Gorska vojašnica (kralja) Viktorja Emanuella III pod Triglavom
Kljub temu, da je triglavski odsek najbolj prepoznaven odsek rapalske meje, se je izkazalo, da je dosedanje vedenje pomanjkljivo ali celo napačno. Izsledki magistrske naloge o območju pod Triglavom so bili 2014 in 2015 objavljeni v slovenskem in italijanskem jeziku v publikacijah Planinski vestnik, kjer sta izšla dva članka ter v italijanski literaturi Alpinismo Goriziano in Alpi Giulie. Tako kot drugod ob demarkacijski črti so tudi tu Italijani želeli že leta 1919 namestiti vojaško posadko, ki bi bila zadolžena za nadzor ter nudila dodatno težo pri političnih pogajanjih. Dopis o končanju gradnje »capanne Morbegno«, z dne 26. septembra 1919, je bil poslan poveljstvu 8. armade (Žorž, 2015). V njem pa 52. divizija obvešča, da je upoštevala povelje vrhovnega poveljstva in 8. armade, saj je za gradnjo zadolžila bataljon Morbegno 1. polka Alpinov. Le-ta je v skrbel, da sta bili v njej stalno bivala dva častnika in sedem Alpinov, ki so bili zadolženi za patruljiranje vzdolž demarkacijske črte. O notranjosti izvemo, da je imela tri prostore, ki so skupno merili šest krat tri metre in so bili ločeni s kamnitimi zidovi, ki so služili tudi kot spodnji del, sicer lesene zgradbe. Poročilu je priložen tudi zemljevid z lokacijo zgradbe (Žorž, 2015). Po določitvi meje v letu 1924 je stalna posadka Morbegne izgubila na pomenu in so zgradbo zapustili. Ponovna vojaška navzočnost Italijanske vojske se prične šele z gradnjo poti in žičnice do Capanne Jolande, ki se je nahajala na polovici poti do sedla Dolič. Po končani gradnji poti so pričeli z gradnjo nove vojašnice, ki je še danes najvišja registrirana zgradba na območju Slovenije. Vojašnica kralja Viktorja Emanuela III je bila z dolino povezana preko vojaške poti, telefonskega kabla in tovorne žičnice, saj so po letu 1935 zgradili še podaljšek žičnice od Capanne Jolande, ki je bila do takrat končna postaja (Žorž, 2014). O povojni usodi vojašnice je gotovo le to, da je ime Morbegno prešlo na vojašnico kralja Viktorja Emanuela III, ki je še vse do 70. let ostala povsem ohranjena in primerna za bivanje (Žorž, 2014). To se je najverjetneje zgodilo zaradi tega, ker je bila Capanna Morbegno znana tako planincem in domačinom, vojašnica pa je nastala v obdobju, ko so se gradnje obrambnega sistema že skrivale pred javnostjo.
Da je imenoslovje v magistrskem delu podano pravilno potrjuje tudi omemba vojašnice in capanne Morbegno v članku italijanskega alpinista revije Le Alpi (Le Alpi, 1940). Vojašnica je kljub številnim načrtom o obnovi v planinski dom danes uničena, saj je po propadu lesene strešne kritine konec osemdesetih let pričela hitro razpadati. Tako domačini kot javnost za izredno hiter propad zgradbe po letu 2008 krivijo Lojza Žaklja, ki si je prilastil stražarnico poleg vojašnice in v njej preživlja prosti čas vse od leta 1977. Danes je vojašnica in zemljišče last Republike Slovenije, z njo pa upravlja Ministrstvo za obrambo.
