Vojaška dediščina doline Tolminke
Osrednja planina doline Tolminke, Pl. Polog je javnosti najbolj poznana kot vojaško naselje v neposrednem zaledju Soške fronte. Cesto, ki danes vodi od Tolmina do Pologa so sicer pričeli graditi že med prvo svetovno vojno, vendar je bil to bolj kolovoz kot cesta. Avstrijski kartografski viri označujejo cesto kot karrenweg (kolovoz) širine 1.8m (list Tolmin NUK, 1917).
Kot je bilo že omenjeno so kolovoz Italijani preuredili v cesto in hkrati preuredili še star predvojni odsek proti najvišje ležeči planini nad izviri Tolminke. Ob današnjem odcepu ceste proti Javorci so zgradili vojašnico Finančne straže, ki je danes v ruševinah. Tekom 30. let so na levi strani ceste proti pastirskim zgradbam zgradili večje število zidanih in lesenih večnadstropnih skladišč ter hlevov tovorne živine s katerimi so oskrbovali enote na mejnem grebenu vse do Vogla. Razlog za umestitev glavnega oskrbnega središča na Pologu je ravno pomanjkanje cest iz doline Bače, ki so ga odpravili šele po letu 1939, leta 1924 pa so slabo omrežje poti reševali tako, da so se odločili za gradnjo, že opisanega, sistema vojaških gorskih poti, ki so imele izhodišče na Pologu, saj je sem vodila najboljša pot. Z izgradnjo cest po letu 1939 zamre tudi strateški pomen skladiščnega središča na Pologu.
Zaradi pomena pri dostopu pred dokončanjem vojaške poti leta 1924 je potrebno omeniti tudi staro in še vedno ohranjeno pot, ki se je pri kmetiji Zastenar spustila do Tolminke, jo prečila ter se mimo zaselka Podlogar vzpela do naselja Čadrg in preko Rešljeve planine na sedlo med Grušnico in Javorjem ter od tam pod greben. Kasneje omenjena tovorna žičnica na sedlo Javor je na podlagi omemebe spodnje in zgornje postaje skoraj zagotovo morala slediti okvirni smeri poti Zastenar – Rešljeva planina – Javor. Več o gradnji ceste med prvo svetovno vojno si lahko ogledate na spletni strani Tolminskega muzeja http://www.tol-muzej.si/javorca/si/04
1922 - Gradnja vojašnice Finančne straže Polog
1924 - Pričetek sistematične obnove in gradnje gorskih poti
Zaradi slabih povezav gorskih naselij nad dolino Bače in poti Tolmin–Tolminske Ravne so prvi pravi sistem vojaških poti pričeli graditi na območju doline Tolminke, pri tem pa uporabljali tudi določene odseke vojaških poti iz prve svetovne vojne in obstoječega predvojnega omrežja.
Mejno območje Bogatinskega sedla je bilo z dolinama Lepene in Tolminke povezano že v prvi svetovni vojni, zato so leta 1924 izvedli obnove obstoječih poti. Čeprav uporabljamo izraz obnova, so poti zgradili skoraj na novo, saj so jim dodali številne podporne zidove ter jih marsikje skoraj v celoti speljali tudi po novi trasi.
Med obnovljene poti sodita trasi Tolminka–pl. Dobrenjščica–Kser in Tolminske Ravne–pl. Razor–sedlo Globoko, vendar je bila slednja pogojno uporabna, saj so bile Tolminske Ravne z dolino povezane le preko slabše poti kategorije D.
S tem je neposredno povezana odločitev italijanske vojske za gradnjo nove vojaške poti, s katero bi greben nad Tolminski Ravnami bolj učinkovito povezali z dolino. Rešitev so videli v navezavi na kolovoz (oznaka na avstroogrskem zemljevidu je karrenweg), ki ga je Avstro-Ogrska zgradila med vojno do pl. Polog. S tem so že leta 1922 ali 1923 odsek meje do Vogla navezali na pl. Polog, kjer je posledično nastalo tudi oskrbovalno središče, ki ga lahko od ostankov vojne ločimo po kamniti in betonski zidavi večjih enonadstropnih in večnadstropnih zgradb. Lažja dostopnost do območja Velikega Bogatina in Tolminskega kuka iz doline Lepene je razlog, da so ti vrhovi sodili pod pristojnost vojašnice Finančne straže brigada Lepena in ne brigade Polog, kot bi to pričakovali danes. Slednja brigada s Pologa je namreč skrbela za odsek proti Voglu. Prve dve leti so njeni finančniki tako morali hoditi od vojašnice Polog čez Tolminko pri Zastenarju ter po predvojni poti do Čadrga ter od tam preko Rešljeve planine proti Tolminskim Ravnam in Planini Razor. Nova pot, ki so jo Alpinci zgradili leta 1924 je olajšala delo tudi finančnikom.
