Zgodovinsko društvo rapalska meja

Utrjevanje na obeh straneh rapalske meje

Utrjevanje mej oziroma gradnja obrambnih del se je v vojaški doktrini nadaljevala tudi v 20. stoletju. Zgolj nekaj primerov “modernih utrdb” obdobja pred prvo svetovno vojno lahko najdemo v Posočju, na Koroškem ter navsezadnje tudi ob pomorskih lukah Pulja in Kotorja.

Prvo desetletje po koncu prve svetovne vojne so evropske države izkoristile za premislek ali je gradnja stalnih obrambnih del zaradi napredka vojaške tehnike sploh še smiselna – takšna debata med obema taboroma se je odvijala marsikje tudi v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno. Med drugim tudi v Jugoslaviji.

Konec 20. let 20. stoletja je izgledalo, da so v večini Evrope zmagali zagovorniki gradnje, z njimi se je strinjala tudi javnost, saj so bili spomini na pozicijsko bojevanje še zelo sveži. Zgolj nekaj držav, ki so vodile v utrjevanju so Francija, Čehoslovaška in Italija. Kasneje so se jim pridružile tudi Grčija, Belgija, Jugoslavija, Finska, Sovjetska zveza in celo Nemčija.

 

CodePen - Hoving States Rupnikova linija

  • Sektor 1
  • Sektor 2
  • Sektor 3
  • Sektor 4
  • Sektor 5
  • Sektor 6


Alpski zid
  • Sektor XVII
  • Sektor XXI
  • Sektor XXII
  • Sektor XVIII
  • Sektor XXV
  • Sektor XXVI in XXVII

Alpski zid - Vallo Alpino

Italija je svoj obrambni sistem stalnih utrdb poimenovala Alpski zid ter ga pričela graditi ob celotnem Alpskem loku. Uradno se je gradnja pričela leta 1931, načrtovanje vsaj leta 1929, idejna zasnova pa v z letom 1927. Prva stalna obrambna dela ob rapalski meji so pričeli graditi leta 1933, v letu 1935 je bila večina že operativnih, a nedokončanih.

Gradnjo so izvajala gradbena podjetja, ki so jih pristojni Armadni zbori izbrali na podlagi razpisov, tudi sicer je bila gradnja Alpskega zidu premišljena, sistematično in celovito vodena operacija – vse od izmere in odkupa zemljišč, do predpisanih namestitev delavcev izbranega izvajalca.

V Italiji je pri snovanju Alpskega zidu, že pred letom 1931 zmagal tabor, ki je zagovarjal utrjevanje najbolj prehodnih območij, vmesno praznino največkrat goratega terena pa bi nadzorovali z mrežo vojašnic, dostopnih cest in hitro namestitvijo vojaštva. Že leta 1937 so deloma spremenili koncept, saj so na širšem območju obstoječih obrambnih skupin pričeli zgoščevati mrežo obrambni del z manjšimi, samostojnimi in nadzemnimi utrdbami (brez podzemnih delov).

Tik pred drugo svetovno vojno so uvedli še eno spremembo – obstoječe utrdbe so povečali, jim dodali več bojnih blokov in opazovalnic ter poskrbeli za večjo kapaciteto vojaštva.

Med vojno obrambni sistem Alpskega zidu ni odigral pretirane vloge, po drugi svetovni vojni pa je Italija sistem preimenovala ter vzdrževala vse do leta 1991. Zaradi vrnitve dela ozemlja nekdanje Avstro – Ogrske Sloveniji oziroma Jugoslaviji, je ob svoji novi meji pričela z gradnjo novih obrambnih del.

 

(Bizjak, Žorž, …)

Rupnikova linija

Prvi zametki utrjevanja v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev se je pričela že leta 1926, a do resnejših načrtov ni prišlo vse do leta 1935. V tem letu je bila večina utrdb Alpskega zidu ob rapalski meji že deloma operativnih. Ko so leta 1935 ustanovili komisijo za utrjevanje v Beogradu je ta snovala obrambo celotne Kraljevine Jugoslavije (preimenovanje v letu 1929) – kar je spriča dolžine meja in večinoma ravninskega sveta predstavljalo veliko oviro. Z letom 1936 so člani komisije pričeli z obiski vojaških zaveznic Kraljevine – Francije in Čehoslovaške ter v Jugoslavijo prinesli njihov koncept utrjevanja in zasnove obrambnih del.