Pod sedlom Dolič je CAI Trst leta 1931 odprl nov planinski dom, ki je nosil ime po tržaškem alpinistu Rifugio Napoleone Cozzi. Ne le za potrebe gradnje poti, temveč tudi gradnje zavetišča so sklenili dogovor med vojsko in CAI Trst o kateri poročajo 3. oktobra 1931, z njo pa so upravljali žičničarji XI. inženirskega polka. Iz objave članka o otvoritvi doma črpamo tudi podatke, da je bila gradnja mogoča izključno zaradi žičnice, ki se je v enem raztežaju vzpela preko 800 metrov. Planinsko društvo je gradbeni material zbral ob spodnji postaji žičnice, kjer so tekom devetdesetih dni povsem zgradili deloma leseno in deloma kamnito planinsko postojanko, jo nato razdrli ter med tem oštevilčili vse kamnite in lesene elemente ter jih tekom naslednjih osemdesetih dni z žičnico dvignili na sedlo. Postojanko so nato na njenem mestu pod sedlom Dolič zgradili kot montažno gradnjo (CAI, 1930). Po odprtju je prostor v domu najemala tudi mejna milica. Finančna straža je nadzor tega območja izvajala le poleti in za to uporabljala prostore vojašnice Viktorja Emanuella III. Streha planinskega doma se je leta 1947 zaradi teže snega sesedla, kar je bil tudi razlog za gradnjo novega planinskega doma dvajset metrov stran, kjer stoji še danes.
O gradnjah pod Triglavom smo že leta 2014 pisali tudi v Planinskem vestniku.
Poročilo komisije, ki je pred 50 leti obiskala "Morbegno"
Ko že omenjam pisne vire, se nam je še med urejanjem prvega članka zgodilo lepo naključje. Med iskanjem dokumentarnih fotografij vojašnice sem naletel na Andreja Vidmarja iz Tolmina. Njegov stari oče Janez Vidmar in oče Metod sta pred natanko petdesetimi leti, konec avgusta 1964, vodila komisijo, ki je obiskala lažno Morbegno. Janez Vidmar je bil še član predvojnega ilegalnega Planinskega kluba Krpelj in prvi povojni predsednik PD Tolmin, sin Metod pa je bil gradbeni inženir in projektant. Po ogledu je napravil temeljito poročilo obstoječega stanja, narisal načrte vseh štirih nivojev (klet, pritličje, prvo nadstropje in mansarda) in naredil dva predloga obnove objekta za potrebe naraščajočega turističnega prometa.
Ideja projekta obnove vojašnice v planinski dom je sicer nastala v krogih PD Tolmin, kjer je v upravnem odboru izstopal predvsem direktor Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, dr. Viktor Klanjšček (pozneje tudi pobudnik in motor izgradnje Kaninskih žičnic in več drugih projektov). Parcela, na kateri je bila vojašnica, je takrat spadala v tolminsko občino, po osamosvojitvi in ozemeljskem drobljenju pa se danes nahaja v občini Bovec.
Poročilo med drugim omenja, da je Planinska zveza Slovenije objekt, ki je bil v prvih letih po vojni še odlično ohranjen in brez vlage v notranjosti, dejansko želela izkoristiti kot pomembno visokogorsko zavetišče. Izbrano je bilo že tudi njeno ime: Kugyjev dom pod Triglavom.
Komisija je v času svojega obiska ugotovila, da plenjenje še vedno poteka. Odnašal se je opaž in razni mizarski izdelki, pogradi in tudi peči, ki so bile nameščene v vseh prostorih. Velik objekt je bil tudi priročen vir gradbenega materiala. Komisija je mimogrede, ob obisku koče na Doliču, v drvarnici našla dele tramov, ki so bili izžagani iz njene strešne konstrukcije.
Zapuščena zgradba je seveda stalno privabljala mimoidoče in domačine, ki so puščali odprta okna ter odnašali ven, kar se je dalo, saj so Italijani objekt zapustili popolnoma opremljen. Po nekaj letih je pločevinasto streho poškodoval veter in PZS je celo izvedla nekaj popravil s strešno lepenko, da bi preprečila nastajanje škode. Žal je bilo to tudi vse. V poročilu je naštetih veliko tehničnih podatkov o sami zgradbi. Dolga je bila 30, široka 11 in visoka 17 metrov. Zunanje stene so bile kamnite in debele več kot 60 centimetrov, notranje stene in tlaki pa betonski. V kleti so bili trije veliki prostori za shranjevanje in umivalnica. Pritličje je bilo namenjeno kuhinji, shrambi in prostorom za osebje. V zgornje etaže sta vodili dve stopnišči. Prvo nadstropje je imelo obsežen predprostor in dve veliki skupni spalnici. V visoki mansardi, kakor kažejo poročilo in fotografije, ni bilo izgotovljenih namestitvenih prostorov. Bilo pa je popolnoma obito v les in dobro osvetljeno skozi strešna okna in dve stranski ter po mnenju komisije popolnoma uporabno za preureditev v več manjših enot.
