Mejne službe obeh držav

Mejne službe v Jugoslaviji

Kraljevina Jugoslavija je vzpostavila sistem nadzora meje, ki je temeljil na treh državnih službah. Carina je skrbela za nadzor uvoza in izvoza blaga, pripadniki finančne kontrole so izvajali nadzor na sami mejni črti, vojska pa je skrbela tako za branjenje državnega ozemlja kot izvajanje nadzora na mejni črti. S tem se je vloga finančnikov in t. i. graničarjev deloma podvajala.

Mejne službe v Kraljevini Italiji

V času ukinjanja nadzora državnih meja je razumevanje prepleta petih italijanskih državnih organov, ki so hkrati opravljali celo enake naloge, težje razumljiva. V osnovi jih lahko razdelimo na podlagi njihovih delovnih nalog.

V prvo skupino sodijo finančna straža, karabinjerji in javna varnost, ki so mejo varovali v smislu prehodnosti, nadzora civilnega prebivalstva in blaga.

V drugo skupino sodijo oborožene sile Kraljevine Italije, ki so bile ob meji prisotne zaradi nalog branjenja državnega ozemlja, v tretjo skupino pa mejna milica, ki je kot del fašistične prostovoljne milice skrbela za politični nadzor meje, civilnega prebivalstva in navsezadnje tudi pripadnikov državnih služb. Zaradi svojega porekla, vpetosti v sistem oboroženih sil in tega, da so leta 1934 pridobili tudi zakonsko podlago za delo na mejnem območju, so nekakšen hibrid ostalih štirih služb. 

Finančna kontrola Kraljevine Jugoslavije

V Kraljevini SHS je tekom združitve s Kraljevino Srbijo potekala sprva združitev, nato pa reorganizacija mejnih služb. Tako kot v Italiji je tudi pri nas obstajala pristojna mejna služba, ki ima svoje začetke v avstrijskem cesarstvu. Izjemen vir za to organizacijo je knjiga Naši financarji avtorja Pavla Čelika. V njej omenja, da so v avstrijskem cesarstvu že leta 1830 ustanovili prvo moderno stražniško obmejno službo v Evropi pod imenom mejna straža (grenzwache). Zaradi podvajanja pristojnosti s pet let mlajšo dohodarstveno stražo (Gefällenwach) so leta 1843 obe organizaciji združili v cesarsko-kraljevo finančno stražo (K.u.k. Finanzwache). Finančna straža je kljub razpadu Avstro-Ogrske, ustanovitvi države SHS in posledični priključitvi v novo Kraljevino SHS pri nas obstajala vse do leta 1921. Tekom burnega obdobja ustanavljanja nove države so med finančno stražo izvedli kadrovsko čistko in iz nje odpustili skoraj vse nemške finančnike. Vojska Kraljevine SHS je na začasni ter kasnejši rapalski meji izvajala vojaški nadzor in lovila nelegalne prestopnike meje, vendar zakonsko proti njim ni mogla ukrepati. Nasploh je bila jugoslovanska stran meje sprva zelo slabo nadzorovana, po ocenah nekaterih finančnikov le dobra tretjina (Čelik, 2013).
1. januarja 1921 je prestolonaslednik Aleksander izdal dekret o ustanovitvi finančne kontrole, ki bi pod svojim okriljem združevala vse finančne službe držav, združene v Kraljevino SHS. Poleg finančne službe iz dežel Avstro-Ogrske so bili to še trošarinski stražarji in monopolni nadzorniki, iz Kraljevin Srbije ter Črne Gore pa so prišli trošarinski kontrolorji.
Sprva so želeli finančno kontrolo umakniti z meje in jo zadolžiti izključno za naloge znotraj države, na mejo pa postaviti mejno četo pod okriljem vojske. Glavni razlog za manj kot enoletni obstoj obmejne čete je neuspeh novačenja finančnikov med svoje vrste. Finančna kontrola je tako že leta 1922 prevzela nadzor nad mejo ter tudi zakonsko postala glavni protagonist lovljenja nelegalnih prestopnikov meje. Število uslužbencev finančne kontrole na Slovenskem je tekom obdobja Kraljevine SHS precej nihalo. V začetnih letih je zaposlovala 511 pripadnikov, vrh dosegla leta 1926 s skoraj 1400 zaposlenimi ter se zopet zmanjšala na 529 pripadnikov leta 1935. Seveda je to število zaposlenih na celotnem slovenskem območju in ne le na rapalski meji. Imeli so vsa pooblastila za uporabo orožja na meji ter aretacijo oseb (Čelik, 2013).

