Vojaška dediščina Italije

Vojaška pot iz Zadnjice (600m) na Triglav (2530m).

XI. armadni zbor je imel leta 1940 ob rapalski meji, poleg enot mejne straže v svoji sestavi tudi pehotni diviziji Isonzo (Soča) in Re (kraljevska). Divizija Re je bila sestavljenega iz 1. in 2. pehotnega polka, divizija Isonzo pa iz 23. in 24. pehotnega polka. Obe diviziji sta delovali na ozemlju današnje Slovenije, poveljstvo divizije Re je bilo v Gorenji Trebuši, poveljstvo divizije Isonzo pa v današnji, še aktivni vojašnici v Postojni. Poveljstvo 1. polka je bilo v Črnem Vrhu nad Idrijo, 2. polka na Oblakovem vrhu, 23. polka na Hrušici in 24. polka na Ravbarkomandi. Čeprav je bil XI. armadni zbor nameščen v mestu Videm, je imel poveljstvo tudi v Kanalu ob Soči. Znotraj XI. armadnega zbora je delovalo še poveljstvo letalskih enot na letališču pri Gorici in poveljstvo Alpinov, ki je bilo v vojašnici v Bovcu. Iz razporeditve poveljstev je razvidno, da so za gorski odsek meje med Jalovcem in Poreznom skrbele gorske enote Alpinov, pehota pa za preostali del do Velikega Javornika, kjer se je pričelo območje pristojnosti V. armadnega zbora.

Opisi posameznih obrambnih skupin XI. armadnega zbora

 

