Zgodovinsko društvo rapalska meja

Podbrdo in Soriška planina

Podbrdo z okoliškimi vrhovi in označeno rapalsko mejo (zeleno)

Podbrdo je bil vse do gradnje železnice Beljak – Jesenice – Gorica – Trst manjši kraj ob poti Škofja Loka – Tolmin. Z otvoritvijo proge leta 1909 je zaradi južnega vhoda v tunel pod Julijskimi Alpami postal kraj strateškega pomena. Rapalska meja je tudi tukaj ostro posegla v razvoj kraja, saj je zaradi italijanske priključitve Trsta in novih državnih meja, počasi a vztrajno, pričel upadati promet na progi.

Italijanska vojska je na podlagi mirovne pogodbe z Avstro – Ogrsko, podpisano 3. novembra 1918, zasedla Podbrdo med 9. in 19. novembrom ter ga zapustila, šele dolgih petindvajset let kasneje, ob kapitulaciji Italije leta 1943. Kljub podpisu rapalske mejne pogodbe 12. novembra 1920 je ostala meja na območju Soriške planine le ohlapno določena vse do leta 1924, ko jo, tudi z Rudolfom Maistrom, enim izmed predsednikov jugoslovanskega dela Mešane mejne komisije obeh držav uradno zakoličijo z mejniki. 

Z zakoličevanjem meje na terenu je drastično upadla tudi številčnost vojske, prav tako pa se je tudi spremenila njena sestava. Za obrambno državnega ozemlja v času miru je bil pristojen korpus Alpincev, kar je spričo gorskega terena Alpskega loka razumljivo. Skoraj desetletje je bila tolminska vojašnica »Italia« edina vojašnica Posočja in Idrijsko – Cerkljanskega. S pospešenim reševanjem mejnega vprašanja, priključitvijo Julijske krajine k Kraljevini Italiji in vzpostavljenim sistemom mejnih služb ob državni meji je tudi vojska pričela z izvajanjem svojih dolgoročnih gradbenih načrtov. Obrambni pas seveda ni bil sestavljen zgolj iz stalnih utrdb, ki jih danes povezujemo z njim, saj je vseboval tudi številne gorske postojanke, razvejano podporno cestno omrežje in podporo enotam, ki so upravljale z obrambnim sistemom. Italijanska obrambna dela, bolje znana pod imenom Alpski zid, so na območju Soriške planine in Petrovega Brda neločljivo povezana s celotnim območjem med Črno prstjo in Poreznom ter skupaj tvorijo največje povezano območje gorskih obrambnih del pri nas.

Soriška planina je zaradi svojih naravnih značilnosti, pestre zgodovine in majhnosti območja izjemna destinacija za vse vrste turističnih obiskovalcev, ki si želijo v lahko dostopnem hribovitem svetu ogledati ohranjeno kulturno krajino. Da je obdobje rapalske meje na to območje pustilo res velik pečat priča tudi vpis območja kot zgodovinska krajina v Register kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo.

Rapalsko dediščino na območju Soriške planine si lahko ogledate s turističnim vodnikom!

Več na:

Ponudba vodenja Litostrojska koča

Ponudba vodenja Soriška planina Alp Adventure (vključuje prevoz s sedežnico)

Razglednica Podbrda poslana leta 1933. Spodaj se še vidi lesene barake Finančne straže - na tem mestu je danes dom starejših občanov. Vir: ebay

Prva gradbena dela italijanske vojske so se tu pričela šele deset let po zasedbi Podbrda. Leta 1928 so Alpinci bataljona Feltre 9. polka obnovili staro pot iz Podbrda na sedlo Vrh Bače ter proti Možicu. Naslednje leto so Alpinci bataljona Belluno istega polka zgradili dostopno pot iz Podbrda mimo Kovc na Lajnar ter od tam do Slatnika, že naslednje leto pa so zgradili še povezovalno pot med Kovcami in Vrh Bače. Istočasno z gradnjo zadnje poti je že potekala tudi gradnja gorske vojašnice Alpincev na Slatniku.

V letih 1931 – 1933 so zgradili tudi novo vojašnico v Podbrdu – Vojašnica »Tarabocchia« je bila zasnovana z namenom namestitve ene stotnije Alpincev, z uveljavitvijo korpusa mejne straže pa so bili v vojašnici nameščeni tudi oni. Le-ta je bila drugo polovico 30. let že premajhna, saj so v njej domovali tudi topničarji, poveljstva, inženirci in ostale podporne enote.