Pripadnika Finančne kontrole popisujeta tihotapljenje preko meje na Javornikih. Obarvalo Zgodovinsko društvo Rapalska meja. Vir: https://stareslike.cerknica.org

Kraljeva Finančna straža - Regia Guardia di Finanza

Z združitvijo Italije so leta 1862, po avstrijskem zgledu, ustanovili carinski korpus Corpo delle guardie doganali ter mu namenili nalogo pobiranja carin. Že leta 1866 so ustanovili tudi kraljevi korpus finančne straže (Corpo della Regia Guardia di Finanza) z namenom preprečevanja tihotapljenja, pobiranja davkov ter sodelovanja pri civilni in vojaški obrambi naroda in države. Kraljeva finančna straža je spadala pod dve pristojni ministrstvi. V času miru je bila pod nadzorom finančnega, v času vojne pa bi prešla pod nadzor obrambnega ministrstva – bila je glavni protagonist nadzora meje. Nobena druga služba namreč ni imela potrebnih zakonskih pooblastil za odvzem prostosti oseb ali blaga, lahko pa je osebe pridržala in o tem obvestila finančno stražo (Bartolomeo, Sancimio, 2014).
Kljub prevzemu vojaške notranje ureditve leta 1908 je korpus še vedno zavezoval civilni pravni kodeks, zato jo kljub oborožitvi in vpetosti v vojaške načrte ne moremo enačiti s kraljevimi oboroženimi silami. Centralistična ureditev finančne straže je temeljila na glavnem poveljstvu v Rimu ter številnih, med seboj enakovrednih četah. Vse do ureditve mejnega vprašanja je finančna straža opravljala svoje delo v začasnih prostorih, ki so jih večinoma najemali pri lokalnem prebivalstvu. Finančna straža je svoje omrežje stalnih vojašnic ob rapalski meji zasnovala po podpisu rapalske pogodbe ter za gradnjo najela zunanje izvajalce. Zaradi prostorske porazdelitve vojašnic je potrebno omeniti, da finančna straža ni opravljala svojih nalog zgolj na sami meji, temveč tudi v zaledju, kjer je opravljala davčni nadzor ter iskala morebitne tihotapske poti v notranjosti države (Bartolomeo, Sancimio, 2014). Do leta 1934 so tako skoraj povsod odprli prenovljene vojašnice.
Finančniki so bili med slovenskim prebivalstvom praviloma bolje sprejeti kot pripadniki ostalih služb, kar je razvidno tudi iz porok s Slovenkami. Finančnike najnižjega čina so po prvih treh letih službe praviloma menjali na drugo lokacijo, številni imetniki višjega čina pa so lahko sami izbirali, ali želijo premestitev ali ne. V primeru poroke ali mlade družine pa je korpus skoraj vedno pustil finančnika na obstoječem delovnem mestu (Bartolomeo, Sancimio, 2014).

Finančniki pred svojo letno postojanko na Bogatinskem sedlu. Stavba je do sredine 60. let služila kot planinsko zavetišče. Ostanki stavbe danes. Zgornja slika: Michele di Bartolomeo, spodnja: Grega Žorž

Orožniki in carina

Carina
Carinska služba Kraljevine Jugoslavije se je pričela leta 1919 z ustanovitvijo 85 carinarnic po celotnem slovenskem ozemlju. Za razliko od finančne kontrole je bila veliko bolje plačana, njena struktura v Sloveniji pa je zaposlovala le 30 % Slovencev. Leta 1935 je na območju Slovenije zaposlovala 120 carinikov v 51 carinarnicah. Na rapalski meji so se nahajali na mejnih prehodih. Cariniki niso bili zadolženi za nadzor vzdolž meje, temveč le za carinjenje blaga na mejnih prehodih (Čelik, 2013).

Jugoslovanski carinik (povsem desno) ob prihodu nemške in italijanske vojske na mejni prehod II. kategorije Podlanišče leta 1941. Vir: Mestni muzej Idrija, Oddelek Cerkno

Kraljevi orožniki - Carabinieri Reali in Javna varnost

Kraljevi karabinjeri oz. orožniki so bili zadolženi za izvajanje civilnih nalog. Svoje postaje (postaglione/statione) so imeli v skoraj vsakem kraju. Za potrebe nadzora meje so bili nameščeni na mejne prehode prve kategorije, kjer so skupaj s finančno stražo pregledovali dokumente ter potna dovoljenja. Za potrebe nadzora tihotapljena so sodelovali s finančno stražo pri akcijah v zaledju.

 

Javna Varnost – Publicca Sicurezza
Organizacija se je kasneje preimenovala v državno policijo (Polizia di Stato) in kot taka deluje še danes. V svojih vrstah ima tudi mejno policijo (Polizia di Frontiera), ki je skrbela za delovanje mejnih prehodov ter koordinacijo vseh služb, zadolženih za mejne prehode. Njihovi uradi so bili v Tolminu, Podbrdu ter Idriji.