V. armadni zbor s sedežem v Trstu je bil pristojen za območje Julijske krajine med Debelo skalo ter Reko.

Ceste in poti

Nobena druga kategorija dediščine medvojnega obdobja ni toliko obširna in danes tako množično v uporabi kot ravno ceste in poti. Na ozemlju nekdanje Julijske krajine se tovrstna snovna dediščina nahaja v vseh (razen avtoceste) kategorijah današnjega cestnega omrežja, marsikatera vojaška pot v Julijskih Alpah pa danes ni več vpisana v register.
Že v času začasne uprave so pričeli z obnovo in vzdrževanjem cest, med drugim tudi ceste na prelaz Vršič, na drugi strani meje pa je Jugoslavija svoj cestni program sprejela šele leta 1935, kar 17 let po ustanovitvi države. Cesta na Mangartsko sedlo in udobna pot iz Zadnjice na Triglav sta najbolj poznana gradbena projekta italijanske vojske iz tistega časa, obstajalo pa jih je še veliko več.
Cesta na Mangartsko sedlo je danes najvišje speljana cesta v Sloveniji, skoraj 15 let pred njo pa so Alpinci zgradili pot, ki je prav tako sodila v državno omrežje prometnic (nevoznih cest) še višje, povsem pod vrh Triglava do postojanke Morbegno na 2530m.
Italijanska vojska se je zavedala, da brez ustreznega prometnega omrežja ne more načrtovati obsežnih vojaških operacij, zato se je prometnicam posvečala vsaj toliko kot kasnejši gradnji obrambnega pasu. Cestno omrežje Julijske krajine so tekom medvojnega obdobja stalno širili in posledično vanj vložili večja finančna sredstva, pri tem pa je potrebno poudariti, da so že zelo zgodaj izdelali dolgoročno strategijo in ji naslednjega četrt stoletja tudi sledili. Zaradi sprememb kategorizacije cestnega omrežja se (v magistrskem delu) poslužujemo kartografskih standardov Vojnogeografskega inštituta iz leta 1936. Prometnice so takrat razdelili v dve skupini glede na zmožnost uporabe avtomobila. Prva skupina so bile t. i. prevozne ceste (strade rotabili), ki so obsegale pet kategorij, ki so jih dalje delili na podlagi tega, ali je zanje skrbela državna cestna služba. Ti dve skupini sta tako bili vzdrževane ceste in ceste brez vzdrževanja. K prvim so sodile ceste prvih treh kategorij, ki so tako obsegale ceste širine več kot osem metrov (1. kategorija), ceste za dvosmerni promet širine od šest do osem metrov (2. kategorija) in ceste za enosmerni promet širine od treh do šestih metrov (3. kategorija). Ceste, ki jih niso vzdrževali, so delili na ceste za enosmerni promet (strada carreggiabile) 4. kategorije in kolovoze 5. kategorije (strada campestre). Druga osnovna skupina so t. i. ceste, neprimerne za promet (strade non rotabili), in jih ne nazivamo več ceste, temveč poti, in se dalje delijo glede na širino in pomen. Najširše so tako poti, ki so primerne za oskrbo lokalnih naselij (mulattiera atta anche ai traini locali, v magistrskem delu opredeljene kot kategorija D), sledijo jim navadne široke poti (mulattiera ordinaria, v magistrskem delu opredeljene kot kategorija E), nato pa še lažje in zahtevnejše pešpoti oz. steze (sentiero per soli pedoni). V arhivskem gradivu se pojavi še oznaka mulattiere sentiere, kar lahko prevedemo kot najožja oblika poti, ki se uporablja kot pešpot, a upošteva gradbena načela mulatjer, ki predpisujejo določen naklon.
Obsežna sistemska širitev in prenova cestnega omrežja se je sicer pričela z letom 1927, gradnja poti za vojaške potrebe pa se je v Julijskih Alpah sistemsko pričela že najkasneje leta 1924. Poti so sodile v že omenjeni kategoriji D in E ter gre pravzaprav za gradbeno obliko, ki ji tako v Sloveniji kot Italiji pravimo mulatjera. Izraz izhaja iz starejšega obdobja gradnje tovornih poti, po katerih so v glavnem tovorili z mulo ali s konjem, saj so na ta način najlažje povezali kraje na težje prehodnem terenu. To obliko poti lahko najdemo po celotni Evropi, saj je gradnja široke in utrjene ceste pomenila ogromno finančno breme, največkrat pa ni bila smotrna tudi zaradi premajhnega obsega prometa, saj je v glavnem šlo za dostopne poti odročnejših krajev.
Zaradi kakovostne gradnje so italijanske poti še danes zelo dobro ohranjene, čeprav jih je na najbolj izpostavljenih mestih že načel zob časa. Tako kot številne italijanske zgradbe iz medvojnega obdobja so tudi te utrjene in grajene poti, ki jim je slovenska planinska srenja v medvojnem obdobju pravila kar cesta, postale del slovenskega omrežja planinskih poti ter so še danes v uporabi. S tem so bile izvzete iz državnega cestnega omrežja. S porastom kolesarstva v gorah, z njegovo pravno ureditvijo in ustanovitvijo komisije za turno kolesarstvo pri PZS so te poti po skoraj stoletju zopet deležne večje pozornosti in marsikje tudi delne obnove ali vsaj čiščenja. Vsekakor pa so te poti za turno kolesarjenje povsem primerne
Skupno dolžino novih vojaških poti v Julijskih Alpah brez Loške Koritnice in Vršiča, torej od Kriških podov do Podbrda brez Porezna, smo pridobili na podlagi digitalizacije, registra planinskih poti Planinske zveze Slovenije in vektorska sloja TTN v merilu 1 : 10.000 Geodetske uprave Republike Slovenije. Skupna dolžina novih vojaških poti znaša 112,4 km, pri tem pa nismo upoštevali 18 km obstoječih poti na območju nad dolino Tolminke, ki so bile zgrajene med prvo svetovno vojno in obnovljene ter tudi delno povsem na novo speljane po letu 1924 (primer: pot na Prehodce iz doline Tolminke, iz Lepene na Krnska jezera, … ).
Perifernost, obmejnost, politični pritisk, industrializacija in še številni drugi procesi po drugi svetovni vojni so številna naselja v hribovitih in goratih območjih bivše Julijske krajine demografsko povsem izčrpali. Dostopno cestno omrežje, ki je bilo zgrajeno za potrebe nadzora rapalske meje in neizogibnega napada na Jugoslavijo, je ponekod še danes edina prometnica teh naselij. Brez italijanske želje po vojaškem utrjevanju in nadzoru meje bi bila obstoj in preživetje višje ležečih naselij v povojnem obdobju socialistične Jugoslavije skoraj nemogoča. S tem ne mislimo le na naselja visoko nad dolino reke Bače, ki so bila pred gradnjo omenjenih cest težje dostopna, temveč tudi na številne ceste, ki se vijejo na Trnovski gozd, Hrušico, Vremščico, Javornike in Snežnik, ter seveda na številne manjše ceste med posameznimi kraji.