Z letom 1936 je komisija začrtala tudi osrednje smeri italijanskega napada, ki so služile kot osnova poimenovanja posameznih sektorjev. Leta 1937 se je pričelo z gradnjo zgolj posameznih obrambnih del ob rapalski meji – za vse je bilo značilno, da gre za velike obrambne objekte, ki so po velikosti nekajkrat prekašali italijanske. Časovnica gradnje tovrstnih objektov je bila seveda veliko bolj zahtevna kot pri italijanskem Alpskem zidu. Leta 1938 so zato spremenili časovnico ter pričeli z načrtovanjem po odsekih, glavnina obrambnih del bi bila tako zgrajena do leta 1947. Leta 1938 se je po priključitvi Avstrije k Nemčiji zgodila menjava – za poveljnika utrjevanja je bil določen Slovenec Leon Rupnik, po katerem je obrambni sistem, še pred letom drugo svetovno vojno dobil tudi neuradno ime – Rupnikova linija.

V letih 1938 – 1941 je Jugoslavija hitela z gradnjo svojega obrambnega pasu, a je morala gradnjo razširiti še na nemško, madžarsko in ostale meje. Okupacija Čehoslovaške je pomenila konec dobave jeklenih zaščitnih delov in orožja. Vse to je Jugosalvijo prislilo k večkratnem krčenju načrtov – obrambna dela so postala vse manj številčna ter tudi veliko bolj preprosta. Kljub vsemu jim je v zadnjem letu pred vojno uspelo skoraj utrditi severno in zahodno mejo z več linijami preprostih bunkerjev, ki so bili izdelani po istem kalupu/merah.

 

(Habrnal et al, 2005; …)

Podobnosti in razlike

Oba sistema imata svoje začetke v imenovanju komisije, ki bi celovito reševala vprašanje utrjevanja državne meje. Italija je v zgolj dveh letih opustila ta pristop in utrjevanje prepustila armadnim zborom, ki so upravljali z ozemljem ob državni meji. Na podlagi njihovih predlogov je nato vrhovno poveljstvo izdelalo enotne smernice, a hkrati prepustilo zborom vse nadaljne odločitve, izbiro lokacij in zasnove posameznih obrambni del. Jugoslavija se je po drugi strani odločila za centralno vodeno načrtovanje, ki se je odražalo predvsem v univerzalnem pristopu gradnje in zasnove obrambnih del. Za razliko od Italije, ki je tipologijo utrdb in razvoj zaščitnih jeklenih delov razvijala sama, se je Jugoslavija naslonila na Francosko – Čehoslovaško šolo ter predvsem proizvodnjo zaščitnih delov in oborožitve. Šele po prekinjenem blagovnem sodelovanju je bila prisiljena samostojno reševati proizvodnjo jeklenih delov in gradbenega železa. Največ naročil je bilo oddanih železarni na Jesenicah, a je bila tehnologija preskromna napram Čehoslovaški.

Kljub temu, da sta oba obrambna pasova v večji meri izkoriščala teren, so utrdbe Alpskega zidu tu v prednosti, a le zaradi temeljne razlike v pristopu – Če je Jugoslavija razvijala “frontalno” obrambno linijo, je Italija svoja obrambna dela vedno postavila tako, da so z več strani nadzorovali prostor. Takšen pristop je otežil dostop nasprotnika do posamezne utrdbe, hkrati pa je poskrbel za večje število območij navzkrižnega ognja. Eksperimentiranje izven goratega območja je pripeljalo do unikatne zasnove Alpskega zidu med Idrijo in Reko, saj so manjša obrambna dela postavili pred samo obrambno skupino, pehoto pa držali v neposrednem zaledju in na bokih.

 

Close Menu