Kraljeva jugoslovanska vojska

Znotraj vojske Kraljevine SHS je obstajal korpus obmejnega vojaštva, za katerega v Sloveniji poljudno uporabljamo ali nemški (grenz) ali srbski (granica) izraz za mejo – grenčer oz. graničar. Uradno so bili formirani v obliki obmejnih čet in so s svojim patruljiranjem ob meji zagotavljali varnost pred napadom druge države, preprečevali vstop ali izstop državi nevarnim skupinam ter iskali nelegalne prestopnike meje. Tako kot preostali deli vojske so bili tudi oni del naborniškega sistema (Žorž, 2017). Leta 1920 in leta 1921 je potekala reorganizacija, s katero so želeli postati glavni finančni in vojaški nadzorniki meje, vendar so morali glavno vlogo odstopiti finančni kontroli. Za razliko od carinikov in finančnikov so bili vodilni pripadniki vojaških obmejnih enot skoraj izključno Srbi (Čelik, 2013). Vojska, centralistično vodena iz Beograda, je srbsko prebivalstvo dojemala kot najbolj državotvorno in vdano kraljevini, zato so sestavljali večino obmejnih enot. Rapalska meja je veljala za eno izmed najbolj varnih meja kraljevine, zato so sem za nagrado premeščali številne odlikovane vojake z bolgarske ali albanske meje.
Bivali so v manjših lesenih vojašnicah, ki so bile skoraj povsod zgrajene nekaj kilometrov narazen. Sami so jih imenovali karaule, kar je turška beseda za mejno stražnico. Slovenci smo jim sprva pravili barake, kasneje pa smo tudi mi prevzeli srbsko izrazoslovje, ki se je ohranilo in še vedno uporablja. Hierarhično so bili razdeljeni na številne manjše enakovredne oddelke po deset do petnajst vojakov. Poveljnik posamezne enote je večinoma bival v najbližjem naselju in je hodil na dnevne ali tedenske nenapovedane preglede delovanja vojašnice. Nekatere najbolj znane obmejne vojašnice oz. stražnice v goratem območju Julijskih Alp so v Tamarju, Domu Planika pod Triglavom, ob Aljaževem domu v Vratih, v Krmi, v Ukancu ter na planinah bohinjsko-tolminskih gora.

Pripadnika obmejne čete na vrhu Triglava. Vir: Naši Financarji, Pavle Čelik

Kraljeve oborožene sile - Regio Esercito

Vojska je bila zadolžena za branjenje državnega ozemlja in ni imela neposredne pristojnosti na sami mejni črti. 
Sprva se je ob rapalski meji nahajal le V. armadni zbor v Trstu, vendar so bili novi načrti vojske tako obsežni, da so že leta 1927 uvedli še XI. armadni zbor v Vidmu. Zaradi poteka italijanske državne meje preko alpskega loka so armadni zbori vsebovali tudi alpinske enote, ki so bile po letu 1920 zadolžene za obrambo meje.
Že od 20. let dalje je v italijanski vojski opaziti razkol med statičnimi nalogami branjenja meje in stalno prisotnimi napadalnimi načrti proti Jugoslaviji in Franciji. Istega leta kot so uvedli XI. armadni zbor so Francozi pričeli z gradnjo svojega obrambnega sistema ter se politično povezali z Jugoslavijo. Oba dogodka sta spodbudila italijansko vojsko, ki se je zaradi strahu pred bojevanjem na dveh frontah odločila za zamudno in predvsem drago gradnjo lastnega obrambnega pasu. Obrambni pas seveda ni bil sestavljen zgolj iz stalnih utrdb, ki jih danes povezujemo z njim, saj je vseboval tudi številne gorske postojanke, začasna ali polstalna obrambna dela in podporo enotam, ki so upravljale z obrambnim sistemom. 24. marca 1934 je bila tako izdana uredba o formiranju posebne vojaške enote, ki bi prevzela in bila izurjena za statično varovanje meje.
Nova vojaška enota je dobila ime Guardia alla frontiera oz. mejna straža. Do zamenjave lastništva je prišlo tudi v gorskih postojankah v Julijskih Alpah, saj sta bili vojašnici pod Triglavom in Bogatinskim sedlom sprva zgrajeni za Alpine, a so jih ponekod skoraj desetletje kasneje nadomestili »gafovci«, kot jih je nazivalo slovensko prebivalstvo. Priključitev avstrijske republike k Nemčiji, očitne priprave na novo evropsko vojno in prenovljene smernice gradnje stalnih obrambnih del so prisilile Italijo k še večjemu pomenu obrambe, zato je mejna straža šele s kraljevim dekretom št. 833 28. aprila 1937 postala samostojni korpus oz. samostojen protagonist vojaške obrambe meje. 
Vse do njenega konca je mejna straža delovala tako kot ostale vojaške enote v Italiji. Stalno sestavo so predstavljali višji in nižji častniki, večina navadnih vojakov pa je bila nabornikov, ki so bili korpusu ali dodeljeni ali pa so ga izbrali sami. Enote mejne straže so prenehale obstajati po kapitulaciji Italije v letu 1943, uradno pa so jih ukinili šele leta 1952 oz. 1953, ko so izvedli reorganizacijo vojske.

