Zgodovinsko društvo rapalska meja

Gradnja vojaških poti in zavetišč

Pri raziskavi smo se posluževali predvsem terenskih ostankov, saj so se graditelji teh poti radi podpisovali, v navadi pa je bila tudi postavitev spominske plošče. Na njih je še danes razvidno, kdaj so bile poti zgrajene in kdo jih je gradil. Izsledki kažejo na to, da so vse poti zgradili različni oddelki korpusa Alpinov. Večji del podatkov o letnicah gradenj smo pridobili preko terenskega dela, iskanja in analize spominskih plošč, iz katerih je razvidno, da so z gradnjami pričeli že leta 1924 ter jih nadaljevali vse do leta 1943. Večino gradenj vojaških poti je izvedel 9. polk Alpincev, zaradi vloge polka pri gradnjah poti podajamo tudi njegovo zgodovino, saj je bil ustanovljen šele leta 1921, je obsegal bataljone Vicenza, Bassano, Feltre in Cividale, njegova matična vojašnica pa je postala caserma Italia v Tolminu. Na pomembnost mejnega odseka med Bogatinskim sedlom in Podbrdom kažeta tudi bližina vojašnice Alpinov v Tolminu, ki je bila takrat sicer še predvojna, a edina večja vojašnica v porečju Soče, Bače in Idrijce, ter čas, ko so tu zaradi mejnega vprašanja vladale napete razmere že od 12. novembra 1918, ko so na Bogatinsko sedlo prispele prve italijanske enote (Žorž, 2016).

Zaradi slabih povezav gorskih naselij nad dolino Bače in poti Tolmin–Tolminske Ravne so prvi pravi sistem vojaških poti pričeli graditi na območju doline Tolminke, pri tem pa uporabljali tudi določene odseke vojaških poti iz prve svetovne vojne in obstoječega predvojnega omrežja. Naše ugotovitve iz tega obdobja temeljijo na terenskih najdbah podpisov in analizi kartografskih virov. Mejno območje Bogatinskega sedla je bilo z dolinama Lepene in Tolminke povezano že v prvi svetovni vojni, zato so leta 1924 izvedli obnove obstoječih poti. Čeprav uporabljamo izraz obnova, so poti zgradili skoraj na novo, saj so jim dodali številne podporne zidove ter jih marsikje skoraj v celoti speljali tudi po novi trasi.

Z letom 1929 se zaključi obdobje šestih poletnih gradbenih sezon, ko so vojaške poti gradili večinoma zaradi lažjega dostopa do goratega mejnega območja in gradnje gorskih vojašnic. Čeprav so slednje še danes mogočne zgradbe, so gradbeni kamen drobili ali klesali v bližini gradbišča, cement in les pa so tovorili preko poti. Z letom 1930 pričnejo graditi poti, na katere je v določeni meri vplivala tudi sistemska gradnja obrambnega pasu. Zaradi tega so širše, imajo večji lok ovinka ter manjši naklon. Praviloma vodijo le do obrambnih skupin.

Dokončanje gradnje ceste na Mangartsko sedlo leta 1937 označuje pričetek novega koncepta gradnje prometnic v Julijskih Alpah. Čeprav so v štirinajstih letih zgradili obsežno omrežje poti so prvi vojaški spopadi v Evropi Italijo spodbudili h kopičenju topništva ob meji, pogoj za to pa je bilo ustrezno cestno omrežje. Z letom 1939 postanejo tako številne poti zastarele, odraz hitenja pa je pričetek gradnje večih cest ob celotni meji že v naslednjem letu.

Vrsnik in Planina Za Skalo

Spodnji del poti proti Plani Za Skalo. Povsem spodaj se vidi traso nove ceste iz doline proti Planini V plazeh. Izdelal: Grega Žorž

Leta 1940 je v programu del XI. armadnega zbora omenjena prenova obstoječe poti Soča – Vrsnik v cesto prevozno z avtomobilom, za kar je bila določena ena četa 3. polka Alpincev.

Ta četa je morala poskrbeti tudi za izboljšanje obstoječe pastirske poti Vrsnik–pl. Za Skalo. Čeprav v dopisu navajajo izboljšanje obstoječe pastirske poti, so zgradili povsem novo traso do omenjene planine in jo podaljšali vse do sedla Velika vrata ter obnovili obsežen kos stare pastirske poti pl. Za Skalo–pl. Za Črnim Vrhom–Krnska jezera.

Odcep poti s ceste. Foto: Grega Žorž
Pogled v dolino s Planine Za Skalo. Foto: Grega Žorž
Odsek poti do Planine Za Skalo. Foto: Grega Žorž
Zgornji del poti do Planine Za Skalo (tri zgradbe desno spodaj). Izdelal: Grega Žorž
Sektorski mejnik pri Velikih vratih. Star pastirski prehod iz Soške doline v Zajezeram (Trentarsko ime Doline Triglavskih jezer) ima od 1940 dalje udobno vojaško pot. Foto: Grega Žorž
Pogled na prehod s Soške strani. Pri Velikih vratih se je nahajala tudi letna gorska postojanka Finančne straže. Foto: Grega Žorž
Pogled na prehod iz vzhodne strani. Foto: Grega Žorž
Zaradi manjše gostote točk lidar, gostega ruševja in kraškega površja je pot proti Velikim vratom komaj vidna. Izdelal: Grega Žorž

1940 - Cesta do Planine Na Plazeh

Nad dolino Soče so zgradili še eno cesto, in sicer od že omenjenega zaselka Vrsnik do pl. Na Plazeh, zaradi česar sklepamo, da je gradnja povsem nove ceste morala slediti ali istega leta ali leta 1941, 1942 ali 1943, kar bi pomenilo, da so z gradnjo tako kot drugje nadaljevali tudi po porazu Jugoslavije. Cesta oz. prvotni kolovoz je bil od glavne ceste speljan preko mostu čez Sočo prav v istoimenskem zaselku, saj so današnji cestni most zgradili šele leta 1962, pred tem pa je ob njem narisan ožji most, ki je še danes delno ohranjen. Cesta se preko zaselka Na Skali dviguje pod Glavo (1283 m) do pl. Na Plazeh oz. do 1550 m nadmorske višine. Čeprav je nadmorska višina ceste nižja od tiste Na Glavi, je zaradi skoraj sto metrov nižje izhodiščne točke premagana višinska razlika večja in znaša 1070 m.

Tudi ta cesta je služila namestitvi topništva, ki bi zaradi višine, skoraj 1000 višinskih metrov nad dnom doline, obvladoval prelaz Vršič, Luknjo, Triglav, Kanjavec ter bohinjske dostope do Komne in Doline Triglavskih jezer.

Close Menu