Vojašnice

Rapalsko obdobje lahko na podlagi vojaške navzočnosti v Julijski krajini razdelimo na tri obdobja: okupacijsko (1918-1922), obdobje demobilizacje (1922-1927) in obdobje postopnega kopičenja, ki je svoj vrhunec dosegel z drugo svetovno vojno.
V Zgornjem Posočju so “podedovali” novo vojašnico Avstro-Ogrske v Tolminu, ki so jo preimenovali v vojašnico Italia. To je bila takrat tudi največja vojašnica v zaledju rapalske meje. V 20. letih je bila glavna vojaška moč Italije v alpskem delu rapalske meje v rokah korpusa Alpincev, ki so od spomladi 1924 dalje poletja preživljali tako, da so gradili zgoraj opisane poti. Stanje se prične spreminjati leta 1927, ko zopet ustanovijo pokrajino Julijska krajina (1922-1927 del Videmske pokrajine), italijanska vojska sprejme odločitev o utrjevanju meje in na območje med tromejo in Javorniki zopet pride XI. armadni zbor.
Alpini so v tej novi luči vojaške navzočnosti dobili nove prostore v Trbižu, za odsek od Jalovca dalje pa so zgradili nov kompleks vojašnice Cantore v Trentarskem zaselku na Logu, ki je danes izjemno dobro ohranjena, tam pa je tudi (posoški) sedež TNP.
Sodeč po zapisih v časopisju, Planinskem vestniku in arhivih so ali istočasno ali v naslednji gradbeni sezoni pričeli tudi z gradnjo vojašnice kralja Viktorja Emanuela III. neposredno pod Triglavom na 2525m, ki je s tem postala (tudi danes) najvišja zgradba na območju Slovenije. Vse od 80. let dalje je vojašnica pospešeno propadala zaradi vremenskih vplivov in pridnih rok, po objavi članka o njej leta 2014 pa je zgradba resnično le še kup kamenja, betona in železja.
Ker je Tolmin že neposredno zaledje meje so se odločili za gradnjo kompleksa vojašnice Cesare Battisti na predelu Za Lepočami pod strateško pomembnim in lažje prehodnim Bogatinskim sedlom.
Vojašnica je tekom kopičenja vojske v 30. letih doživela širitev ter dobila tudi tri “podružnice” na Veliki Monturi, pod Šmohorjem in na Prehodcih.
V Podbrdu so Alpincem zgradili naslednjo vojašnico (tam je danes propadla tekstilna tovarna), v gorah nad Podbrom pa vojašnico Monte d’Oro na Slatniku (Slatnik – “Zlatnik” – d’Oro), ki je danes kljub temu, da je bivalni prostor drobnice že skoraj drugo desetletje najbolje ohranjena gorska vojašnica Alpincev pri nas. Za njeno prihodnost bi bilo najbolje poskrbljeno, če bi smučarski projekt “Bohinj 2864” zaživel, saj je zgradba odkupljena, v njej pa naj bi bil gostinjsko-prenočitveni objekt.
V prvem desetletju je tako Italija v Julijskih Alpah zgradila pet novih in razširila obstoječ kompleks vojašnice v Tolminu. Kljub kasnejšim dogodkom, kot je ustanovitev namenskega mejnega korpusa mejne straže (GAF) moramo vseh šest vojašnic obravnavati brez ločevanja na podsektorje mejne straže, saj so takšen sistem ob rapalski meji vzpostavili šele leta 1935 ter zadnjič reformirali leta 1939, se pravi desetletje kasneje.
Odločitev o zasnovi obrambnega pasu je seveda sprožila gradnje vojašnic tudi južneje, saj je bil to temelj vojaške navzočnosti. Kraji ob meji, ki so dobili eno ali celo več vojašnic so: Bovec, Kobarid, Cerkno, Spodnja Idrija, Idrija, Črni Vrh nad Idrijo, Podkraj, Postojna, Pivka in Ilirska Bistrica, v notranjosti pa še Gorica, Ajdovščina in Vipava. Zopet lahko tu izpostavimo Tolmin, ki je dobil v neposredni okolici še štiri nove vojašnice!
