Zgodovinsko društvo rapalska meja

Obrambna dela XI. armadne skupine

Znotraj XI. armadnega zbora so delovali tudi settori copertura oz. sektorji korpusa mejne straže, vendar šele po letu 1935. Le-ti so bili oštevilčeni, znotraj armadnega zbora pa so bili XXI. (21.) sektor Zgornje Posočje, ki se je delil na podsektorje A, B in C, XXII. (22.) sektor Idrija, ki se je delil na podsektorje A, B in C, ter XXIII. (23.) sektor Postojna, ki se je delil na podsektorja A in B. Preko arhivskega dokumenta o razporeditvi radijskih aparatov in ostalih arhivskih najdb so razvidne tudi hierarhične strukture podsektorjev in lokacije manjših enot – tako znotraj organizacijske strukture XI. armadnega zbora kot samostojnih sektorjev korpusa mejne straže, ki je deloval znotraj nje.

Razdelitev armadnih zborov in sektorjev mejne straže z orginalnimi imeni. Izdelal Grega Žorž

XXI Sektor Zgornje Posočje

Zemljevid omrežja novih gorskih poti in cest, ki jih je zgradila italijanska vojska ter njihovi položaji. Izdelal Grega Žorž

Podsektor XXI/A je tako imel po letu 1936 poveljstvo v Bovcu in ne več Na Logu v Trenti, leta 1940 pa je upravljal z obrambnimi skupinami Kluže, Mojstrovka in Triglav. Največje skupine utrdb Za Otoki takrat še ni bilo, saj so z gradnjo osmih utrdb prekinili šele leta 1942. Skupno je bilo tako v tem podsektorju dvanajst stalnih obrambnih del oz. utrdb in še obrambni položaji trdnjave Kluže. V podsektorju sta bili še opazovalnici Mojstrovka in Kanjavec, po letu 1940 pa tudi opazovalnica na Zadnjiškem Ozebniku. Vojašnice tega podsektorja so bile vojašnica Cantore v zaselku Na Logu, gorska vojašnica kralja Viktorja Emanuela III. na Triglavu, vojašnica na Zadnjiškem ozebniku in vojašnica v Bovcu. Manjše vojašnice mejne straže, kjer so bile nastanjene enote, ki so skrbele za obrambni pas, so bile na Vršiču in Za Otoki, obe pa sta imeli po dve zgradbi. Glavno skladišče streliva sektorja XXI je bilo pri Srpenici.

Podsektor XXI/B naj bi imel sedež v Poljubinju, vendar je v že omenjenem arhivskem gradivu naveden Tolmin. Tu je bilo tudi poveljstvo radijskih zvez XI. armadnega zbora ob rapalski meji. V podsektorju so bila obrambna dela na Bogatinskem sedlu, sedlu Dobrenjščici, sedlu Globoko, v Bači pri Modreju in na Humu. Tudi tu še ni omenjena skupina stalnih obrambnih del na Planini Polog, kjer so gradnjo prekinili leta 1942 in pustili dve končani in dve nedokončani utrdbi. Tu je potrebno omeniti, da je lastno raziskovanje razkrilo obstoj četrte utrdbe, ki je obstoječa literatura ne pozna. Skupno je bilo tu trinajst utrdb, če k njim prištejemo tudi Planino Polog. Caposaldo Dobrenjščica in Globoko nista imela utrdb, saj so tu zgradili le dve t. i. obrambni vojašnici in začasna obrambna dela v obliki manjših strelnih bunkerjev. V podsektorju je bilo skupno pet vojašnic, od katerih je bila neposredno ob meji le gorska vojašnica Cesare Battisti pod Bogatinskim sedlom, ostale pa so osrednja vojašnica Italija v Tolminu, vojašnici pri Čiginju, v Kobaridu in vojašnica v Poljubinju. V podsektorju je bila osrednja opazovalnica na Bogatinu, manjše opazovalnice pa so bile še na Lanževici, Bogatinskem sedlu, Tolminskem Kuku, Voglu in Grušnici. Manjše vojašnice mejne straže so bile na Veliki Monturi, Malem Šmohorju in Krikovem vrhu.

