širša, ob njej pa postavljenih več obrambnih položajev. Na tem območju se je tudi končala pristojnost brigad finančne straže in mejne milice, saj je na vrhu Tolminskega Kuka stal sektorski kamen št. 18, ki je označeval pristojnost brigade in oddelka na Tolminskih Ravneh.  V naselju so šele leta 1934 postavili vojašnico finančne straže, še pred tem pa so ob poti do Planine Na Kalu zgradili vojašnico mejne milice. Obe vojašnici sta sedaj v razvalinah, po navedbah domačinov pa obstajata dve zgodbi: Po prvi naj bi obe z zaplenjenim razstrelivom za potrebe gradnje ceste razstrelil poveljnik partizanske enote, ki je sem prišla konec poletja leta 1943, drug zapis pa je v knjigi Rafaele Dolenc o Tolminskh ravnah. V njej omenja, da so obe vojašnici razstrelili Nemci, ki so v vas prišli zaradi želje po pregonu partizanov s tega območja.

Nad naseljem se nahaja Pl. Razor za katero so imeli Italijani velikopotezne načrte, saj so prvo cesto do sem gradili iz Tolmina preko Žabč in Zadlaza do Tolminskih Raven, drugo pa od naselja Ljubinj do Planine Stador in preko Planine Kuk do Planine Razor. Poleti 1943 so gradili še zadnji del ceste do in nad Tolminskimi Ravnami, vendar so delavci pobegnili, ko je na to območje prišla omenjena partizanska enota. Cesto iz doline do Tolminskih Raven so dokončali domačini sami, šele konec 60. let, v celoti pa sledi že začeti italijanski trasi. Cesta iz Tolminskih Raven proti planini se sedaj konča v grapi potoka Zadlaščica od koder še danes pelje do Pl. Razor le prvotna vojaška pot iz leta 1924. Na Pl. Razor so med letoma 1933 in 1936 zgradili planinski dom CAI Trst imenovan Rifugio Piave. Kot svojo postojanko ga je uporabljala tudi mejna milica vojašnice na Tolminskih Ravnah. Vprašanje obeh zgradb smo rešili šele na podlagi ohranjene fotografije Rif. Piave v arhivu CAI Trst iz katere je razvidno, da je stal na Pl. Razor, vendar ne gre za isto zgradbo. Omembo zavetišča smo našli tudi v arhivu CAI Trst, kjer je omenjeno, da je 28. avgusta 1934 XI. armadni zbor podelil dovoljenje CAI Trst za gradnjo zavetišča v bližini Pl. Razor. Uradna otvoritev zavetišča je bila 6. julija 1935 (CAI Trst, 2015). Analiza s pomočjo lidar podatkov in pregled na terenu sta pokazala, da je planinski dom CAI Trst danes v ruševinah in se nahaja tik pod planino. Zgradba v kateri je danes planinski dom je bila zgolj in le postojanka mejne milice ter je po izgledu enaka že omenjeni ruševini na Pl. Na Prodih.

Na sedlu Globoko so istočasno kot na Passo Dobrencia finančniki postavili svojo poletno postojanko, ki je še danes ohranjeno in preurejeno v bivak. V sklopu gradnje utrdb so  zgradili tudi obrambno vojašnico enot mejne straže identično tisti nad Pl. Dobrenjščica. Nižje ob  vojaški poti proti sedlu je v manjšem skalnatem grebenu izkopan tudi bunker z eno strelno lino, skupaj z vojašnico pa je tvorili »caposaldo Globoca«. Po pričevanju že omenjenega starejšega markacista so kamen za gradnjo drobili veliko nižje in ga nato z mulami nosili do sedla, saj so želeli prikriti hrup gradnje graničarjem, ki so imeli svojo postojanko na drugi strani sedla. Poleg sedla Globoko so dva betonska strojnična položaja zgradili tudi na grebenu pod Voglom in ob poti proti sedlu Škrbina. Na manjšem sedlu pod vrhom Vogla so zgradili tudi zavetišče rifugio Romano Moise, ki je prvič na zemljevidu označeno šele z letom 1937. Na skrajnem vzhodnem delu vrhov, ki obdajajo Tolminske Ravne se nahaja Krikov vrh. Tu so speljali odsek vojaške poti na njegovo zahodno pobočje in ob njej zgradili zgradbe za potrebe, tu stalno nameščene baterije gorskega topništva. Krikov vrh je zadnja mejna postojanka, ki je še spadala pod okrilje vojaškega poveljstva mejne straže v Tolminu, saj je območje Kneških Raven spadalo že k podsektorju Podbrdo.