Bolj kot se časovno približujemo letu 1941, bolj razvejano je omrežje vojašnic, večjim bivalnim pa se je pridružilo še nepredstavljivo število manjših, ki so v hribovitem svetu Cerkljanskega in Idrijskega hribovja ter na obsežnih visokih dinarskokraških planotah Slovenije postale ogrodje povezanega obrambnega sistema takoj za mejo. Največjo zaslugo za to ima nov vojaški korpus mejne straže, ki je v 30. letih (tudi na željo Alpincev) v upravljanje prevzel pet zgoraj opisanih gorskih vojašnic iz poznih 20. let. Kljub italijanski uniformnosti države so vojašnice zgolj na območju Slovenije izjemno različne in predvsem še danes uporabne. O temu priča tako naselitev Jugoslovanske ljudske armade in danes Slovenske vojske. Danes so v aktivni vojaški uporabi le vojašnice v Vipavi, Postojni in Pivki.
So pa zato nekdanje vojašnice in samostojne zgradbe poveljstev dobile novo vlogo. V Idriji je tako zdravstvena ustanova, Tolminske vojašnice so preurejene v ali trgovska središča ali industrijske cone, v Trenti smo že omenili sedež Triglavskega narodnega parka, v Kobaridu Mlekarna Planika, v Ajdoviščini izobraževalna ustanova, v eni izmed pivških vojašnic pa Park vojaške zgodovine, ki je zagotovo ena izmed vodilnih ustanov, ki se ukvarja z raziskavo in predstavitvijo vojaške zgodovine.
Usoda večine manjših vojašnic ob meji je danes klavrna. Večini je sicer uspelo uspešno prestati vojno obdobje, vendar so danes zapuščene in propadajo tako v visokogorju, kot v poseljenem osrednjem delu meje, kot v obsežnih gozdovih Javornikov in Snežnika. Nekaj jih je preurejenih v bivališča, nekaj v počitniške ali začasne delovne namene, vsekakor pa lahko ob celotnem mejnem pasu naštejemo več kot sto zgradb, ki so zapuščene.
Vsekakor so vojašnice prerasle ceste in poti v našem dojemanju dediščine tega obdobja in je naš odnos do njih (od primera do primera) lahko že povsem drugačen. Nihče tako ne očita slovenskim podjetjem, ki so že v 50. letih dobila v last povsem ohranjene vojašnice in v njih pričela izvajati svoje dejavnosti. Tudi planinska društva so videla potencial teh izjemno dobro grajenih in na povsem enako izjemnih lokacijah zgradb, ki so jih pričela preurejati v planinske domove le tri do štiri leta po koncu druge svetovne vojne oz. ponekod že prvo leto po podpisu Pariške pogodbe o razveljavitvi rapalske meje leta 1947! Takšna dva planinska domova sta Dom na Črni Prsti in Planinski dom na Poreznu, oba sta namreč zgrajena v vojašnici mejne straže.
Da poreklo zgradb in celo njihov politični pedigre nista predstavljala večje ovire pričajo planinski domovi ob izviru Soče, Dom Klementa Juga v Lepeni in Planinski dom na Pl. Razor, saj so vse tri zgradbe prvotne postojanke fašistične prostovoljne organizacije MVSN oz. njenega krila mejne milice. Podobno je današnji zdravstveni dom v Kanalu ob Soči v nekdanji vojašnici (in poveljstvu) finančne straže, sploh njihove zgradbe v večjih krajih so danes skoraj vse v javni uporabi.
In vendar se preostanka vojašnic, ki so danes zapuščene drži duh fašizma in miselnost, da je bolje, da ti spomeniki tistega obdobja propadejo in jih pokoplje čas. Seveda le v primeru pomanjkanja interesa oz. okolja, ki v njih ne vidi lastnega potenciala razvoja. Nekdanja najvišja vojašnica pod Triglavom je lahko zgledni primer pri našem dojemanju te dediščine, saj taisti posameznik, ki si je v njeni stražarnici uredil (in vzdržuje) počitniško bivališče zagovarja njen propad predvsem in le zaradi njenega porekla, čeprav je jasno razvidno, da hkrati taisto dediščino uporablja, obnavlja in si jo lasti ter je že odločil o njeni prihodnosti, čeprav zgradba in zemljišče v zemljiški knjigi pripadata Republiki Sloveniji oz. Ministrstvu za Obrambo.