Podsektor XXI/C s sedežem v Podbrdu je upravljal s tremi skupinami stalnih obrambnih del, in sicer Možic, Petrovo Brdo in Porezen. Zaradi obilice manjših stalnih obrambnih del je tu težje določiti njihovo število, saj enega samostojnega bojnega bloka z samo eno bojno komoro (notranjim prostorom) ne moremo enačiti z večjimi sistemi. Na območju Vrh Bače, Možica, Lajnarja in Kupa smo tako našteli dvajset samostojnih oz. v manjše skupine povezanih bojnih blokov. V kategorijo centrov odpora bi sodile le tri skupine, in sicer Vrh Bače, Možic in Lajnar, vsak z eno utrdbo, čeprav za Lajnar vemo, da je bil izključno opazovalnica. Območje Petrovega Brda je bilo zaradi cestnega mejnega prehoda bolje utrjeno v smislu stalnih obrambnih del, saj so bile tu štiri utrdbe, z Robarjevim gričem pa se zopet pričnejo enaka obrambna dela, kot so na Lajnarju in Možicu, le da jih je tu bilo pet. Na grebenu med Pohoškim Kupom in Humom (vključno z vrhom Porezna) je bilo štirinajst bojnih blokov ter okoli petnajst odprtih strojničnih položajev. V podsektorju so bile vojašnica Alpinov v Podbrdu, gorske vojašnice Monte d’oro na Slatniku, Monte la Testa na Pohoškem Kupu in na Poreznu. Manjše vojašnice mejne straže so bile še na Črni Prsti, Kalarskem brdu, Vrh Bače, Lajnarju, Kupu, Petrovem Brdu in Robarju. Opazovalnice so bile na Možicu, Lajnarju in Poreznu.

XXII Sektor Idrija

Podsektor XXII/A je imel sedež v Cerknem je upravljal le z eno skupino stalnih obrambnih del pri Želinu, kjer so bile tri utrdbe. V podsektor sodijo tudi nedokončana stalna obrambna dela zapore Zakriž in Gorje nad Cerknim, ki so bila namenjena branjenju cestnega prehoda proti Bukovemu in od tam v dolino Bače ter so v glavnem nedokončana, na podlagi njihovih ostankov pa lahko podamo mnenje, da so ob dveh cestah, ki vodita proti Bukovju, gradili pet utrdb in sistem začasnih in polstalnih del. Vojska je bila v podsektorju naseljena v dveh vojašnicah v Cerknem, Lešah, vojašnici pod Črnim vrhom, vojašnici v Slugovi dolini, vojašnici nad Robidnico, Krnicah pri Novakih, Škofjah, Laniščah, Kladjah in vojašnici caposalda Želin. S tem podsektorjem se prične strategija obrambe, ki je temeljila na številnih manjših vojašnicah, ki so bile ali zgolj postojanke ob meji ali samostojne vojašnice v njenem zaledju. Linijsko je tu obrambni pas sestavljalo večje število začasnih položajev, stalna obrambna dela pa so se nahajala zgolj ob strateško pomembnih prometnicah. Opazovalnice podsektorja so bile na Črnem vrhu nad Cerknim, kjer je danes smučišče Cerkno, na grebenu Škofje in na vrhu Lanišče. Topništvo je bilo v tem podsektorju nastanjeno na Šentviški planoti.