Podi, stropi in stene so bili v večini prostorov obiti z lesom. Ogrevanje objekta je bilo na trda goriva, voda pa je bila kapnica iz velikega rezervoarja, ki je imel okoli 50 kubičnih metrov prostornine. Zgrajen je bil tudi preprost vodovod do korita pred zgradbo, v klet, kjer so bile umivalnice, in seveda v kuhinjo. Vsako nadstropje, vključno z mansardo, je imelo tudi stranišče, ki je zaradi omejenih količin vode delovalo brez izplakovanja.
Strešna konstrukcija je bila (z izjemo manjkajočih tramov) po oceni komisije še popolnoma zdrava in bi lahko ostala. Seštevek vseh uporabnih površin je znašal impozantnih 855 kvadratnih metrov.
Metod Vidmar je v poročilo vključil dva predloga obnove s predračunom. Šlo je za cenejšo in za dražjo varianto, ki bi potekala postopoma.
Projektant je predvidel temeljito prenovo pritličja z recepcijo, kuhinjo, točilnico, jedilnico, sanitarijami in prostori za osebje. V prvem nadstropju bi bile tri večje skupne spalnice za do 38 oseb, sanitarije in prostor za druženje. V mansardi pa naj bi bilo narejenih 14 dvoposteljnih sob, sanitarije in prostor za druženje. V ceno obnove je bila vključena tudi gradnja nove žičnice na trasi italijanske, ki je tedaj ni bilo več. Jeklenice žičnic so bile namreč v revnem povojnem obdobju za domačine dragoceno darilo in so verjetno tedaj že več let opravljale svojo funkcijo samotežnih žičnic za spravilo sena v Soški dolini (op. avtorja). Električna oskrba planinskega doma je bila predvidena z bencinskim agregatom, ki bi bil zaradi hrupa nameščen v bunkerju, ki je sedaj znan kot Žakljev bivak.
Seveda pa nič ne stane, če manipuliramo z mislijo, kako bi bilo, če bi bil načrt obnove uresničen. Lokacija tako stare kakor nove koče na Doliču je že premnogokrat dokazala, da je preveč izpostavljena plazovom in da bo treba resno razmisliti o nadomestni gradnji, seveda pa ne na mestu vojašnice, temveč niže, pod Šmarjetno glavo. Če bi namreč sešteli vse stroške dragih popravil, izgradnje prizidka in izgubljenih delovnih ur prostovoljcev, bi pred plazovi varna koča uro hoda više brez dvoma pomenila pametnejšo izbiro.
Vsaka špekulacija ima kot vedno svoje zagovornike in nasprotnike, objekta v fizični obliki pa danes praktično ni več. Čas za obnovo je bil verjetno zamujen že v začetku sedemdesetih let, ko je bilo na tihem odločeno, da Kugyjevega doma pod Triglavom nikoli ne bo. Po tem pa je leta 2005 prišla 110. obletnica postavitve Aljaževega stolpa, na kateri se je po nepotrebnem omenjalo, da je pod Triglavom dovolj prostora za še eno kočo. In bilo je seveda jasno, kje.
Tisti debeli kamniti zidovi bi lahko stali še zelo dolgo in predstavljali poučno zanimivost, podobno kakor objekti na soški fronti ali v zadnjem času turistično že nekoliko obujena Rupnikova linija in Alpski zid. Veliko se da postoriti že z minimalnim vložkom, saj marsikje zadostuje zgolj informativna tabla, da se seznanijo mimoidoči. Ljudje smo radovedni in željni znanja, takšni bodo tudi zanamci. Zato je dobrodošla vsaka pobuda, ki poteši željo po spoznavanju naše zgodovinske dediščine. In ob tem ne pozabimo, da zgodovinska dediščina niso le Aljažev stolp, rimska nekropola ali znana romarska cerkev, temveč tudi tisto, kar ni dosledno zaščiteno po črki zakona. Na vsem tem naj bi temeljil zgodovinski spomin naroda.