Obrambna dela

S pričetkom strateškega snovanja obrambnega pasu v mejnem pasu vseh meja Italije v letu 1927 se je odprlo tudi vprašanje gradnje stalnih obrambnih del, predvsem kje naj bodo in kolikšna naj bo povezanost med njimi. Če primerjamo gradnjo stalnih obrambnih del v času pred prvo svetovno vojno vidimo, da so le-ta temeljila na izbranih lokacijah, ki so bila ali strateške pomembnosti ali pa so zaradi svojih naravnih značilnosti ponujala najboljšo zmožnost obrambe pred napadalci. Tako Franciji, Italiji in Avstro-Ogrski pa je bili značilno, da so bila takšna dela točkovna in niso predstavljala sklenjene obrambne linije. Vse tri države so namreč v alpskem prostoru zgradile moderne utrdbe, ki jih lahko genetsko povežemo s konceptom trdnjav.
Kljub razvoju orožja in izkušnjam prve svetovne vojne je Italija ohranila predvojno tradicijo točkovnega utrjevanja pomembnih prehodov v notranjost svojega državnega ozemlja, kar je za razumevanje Alpskega zidu izjemnega pomena. Francija se je namreč odločila za gradnjo linijskega sistema, zaradi vojaških in političnih povezav pa je temu veliko kasneje (vsaj v konceptu) sledila tudi Jugoslavija.
Kljub temu, da z Alpskim zidom avtomatsko povezujemo predvsem utrdbe je bil obrambni sistem veliko širši in mu težko pripišemo izraz utrdbeni, saj je vseboval (tako finančno kot količinsko) tudi gradnjo cestnega omrežja, večjih vojašnic, manjših vojašnic, skladišč, letališč, baterij topništva, opazovalnic, zaradi kraškosti naših gora in planot izjemno pomembnih zbiralnikov vode in poveljstev, pri temu pa sploh še nismo omenili začasnih obrambnih del v obliki strelskih jarkov, zaviralnih sredstev in utrjenih točk, ki so predstavljali hrbtenico obrambnega sistema. Seveda so utrdbe, kot mogočne nekaj tisoč tonske podzemne ali nadzemne zgradbe iz betona in železa daleč prepričljivi monumentalni gradbeni ostanek Alpskega zidu in upravičeno predstavljajo sredico pozornosti raziskovalcev, ne smemo pozabiti, da so že v samem konceptu zasnove Alpskega zidu mišljene kot manjša samostojna utrjena območja ob prometnicah preko meje.
Tako kot pri ostalih vsebinah tudi tu poudarjamo časovni razpon, saj je celoten postopek zasnove, gradnje in vzdrževanja pri nas trajal polnih šestnajst let (1927-1943) oz. le tri leta manj kot gradnja omrežja cest in poti. V tem obdobju so številni dogodki vplivali na intenzivnost gradnje, dograjevanje, obliko delov utrdb in materiale. Predvsem se to opazi pri gradnjah v zadnjih sedmih letih, ko zaradi spora vojske in mornarice zaradi železa krepko zmanjšajo ali celo ukinejo uporabo jeklenih zaščitnih delov. Iz tega obdobja so daleč najbolj dokončane utrdbe v dolini Soče pri Lepeni in na Planini Polog, pri vseh pa vidimo nove koncepte, ki jih navsezadnje lahko enakovredno prenesemo tudi preko današnje državne meje, kjer so po drugi svetovni vojni pričeli z novo gradnjo obrambnega sistema oz. jo na območju Rateč zgolj nadaljevali.