S tem je bilo zaključeno prvo obdobje gradenj na širšem območju Soriške planine, zanj je značilno, da italijanska vojska na tem območju ni imela nobenih stalnih obrambnih položajev ter je z gradnjo dostopnih poti šele ustvarila pogoje za njeno delovanje v samem mejnem gorskem pasu. Razen dveh maloobmejnih prehodov Vrh Bače in Soriško sedlo tudi s strani italijanskih finančnikov na tem območju ni bilo stalnega mejnega nadzora, saj so vsak dan do sem dostopali iz svojih vojašnic Bača pri Podbrdu in Podbrdo. A tudi Jugoslovanska stran ni imela kakršnih resnih načrtov, saj cesta preko Soriškega sedla iz Bohinjske Bistrice do Sorice sploh ni obstajala, glavni razlog obstoja maloobmejnega prehoda Bohinjsko sedlo so tako bile pašniki Soriške planine, saj jih je meja odrezala od lastnikov v Sorici.

Z letom 1931, ko Italija izda uradne smernice gradnje obrambnega sistema Alpskega zidu in letom 1933, ko se gradnja tudi dejansko prične, se podoba območja Soriške planine prične zelo hitro spreminjati. Najstarejša in tudi edina utrdba Alpskega zidu, ki ne odstopa od ostalih obrambnih skupin ob nekdanji rapalski meji, je na sedlu Vrh Bače. Lajnar in Možic, oba dominantna vrhova nad Soriško planino sta prav tako pričela dobivati novo podobo že leta 1933, a sta bila pomembna predvsem zaradi opazovalnic – obe so dokončali v letu 1935, ko so vse od železniške postaje Podbrdo, s pomočjo vlečnega traktorja in tirnic vlekli opazovalni jekleni kupoli, ki sta imeli zaščitno plast debelo kar 15cm. Za vsako so morali premagati več kot 1100 metrov višinske razlike, merili pa sta po šest metrov v dolžino in tehtali več ton.

Vsa tri omenjena obrambna dela so samostojni centri odpora tipa 200, ki pa so bili med seboj preveč oddaljeni, da bi ščitili drug drugega. Ta pomankljivost je bila odraz italijanske gradbene strategije hitrega utrjevanja najbolj ranljivih mest, kljub večjim vmesnim prazninam. To je bil povod za gradnjo obrambnih del po letu 1937, ki jih poznamo kot tip 7000 – so manjši, a številčnejši ter tudi manj kompleksni. Ti so danes na območju med Črno prstjo in Poreznom najbolj številni. Gre za manjše, pogosto povsem samostojne ali pa zgolj s hodnikom povezane bojne bloke, ki se bolj kot na debele betonske zidove zanašajo na zaščito terena, jeklenih zaščitnih delov v njih praviloma sploh ne najdemo – s tem odražajo miselnost, da nasprotnik ne bo koristil težkega topništva.

Vsa obrambna dela na območju Soriške planine so bila opremljena z avtomatsko puško Fiat 14/35, ki je namesto navadnega trinožnega podnožja imela prirejen nosilec. V obrambnih delih lahko vidimo dobro ohranjena betonska vodila za premikanje puške, ki jih bojni bloki z jeklenimi zaščitnimi ploščami nimajo.

Obrambni sistem nad Soriško planino je z letom 1941 in napadom Italije na Jugoslavijo doživel zaključek razvoja, saj na celotnem območju ne najdemo nobenega nedokončanega oziroma šele začetega gradbišča.

Opazovalna kupola na Možicu - danes simbol Soriške planine

Obrambna skupina Petrovo Brdo

Vojašnica finančne straže na Petrovem Brdu S. Tenente Ennio Poggiolini. Po vojni so v njej uredili dom starejših občanov. Zgradba je kljub kasnejšim adaptacijam in širitvi še vedno v prvotnem stanju. Vir: Tolminski muzej

Petrovo Brdo, prvič omenjeno že 1523 kot Peterlinseckh, je v času rapalske meje postalo naselje na samem robu italijanskega državnega prostora, zato je zelo presenetljivo, da je finančna straža svojo vojašnico z imenom S. Tenente Ennio Poggiolini zgradila tu šele leta 1932. Vojašnica je po drugi svetovni vojni postala dom starejših občanov Petrovo Brdo, danes pa ima dozidan obsežen prizidek

Trasa nastajajoče zgodovinske pohodniške poti po ostalinah rapalskega obdobja pri Podbrdu. Izdelal Grega Žorž
Close Menu