Dobre izkušnje iz sosednjih alpskih držav táko razmišljanje odločno potrjujejo, pri nas pa očitno raje ravnamo po načelu Ludvika XIV., ki je nekoč izjavil: “Za menoj potop”. Skrajno sebične besede enega človeka, ki so mu bili pomembni le lastni interesi, ne pa, kaj bo ostalo prihodnjim rodovom. Tako je tudi Lojz** tam pod Triglavom vzel stvari v svoje roke, ker je hotel svoj mir. In po več letih trdega dela ga zdaj res ima.
Pot in tovorni žičnici iz Zadnjice
Leta 1926 so pot na Triglav Alpinci 69. čete bataljona Gemona 8. polka pričeli graditi na koncu Zadnjiške ceste (narejena 1922), kjer so z betonskim mostom premostili potok izpod Luknje in jo zgradili vse do že omenjene Capanne Morbegno pod Triglavom. Od nove poti so zgradili tudi odcep proti Luknji (I_07B). Ob poti na Triglav so številni manjši podpisi posameznikov, ki v glavnem zajemajo začetnice imena in priimka in letnico 1902, ki se pojavlja tudi ob podpisih bataljona iz leta 1939 oz. v povezavi z napisom C.I. 1902. Ob poti so zgradili zavetišče Rif. Gemona, katerega ruševine so še danes lepo ohranjene. Gradnjo drugega zavetišča, Capanna Jolanda, povezujemo z gradnjo tovorne žičnice zaradi gradnje vojašnice Viktorja Emanuela III. pod Triglavom. Nova pot pod Triglav je tako premagala višinsko razliko 1600 m in je še danes z doseženimi 2520 m najvišje speljana široka pot in nenavadna pešpot na območju Julijskih Alp. Gradnjo poti je ponovno izkoristilo Planinsko društvo CAI Trst, ki je pod sedlom Dolič zgradilo in 19. oktobra 1930 odprlo novo planinsko postojanko Rif. Napoleone Cozzi.
Italijanski planinski vodnik iz leta 1928 pot na Triglav že opisuje takole: Izhodišče je zaselek Na Logu, kjer pričnemo pot po dolini Zadnjice (Val Zadnizza) do njenega zatrepa, kjer prečkamo most. Tu se prične udobna mulatjera, ki nas pripelje do razcepa. Leva pot odcepi do Luknje (Passo Forame), desna pa proti Doliču (Passo Dolez). Na tem razcepu zavijemo desno na novo mulatjero (kar pomeni, da je bila zgrajena malo pred letom 1929; op. avtorja), ki se drzno vije nad dolino. Po eni uri pridemo do Capanne Jolanda (1840 m, kjer je bila do sredine tridesetih let končna postaja tovorne žičnice; op. avtorja). Kmalu nato pridemo do naslednje – Capanna Superiore, ki jo kasnejši viri omenjajo kot Rif. Gemona. Le ta leži na višini 1880 m. Tu je tudi odcep za staro Kugyevo pot (Via Kugy). Pot nadaljujemo po mulatjeri mimo “Vallone Kugy” in kmalu vstopimo v strm svet “Vallone Dolez”, kjer je mulatjera vklesana v živo skalo ter na mnogih mestih podprta z zidovi. Po strmem vzponu pridemo do številnih barak, ki so jih za sabo pustili alpini, ki so gradili mulatjero. Od Capanne Jolande do barak je ena ura hoje. Pot se nato vzpne čez melišče, nato zopet poravna ter obrne proti vzhodu – to je “lažni” prelaz Dolič (false passo Dolez). Na pravem prelazu Dolič najdemo mejni sektorski kamen “Cippa Principale 11” ter čudovit pogled na jugoslovanske gore. Blizu lažnega prelaza oz. pod vrhom Svete Margarete (Šmarjetne glave) bodo leta 1930 pričeli z gradnjo nove planinske koče, ki jo bodo financirali Tržaški gimnastičarji ter planinski odsek CAI Trst.