Podsektor XXII/B s sedežem v Idriji je geografsko že zajemal naselji Jazne in Otalež, osrednje skupine obrambnih del pa so bile ob vodotokih Kanomljica ter Nikova in ob sotočju Zale in Idrijce ter so imele vsaka po tri utrdbe. S tem sektorjem se pričenjajo tudi tipizirana podzemna zaklonišča, ki jih obravnava že okrožnica 200. Gre za preprosto podzemno obliko, ki ima dva vhoda, po obliki pa spominja na črko U. Zaradi varovanja vojakov prve varnostne zone, ki jo predpisuje okrožnica 800 je pričakovati, da se bodo ta zaklonišča nahajala pred zaporami, vendar se v podsektorju Idrija ta zaklonišča nahajajo še za utrdbami, kar je ena izmed smernic okrožnice 200, šele s podsektorjem Črni Vrh nad Idrijo pa se ta zaklonišča nahajajo pred utrdbami in tako tvorijo varnostno zono smernice 800.  Tipizirana zavetišča tako najdemo ob vseh treh obrambnih skupinah, eno izmed njih pa se nahaja tudi v neposredni bližini Divjega jezera. Strategija manjših vojašnic neposredno ob meji in odmik stalnih obrambnih del se tu pozna tako, da so omenjene utrdbe osredotočene na prehode nad levim bregom Idrijce, na desnem bregu pa so manjše pobočne vojašnice mejne straže (casermetta) Jazne, Sivka 1, Sivka 2, Breznica 1, Breznica 2, Osojnica, Vrsnik in  Žirovnica. Vse vojašnice so upravljale tudi s sistemom začasnih obrambnih del, ki so tu obstajala posredno že od prihoda italijanske vojske leta 1918. Opazovalnica je bila na Sivki. Idrija je imela večjo pehotno vojašnico, pri Spodnji Idriji pa je bilo sprva zimsko naselje, nato pa vojašnica. V kasnejši čas sodi še gradnja odprtih topniških položajev in zaklonišč na Jelenku na levem bregu Idrijce, na katerem so bile na planotastem svetu nameščene topniške enote mejne straže.

Podsektor XXII/C je imel sedež v Črnem Vrhu nad Idrijo in je podobno kot idrijski podsektor temeljil na mreži manjših vojašnic mejne straže Dole 1, Dole 2, Zavratec 1, Zavratec 2,        Trata, Medvedje Brdo in Veharše. Osrednje skupine obrambnih del so bile štiri, in sicer Griže (štiri utrdbe) in Ivanje doline pri Godoviču, Mala Gora pri Zadlogu (tri utrdbe) in Log nad Črnim Vrhom nad Idrijo (tri utrdbe). Skupno desetim utrdbam se pridružujejo še nedokončana obrambna skupina pri Godoviču, ki bi tako varovala cesto proti Idriji. Tudi tu so namreč z gradnjo pričeli tik pred vojno in jo enkrat med njo tudi prekinili. Obrambna dela so bila tukaj postavljena tako, da so varovala prehode v Vipavsko dolino, šele zadnja skupina ob cesti proti Idriji pa bi varovala tudi samo mesto. Obrambna dela Ivanje doline so bila začasne narave in. Opazovalnici so bile pri Vehršah, Kovku pri Zavratcu in na Javorniku, kjer je že takrat stal razgledni stolp, obstajali pa sta še pomožni opazovalnici oz. postojanki pehotnih enot na Martinj vrhu in Lebanovem griču. Od ostalih vojašnic so bile tu pehotna vojašnica Faggin pri Črnem Vrhu nad Idrijo in vojašnice mejne straže pri obrambnih delih Ivanje doline, Mala Gora, Griže in Log nad Črnim Vrhom. Južni del tega podsektorja je obsegal tudi Hotenjski ravnik, ki je eno izmed redkih območij XI. armadnega zbora, kjer so se načrtovalci v celoti držali smernic okrožnice 800. Južneje od obrambne skupine Griže se tako nahajajo številna začasna dela v obliki strelskih položajev ali jarkov, preko lidar posnetkov smo našli tudi ostanke protitankovskih jarkov in šest podzemnih zaklonišč, ki so pripadali Martinj vrhu in Lebanovem griču, pokritih strojničnih gnezd oz. bunkerjev, eno zaklonišče pa je bilo tudi ob vojašnici pod Travnim vrhom.

XIII Sektor Postojna

Podsektor XXIII/A je imel sedež v Podkraju, kjer so posebej zanj zgradili novo vojašnico. Podsektor je imel skupine obrambnih del Rimski zid, Podkraj, Farmance in Mesarjev vrh, ki so imela skupaj sedem utrdb, od katerih je imel le Podkraj več kot eno. Tako skupina Rimski zid kot Podkraj sta imeli že omenjena tipska zaklonišča, in sicer nad cesto pri skupini rimski zid in po eno na vsaki strani ceste pred Podkrajem. Namenskih opazovalnic ta podsektor ni imel. Poleg omenjene vojašnice v Podkraju so severno od ceste Kalce–Hrušica obstajala še začasna obrambna dela, katere lahko povezujemo z vojašnico pri Tisovem griču, na južni strani ceste pa sta bili še dve vojašnici, in sicer casermetta De Cesaris pri ledinskem imenu Stopnja in vojašnica pri Predivnem vrhu. Vse skupine obrambnih del so imele še po eno manjšo vojašnico z eno zgradbo, le Mesarjev vrh je imel tri. Pri geografski zamejitvi obeh podsektorjev Postojne je potrebno omeniti območje Nanosa, na katerem so bila še začasna obrambna dela, opazovalnice in podzemna zaklonišča.