Obstoječo pot od izvirov Tolminke do Prehodcev so obnavljali Alpini bataljona Vicenza 9. polka iz Tolmina in ob razcepu poti na pl. Lašca zgradili Rif. Vicenza. Na podlagi primerjave avstrijskega zemljevida, ki prikazuje stanje 17. septembra 1917 in ima poleg poti vrisane tudi posamezne zgradbe vseh začasnih dolinskih in gorskih vojaških naselij z italijanskim listom Tolmin iz leta 1926, podajamo ugotovitev, da je današnja pot od omenjenega zavetišča do Prehodcev zgrajena povsem na novo leta 1924. To potrjujejo tudi analize posnetkov lidar, ki razkrivajo skoraj neopazne sledi vojne poti. Avstrijsko pot med dolino Tolminke in pl. Dobrenjščica so med septembrom in oktobrom 1924 obnavljali Alpini bataljona Cividale 9. polka, najverjetneje 20. čete, vendar je vklesan napis, ki so ga ob poti vklesali graditelji na tem mestu poškodovan.
Ali so oni obnovili tudi zgornji odsek med pl. Dobrenjščico in Kserjem ali je to naredila katera druga enota, ni znano, vemo le, da je takrat nastal Rif. Zucchi na pl. Dobrenjščica, v katerem je danes lovski dom. Kasneje, konec 20. let je Rif. Zucchi, ki je bil prvotno zavetišče Alpincev postal redna postojanka fašistične mejne milice oddelka Polog.
Preko terenskih raziskav nismo izvedeli enote, ki je obnavljala pot proti Kserju, vendar je le-ta zaradi primerjave zemljevidov območja zagotovo deloma zgrajena na novo v gradbeni sezoni 1924 ali 1925.
Kje je potekala nova pot?
Prej omenjena odločitev o gradnji povsem nove poti je obsegala tudi traso Prehodci–pl. Dobrenjščica in od tam preko pl. Na Kalu do sedla Javor, kjer so se odcepile nove poti proti Tolminskim Ravnam, proti pl. Rešelj in pl. Razor. Odsek Prvi odsek sta avgusta in septembra 1924 gradili 62. in 74. četa bataljona Bassano 9. polka Alpinov, drugi odsek proti Pl. Kal pa med junijem in oktobrom 1924 59. in 60. četa bataljona Vicenza istega polka. Ti so na svojem odseku zgradili tudi manjšo kapelico t. i. zavetnice Alpinov Madona degli Alpini.
1926 - Gradnja ceste Tolmin - Polog - Izvir Tolminke
Cesto, ki jo je Avstro – Ogrska zgradila med prvo svetovno vojno iz Zatolmina do Pologa je Italija sprva vzdrževala, že sredi 20. let (predvidoma 1926 – 27) pa so izvedli obširna obnovitvena dela. Cesto so takrat razširili na današnjo širino, ji dozidali podporne zidove ter uredili mostove. Trase praviloma niso spreminjali, povsem nov je le prvi odsek od Zatolmina do cerkve Sv. Petra pri vstopni točki v Triglavski narodni park. Tu je prvotna cesta potekala od današnjega parkirišča za Tolminska korita v serpentinah do okljuka pri cerkvi.
Organiziranost Mejne milice na Planini Polog
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.
1938 - 1942 Gradnja obrambne skupine štirih utrdb na Pl. Polog
Utrdbe na planini Polog so po zasnovi podobne zaporam Za otoki, Zakrižu ali Godoviču, ki prav tako sodijo v kasnejše obdobje oziroma zadnjo fazo gradnje utrdb Alpskega zidu pri nas. Gradnja se je začela šele okrog leta 1939 ter bila prekinjena leta 1942. Vse ostale obrambne skupine pri nas do bile začete leta 1933 ter večinoma dokončane leta 1935. To uvršča utrdbe na Planini Polog med najmlajše zgradbe/objekte na tem območju.
Kljub občutku, da se v utrdbah 1 in 2 premikamo pod zemljo sta obe večji utrdbi na desni strani ceste pravzaprav večnadstropni zgradbi, ki so ju kasneje zaradi maskiranja ter dodatne zaščite pred obstreljevanjem zasuli s prodom in zemljo. Okoli obeh utrdb, še posebej pa okoli utrdbe št. 1, so porušili ostanke avstrijskega naselja ter izravnali površje zaradi vidnega polja bojnih blokov.
