Zgodovinsko društvo rapalska meja

Obrambna skupina Vršič

Končno stanje obrambne skupine Mojstrovka na območju prelaza Vršič. Rumene črte so na novo zgrajene italijanske poti. Izdelal Grega Žorž
Glavna obrambna dela na območju Vršiča. Izdelal Grega Žorž

Italijansko naselje

Ostanki obeh delov naselja - zgornji del obsega obrambno vojašnico, spodnji pa šest teras različnih namembnosti. Izdelal: Grega Žorž
Ostanki najvišje (dostopne) terase italijanskega oskrbnega naselja poleti 1984. Foto: Tadej Brate
Isti ostanki leta 2017. Severna zgradba je še vidna, južna je povsem uničena. Betonski temelji na vmesnem prostoru ne morejo biti ostanki žičnice proti Prisojniku, saj je pot proti jugu zapirala danes povsem uničena zgradba. Foto: Grega Žorž
Pogled na zgradbo z druge strani. Foto: Grega Žorž
Ostanki spodnje postaje žičnice do utrdbe št. 1. Zgradba je bila lesena na betonskih temeljih. Pogled je proti postaji - spredaj se vidita temelja prvega U - stebra. Foto: Grega Žorž
Pritrdilni klini zgornje postaje žičnice pod utrdbo št. 2. Foto: Grega Žorž
Spodnja zgradba zgornjega dela naselja, kjer je obrambna vojašnica. Foto: Grega Žorž
Notranji prostori vojašnice. Foto: Grega Žorž
Najbolj uničen del zgornje zgradbe vojašnice. Foto: Grega Žorž
Manjša zgradba stražarnice okrog 100m stran od vojašnice ob poti proti Osojni glavi. Foto: Grega Žorž

Italija ni nikoli prenehala skrbeti za prevoznost ceste preko prelaza in je večkrat izvedla številna obnavljalna, kasneje pa tudi nova gradbena dela. Cesto preko prelaza Vršič omenja tudi članek iz časopisa Jutro v katerem pravi: »Tudi Vršičeva cesta je na italijanski strani ne le ohranjena, marveč vzorno vzdrževana. Tod gori brne avtomobili v lepih vijugah. Na naši strani je cesta večinoma le še kamenit, razoran in zasipan jarek s podrtimi škarpami, podrtimi mostovi, nedostopna razvalina, ponekod slabejša od nekdanje steze«. Obnova jugoslovanskega dela ceste v letu 1939 je verjetno povzročila tudi utrdbene gradnje na italijanski strani. Štiri utrdbe zapore Moistrocca so bile zato oborožene tudi s protitankovskimi topovi. Ostanke avstrijskega taborišča Schuttbarake, ki se je raztezalo v več nivojih po celotnem območju med prelazom Vršič in zgornjim delom potoka Limarica so Italijani pustili takšne kot so in tam postavili le spodnjo postajo žičnice do utrdbe št. 2 pod Mojstrovko. Enota mejne straže, ki je skrbela za štiri utrdbe je bila nameščena v vojašnici nad cesto ob danes skoraj neopazni vojaški poti, ki vodi proti Osojni ter Sovni glavi. Pot so zgradili zaradi gradnje utrdbe, ki se nahaja na njenem zgornjem koncu.  Na zadnji steni vojašnice so ohranjeni podpisi in letnice rojstva italijanskih nabornikov. Ti so iz obdobja 1917 do 1920, tako da lahko sklepamo, da je vojašnica leta 1935 že obstajala. Ostanki italijanske žičnice na Šupco so še vidni, prav tako sta ohranjeni še dve zgradbi, ki sta služili kot skladiščni in bivalni prostor žičničarjev in tu nameščene baterije topništva. Nad njima so ohranjeni izkopi za tipsko podzemno zaklonišče z dvemi vhodi in enim prostorom ter pot proti neimenovanemu sedlu v grebenu proti Prisojniku. Na koncu te poti najdemo poljske položaje za pehoto in topništvo/minometalce.

Italijanska je tudi nižje ležeča zgradba, ki je pripadala državni mreži cestnih postojank. Zanimiv opis italijanske strani Vršiča nam nudi tudi članek v Planinskem Vestniku v katerem britanec Lord Amery pravi: »Italijani drže mejo ljubosumno zaprto v Trenti. Ko smo sestopali s Triglava v Trento so nas vedno znova in znova ustavljale italijanske straže . Italijani so zgradili vojaško pot za mezge, ki se vije preko vsega pobočja gore, čudovito položena vendar prekrita z grobim kamenjem, ki je skrbelo za bolečine. Ko smo že precej v noči prispeli do dna, smo se znašli sredi velikopoteznih vojaških manevrov. Trupe so šotorile v v gozdovih prav povsod, v temi so se v nas zaletavale preskrbovalne kolone in tovorni mezgi. Na koncu cele večnosti smo našli umazan majhnen »ambergo«, kjer nam je prijazna mlada ženska povedala, da je vojaščina pojedla vse. Končno nam je neki dečko le priskrbel kruha in jajc. Naslednje jutro so nam dodelili mladega (Mejnega op.a.) miličnika, ki naj bi nas vodil, a hkrati tudi nadzoroval. Ves zadnji del ceste čez Vršič je kar štrlel od utrdb in vojaščine in je razumljivo zaprt vsem ostalim turistom. Pravo nasprotje je na drugi strani, kjer je trio slovenskih dečkov v mali čuvajnici predstavljal vso vojaško moč Jugoslavije. V Erjavčevi koči smo dobili Wiener schnitzel s solato, mrzlo pivo in najboljšo turško kavo daleč naokoli« (Avčin, 1938).

Pot od obrambne vojašnice do Osojne glave, kjer je utrdba 3. Izdelal: Grega Žorž

Utrdba št. 2

Območje utrdbe 2. Izdelal: Grega Žorž

Utrdba št. 4

Spodnja uravnava je vhod v utrdbo, zgornja pa postaja tovorne žičnice. Izdelal: Grega Žorž

Šupca in opazovalnica nad njo

Vojaška pot (iz leta 1940) od Šupce proti manjšemu vrhu z razgledom na prelaz. Izdelal: Grega Žorž
Obe zgradbi leta 1984 - spodnja je še dobro ohranjena. Foto: Tadej Brate
Spodnja zgradba leta 2017. Foto: Grega Žorž
Close Menu