Zadnji podsektor XI. armadnega zbora je bil XXIII/B s sedežem v Postojni, zaradi kopičenja stalnih obrambnih del ob Postojnskih vratih pa so ustanovili še poveljstvo obrambnih skupin na Ravbarkomandi, razporejene pa so bile na Grmadi, Žagi, Kačjih ridah, Malni–Unec in Slivicah. Skupaj so imele kar enajst utrdb, med njimi pa je tudi obsežno podzemlje dveh utrdb Unške koliševke, ki sta sestavljali obrambno skupino Malni–Unec. Opazovalnice so bile na južnih obronkih Hrušice od katerih je bila najbolj pomembna na Grmadi, Koliševem vrhu in Velikem Javorniku. Poleg dveh večjih vojašnic Postojne so bile tu še vojašnice Kležni grič na Hrušici, Grmada na Planinski gori, Stražniku pri Rakovem Škocjanu, Poljanah, gorska vojašnica na Velikem Javorniku in vojašnici obrambnih skupin Malni–Unec in Slivice. Skladišče za Planinsko goro se je nahajalo pri naselju Strmica. Postojnska vojašnica je edina vojašnica sektorjev XI. armadnega zbora, ki je še danes v vojaški uporabi, saj sta vojašnici Ajdovščina in Vipava sodili že v zaledje.

Skupno so imeli trije sektorji XI. armadnega zbora zgolj v mejnem pasu 31 skupin obrambnih del (caposaldo), 79 stalnih obrambnih del, ki jih lahko opredelimo kot utrdbe,  34 bojnih blokov območja Soriške planine in Porezna, 25 stalnih opazovalnic, vsaj 60 vojašnic, brez vojašnic Gorice, Kanala ob Soči, Ajdovščine in Vipave, in skoraj 200 zgradb. Tu številčno sploh še ne omenjamo topniških položajev, poveljstev štirih pehotnih polkov in številčnih podpornih enot, kot so radiovezisti, ki so imeli svoje zgradbe. Koliko je bilo začasnih obrambnih del, ne moremo reči, saj je večinoma šlo za poljska dela, kot so strelski jarki, manjši zakloni in strelski položaji, bolje oz. povsem ohranjena so betonska obrambna dela, ki jih še vedno uvrščamo med začasna, kot so pokrita ali odprta strojnična gnezda, protitankovski položaji in z betonom ojačani strelski jarki. Glavnino oz. linijsko razporeditev so ob meji dosegli ravno z začasnimi obrambnimi deli, ki so zato tudi veliko bolj številčna.

Pri pregledovanju arhivskega gradiva smo naleteli tudi na drugačno razmejitev oz. imenovanje sektorjev XI. armadnega zbora, ki je najverjetneje posledica internega pojmovanja armadnega zbora, ki se le deloma opira na razmejitev mejne straže. Mejni odsek so tako delili na severni, osrednji in južni, ki so sovpadali z mejami 21., 22. in 23. sektorja, do razlik pa je prihajalo pri podsektorjih, ki so bili veliko večji. 21. sektor je tako obsegal podsektorja Triglav in Podbrdo, s tem, da je slednji zajemal podsektorja mejne straže Tolmin in Podbrdo. Podobno je bilo z osrednjim (22.) sektorjem, ki je obsegal podsektorja Jelenk in Črni Vrh nad Idrijo, s tem, da je prvi obsegal podsektorja mejne straže Cerkno in Idrija. Pri sektorju jug ni prihajalo do razlik, saj je bil tudi tokrat razdeljen na Podkraj in Postojno.

Close Menu