Leta 1929 se je mulatjera uradno končala na “lažnem” prelazu Dolič, viri pa nam povedo, da je bila od tu do Capanne Morbegno že v gradnji ter naj bi bila predvidoma končana leta 1930 ali 1931. Leta 1929 so tako planinci že hodili po deloma zgrajeni mulatjeri skozi divji kraški svet in v eni uri in pol prispeli do Capanne Morbegno, ki stoji pod Triglavsko škrbino. Kar je za nas najbolj pomembno pa je sledeče besedilo: “20 minut preden prispemo do Capanne Morbegno, se z mulatjere odcepi še ena pot. Ta nas pripelje do gradbišča večje zidane zgradbe na višini 2558 m, malo pod vrhom Glave v Zaplanji”.
S tem dobimo prvi zaznamek v javnosti dostopni literaturi, o gradnji novega ter najvišjega objekta v naših gorah
Odsek žičnice št. 1 je bil speljan s predela Utro (zatrep doline Zadnjice, levo od ceste pred kamitim mostom) do Capanne Jolande. Odsek št. 2 pa od Capanne Jolande do Caserme Rifugio Vittorio Emanuele III di Monte Tricorno. Če ime prevedemo v slovenščino, se torej pravilno ime ruševin, ki jim danes napačno pravimo Morbegna, glasi takole: Triglavska gorska vojašnica (kralja) Vittoria Emanula tretjega. Vojašnica je bila sprva zgrajena za korpus Alpincev, ki je vse od leta 1921 skrbel za vojaško obrambo italijanskih mej, a je kasneje (po letu 1936) spadala v okvir novoustanovljenih enot G.A.F. – Guardia Alla Frontiera Zgornjesoškega sektorja, ki je imel svoj sedež v “Caserma GAF Cantore” v Trenti Na Logu, tam kjer je danes zgradba Informacijskega središča Triglavskega narodnega Parka.
Sprva zgolj na podlagi italijanskih vojaških zemljevidov je nastala tudi skica obeh žičnic. Na spodnjo postajo žičnice proti vojašnici Vittoria Emanuela bi naleteli na večji jasi deset minut hoje pred kamnitim mostom v zatrepu doline. Pri pretovorni postaji Jolandi se je nekoliko zalomila in se končala praktično na dvorišču vojašnice. Zanimiva je tudi druga žičnica, ki je še manj poznana, zgrajena pa je bila še pred žičnico proti Jolandi. Njena spodnja postaja je malce pred mostom na koncu Zadnjice. Na mestu, kjer se pri kažipotu odcepi pot na Prehodavce, najdemo kolovoz, ki krene levo in se po petdesetih metrih konča na mali gozdni jasi. Ostanke zgornje postaje in njeno izravnavo pa najdemo deset minut pod Doličem, kjer mulatjera naredi širok ovinek. Zaradi arhiva CAI Trst sedaj vemo, da je ta žičnica nastala zaradi dogovora med planinskim društvom in italijansko vojsko o pomoči pri gradnji planinskega doma Napoleone Cozzi na Doliču ter je kasneje služila oskrbi doma. Danes žičnice seveda ni več, koča na Doliču pa se oskrbuje s helikopterskim prevozom.
Odcep poti do Luknje
Sedlo Luknja, ki se nahaja med dolino Vrata in Zadnjice se v povezavi z mejo prvič omenja že leta 1919, ko naj bi Alpini tu zgradili manjšo barako za lažji nadzor demarkacijske črte. Sedlo, ki so ga Italijani po letu 1927 preimenovali v Passo Forame je bilo zaradi turistične obiskanosti plezalne poti na Triglav redna točka patrulj obeh držav. Jugoslovanski vojaki so pod sedlom zgradili manjšo stražnico, ki je bila že v letih po drugi svetovni vojni predelana v današnji bivak pod Luknjo. Ob uravnavi, kjer je najverjetneje stala italijanska postojanka Alpinov leta 1919 je danes iz položenih manjših kamnov v betonu ohranjen podpis bataljona Tolmezzo 8. polka Alpinov. Ker gre za isti polk, ki je gradil pot na Triglav sklepamo, da je odsek do Luknje gradil omenjeni bataljon.