Pohod Alpinov na Triglav leta 1925. Ob odsotnosti jugoslovanskih stražarjev so se Italijani zadrževali tudi ob stolpu, ki je bil 1.55m znotraj Jugoslavije. Vir: Bartolomeo

Prostovoljna (fašistična) milica za državno varnost - MVSN

Ob fašističnem prevzemu oblasti leta 1922 je korpus finančne straže od oblasti dobil novo nalogo zagotavljanja politične varnosti meja in njenih državljanov. Ker so bili pripadniki korpusa po mnenju fašistične stranke nezanesljivi, je ta že kmalu podvomila v njihovo vnetost pri opravljanju svojih nalog. Podobno se je dogajalo tudi pri nekaterih drugih državnih službah, zato je fašistična stranka leta 1923 uvedla lastno paravojaško organizacijo – Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale.
Paravojaško organizacijo obmejne milice fašistične stranke so v sistem kraljevih oboroženih sil vključili samostojno in se s tem izognili sodelovanju ostalih rodov, katerim stranka ni zaupala. Širitev so izvedli tako, da so med obstoječimi vojaškimi enotami pozvali vse zveste pripadnike, da naj znotraj svojih enot ustanovijo prostovoljne odrede. Ti odredi so kasneje postali osnova obmejne milice, ki je svoj prvi samostojni oddelek prostovoljcev dobila na Južnem Tirolskem v kraju Bozen (Bolzano) leta 1925. Formalno je bila ustanovljena 9. januarja 1927 in je od takrat naprej obstajala na vseh mejah Italije. Strategija novačenja prostovoljcev je temeljila na pridobitvi domačinov, pogoj pa je bil članstvo v stranki. Vse do leta 1934 mejna milica zakonsko ni smela delovati na sami mejni črti, temveč je imela pristojnosti le v neposrednem zaledju. Pri tem je opazna želja po geografski ločitvi vojašnic, saj so bile predvidoma locirane v sosednjih krajih. Kljub prostovoljnosti je bilo služenje v milici dobro plačano, gospodarska kriza pa je poskrbela, da je vanjo prihajalo čedalje več ljudi. Gospodarski pregon Slovencev, ki so službe množično izgubljali še pred fašizmom, je v povezavi s čedalje hujšo gospodarsko krizo konec 20. let najverjetneje glavni razlog vstopa številnih Slovencev v njihove vrste, saj je bila ena izmed redkih državnih služb, ki je zaposlovala tudi Slovence.
Prostovoljna milica je zaradi fašistične ideologije svojo notranjo ureditev posnemala na podlagi rimske vojske in tako oblikovala šest hierarhičnih skupin.
Najnižje na lestvici je bil vod (8–12 vojakov – oddelek, distaccemento), ki je upravljal z eno vojašnico. Mejna milica je svojo mrežo postojank zasnovala tako, da so se dobro videle tudi z druge strani meje, saj so s tem želeli poudariti italijanizacijo ozemlja. Svojih postojank niso imenovali caserma, temveč casermetta – stražnica. Od vseh služb so bili med slovenskim prebivalstvom najbolj osovraženi, saj niso predstavljali le fašizma, temveč so agresivno nastopali proti Slovencem, ki so jih imeli za kulturno nevarnost Italiji. Poleg šolstva, uprave in italijanskih duhovnikov so bili eden izmed stebrov italijanizacije ozemlja.

MVSN_TRIGLAV_ZDRM
Propagandna razglednica Tolminske kohorte MVSN s sedežem v Tolminu. Sektorski mejnik št. 10 se je nahajal na Triglavu ter je bil najvišja točka rapalske meje (2863m). Pisanijeva upodobitev je sestavljena iz dveh podob - pogled na takratno italijansko stran Triglava zgoraj v ozadju ter umetniško navdahnjena (a napačna) upodobitev lokacije mejnika. Original hrani Zgodovinsko društvo Rapalska meja
Zadnja stran propagandne razglednice specialne (mejne) Tolminske kohorte MVSN, 62. legije Soča. Original hrani Zgodovinsko društvo Rapalska meja