Na drugi strani ceste se nahaja tretja, ki je zasnovana tako, da so bojni bloki postavljeni v ravno črto. Višje nad njo je stala še utrdba št. 4, ki smo jo odkrili med lastnim raziskovanjem in je ne omenja noben spletni ali tiskan vir, oziroma le-ti celo izrecno navajajo število tri. Gre za povsem podobno utrdbo kot je št. 3 in tudi ta nima dokončanih bojnih blokov, saj so bili narejeni le podzemni deli. Na to nas opozarja predvsem odstotnost bojnih položajev, številčnost in oblika vhodov, ki so pravzprav nedokončani bojni bloki. Do nje sta bili speljani tudi dve žičnici, in sicer od spodnje postaje v bližini parkirišča, ki je še danes ohranjena in je vodila do uravnave na južnem delu utrdbe in žičnica, ki je imela zgornjo postajo pri nedokončanem jašku bojnega bloka, spodnjo pa nad cesto proti izvirom Tolminke. Ostanek spodnje postaje prve žičnice se umešča med dediščino žičnic prve svetovne vojne. Utrdbo št. 3 je očistilo Turistično društvo Tolmin.
Na zgornjem robu planine Osojnica je stala spodnja postaja kasnejše italijanske tovorne žičnice, ki je vodila proti Prehodcem. Lokacijo sem določil na podlagi postavljenosti zgornje postaje in reliefa zgornjega dela doline Tolminke. Planina Na Prodih je edina še danes živa planina na levem bregu Tolminke, uravnavo pred njo pa so si izbrali pripadniki mejne milice in tam zgradili svojo postojanko, katere zidovi in kletni prostori se še danes lepo vidijo. Do nje so zgradili tudi vojaško pot, ki se je nad Pl. Polog odcepila od ceste in Tolminko premostila z betonskim mostom, v čas gradnje pa najverjetneje sodi tudi ostanek žičnice, ki je tu vodila čez reko do gradbišča. Tolminka je z leti most porušila, sedaj pa je na stebrih mostu zgrajena transportna žičnica s katero lahko vsak pohodnik prečka reko. Na sami planini je še danes ohranjena zgradba, ki ima zaradi svoje oblike, materiala in notranjega ometa italijanski videz, najverjetneje pa gre za prvotno postojanko Mejne milice, saj je identična postojanki milice na Pl.Razor. Planina Dobrenjščica je še danes ena izmed bolj odmaknjenih planin, pred prvo vojno pa je do nje vodila le steza od izvira Tolminke. Že med prvo svetovno vojno je Avstro – Ogrska preko te planine speljala pomožno oskrbovalno pot Komna – Planina Govnjač – Pl. Dobrenjščica – Pl. Osojnica – Pl. Polog. Na planini Dobrenjščici je bilo zavetišče rifugio Zucchi, ki je še danes ohranjeno in je v lasti lovske družine. Če se vzpnemo po vojaški poti na mejni greben pridemo na skoraj neizrazit prehod preko grebena na vzhodni strani točke Vrh Škrlj. Italijani so sedlo poimenovali, kar po planini pod njim – Passo Dobrencia. Ta, po vojni obnovljena pot je danes opuščena in zaraščena, tik pod sedlom pa še danes stoji betonska obrambna vojašnica (Caserma difensiva) mejne straže. Vojašnica je bila zgrajena v sredini 30. let in tudi uradno sodi v sistem Alpskega zidu pod nazivom »Caposaldo Passo Dobrencia«.
Južno od vojašnice Cesare Battisti se nahajajo Prehodci – dvignjeno območje nad Za Lepočami in Pl. Duplja, ki se strmo spušča v dolino Tolminke. Vojaško pot so zgradili že leta 1915, Italijani pa so jo tako kot številne druge izdatno popravili ter zgradili na novo že leta 1924. Ob njeni trasi od izvira Tolminke pa do Prehodcev so zgradili sprva dve, kasneje pa še tretje zavetišče. Že omenjeno zavetišče »Vicenza« je bilo zgrajeno na hudourniškem vršaju, ki je zaradi svoje nestabilnosti skozi desetletja povsem uničil zavetišče in na njegovem mestu ni več nobenih ostankov. Naslednje zavetišče, rifugio Almonte, se je nahajalo višje ob poti, njegovi kamniti zidovi so še danes vidni, zadnje zavetišče pa so zgradili kasneje in sicer v drugi polovici 30. let, ko so na Prehodce namestili gorsko baterijo topništva ter iz doline Tolminke napeljali tovorno žičnico. Zavetišče je še danes povsem ohranjeno in se nahaja tik pod Prehodci. Na njegovem pročelju je tudi spominsko obeležje, vendar je nekdo izbrisal besedilo. Podobno kot na Veliki Monturi je bila tudi na grebenu, ki vodi proti Šmohorju nameščena baterija topništva, ki je upravljala s tremi zgradbami.