pasica

O nastanku Podbrda

Naselje Podbrdo, ki je utesnjeno med vrhove Črne prsti, Koble, Soriške planini in Porezna je nastalo pred več kot 500 leti.

V 16. stoletju so Oglejski patriarhi zaradi želje po gospodarskem izkoriščanju, sicer neposeljenih hribovitih območij,  sem naseljevali  predvsem kmečko prebivalstvo s svojih posesti ob Dravi, največ iz Pustriške doline iz kraja Innichen (danes San Candido). 

Priseljenci so najprej poselili višje ležeče sončne terase nad dolino ter tekom stoletij pričeli poseljevati tudi manj primerno dno doline. Manjša vas Bača pri Podbrdu je pod imenom Binchinuel omenjena v urbarju že leta 1377, medtem ko se v dolini ležeče Podbrdo prvič omenja šele v 16. stoletju.

Nemško govoreče prebivalstvo se je do 19. stoletja večinoma sloveniziralo in svoj jezik ohranilo le še v obliki starega dialekta.
Samo ime kraja Podbrdo najdemo na avstrijskih kartah prvič zapisano v 19. stoletju. Lahko ga skoraj dobesedno prevedemo iz prvotno nemškega imena Untereck (unter = pod, Eck = narečno vrh).

Podbrdo in stare poti

Podbrdo je nastalo ob tisočletja starih tovorniških poteh iz Bohinja in Škofje Loke proti Posočju. Preko gora je vodila pot iz Bohinja preko ozkega prehoda z imenom Vrh Bače v grebenu Julijskih Alp. Slednjega se je zaradi živine, ki so jo Bohinjci prodajali v Posočje prijel nemški izraz Pass Rindsloch, oziroma Goveji prehod.

Tudi čez Petrovo Brdo, sedlo med porečjem Bače in Selške Sore oziroma Soče in Save, je že od železne dobe dalje tekla povezava med Tolminom in Škofjo Loko.

Tako kot dolina Trenta je tudi Podbrdo konec 19. stoletja dočakalo brez ceste, dostopno samo po konjski poti, ki ji danes pogovorno pravimo mulatjera, še pred manj kot stoletjem pa so tovrstne poti predstavljale glavnino prometnega omrežja v hribovitem in goratem svetu Evrope.

Stare poti okoli Podbrda so ponekod še vidne in v uporabi, naša zgodovinska pot vas bo vodila preko enega izmed mnogih, stoletja starih, kamnitih mostov. 

Kako je Podbrdo dobilo prvo cesto

S pričetkom 20. stoletja je Avstro – Ogrska pričela uresničevati svoj načrt gradnje dodatne železniške povezave, ki bi svobodno pristanišče Trst povezalo s Srednjo Evropo. Gradnja t.i. Bohinjske železnice med Jesenicami in Gorico je korenito posegla v Podbrdo ter za vedno spremenila kraj.

Pogoj za pričetek gradnje železnice je bila nova cestna povezava Posočja z Gorenjsko in ta je od Mosta na Soči potekala ob krajih v dolini reke Bače – tudi Podbrda, saj se je tu vzpela na sedlo Petrovo Brdo ter se spustila proti Železnikom.

Skozi ozek trg med cerkvijo sv. Nikolaja in Jakovkno hišo je tako moral tudi ves cestni vojaški transport v času prve svetovne vojne.

Vlak prihaja!

Nova železniška proga je tako v Podbrdo, kot tudi v celo dolino prinesla novo življenje, kraj pa je zaradi predora dobil status pomembne železniške postaje.

Predor skozi Julijske Alpe je med 1901 in 1906 gradilo podjetje Giacoma Ceconija, prepoznavnega gradbinca železniške infrastrukture na območju Avstro – Ogrske med 1857 in 1910. Na začetku svoje gradbene kariere je sodeloval tudi pri gradnji Borovniškega viadukta, najbolj znana pa so njegova dela na železnicah v Alpah. Predor pod Koblo je s 6327 metri še danes najdaljši železniški predor, ki je v celoti na območju Slovenije ter je bilo eno izmed zadnjih velikih del Ceconija.

Prihod železnice je omogočil nastanek prvih industrijskih obratov v dolini, s tem se je pričelo stoletje gospodarskega razcveta. 

 

Vojna 1914 - 1918

Nova železniška proga je tako v Podbrdo kot tudi v celo dolino prinesla novo življenje, status pomembne železniške postaje.

Predor skozi Julijske Alpe je med 1901 in 1906 gradilo podjetje Ceconi. Predor je s 6327 metri še danes najdaljši železniški predor, ki je v celoti na območju Slovenije.

Prihod železnice je povzročil nastanek prvih industrijskih obratov v dolini, s tem se je pričelo stoletje gospodarskega razcveta. 

Tako nova cesta kot železnica sta se izkazali za ključna infrastrukturna podjetja manj kot desetletje kasneje, ko se pričenja spopad prve svetovne vojne.

Zasede nas Italija

Po umiku avstro-ogrske vojske z italijanskega bojišča in podpisu mirovne pogodbe 3. novembra 1918 je Italija v skladu z določili mirovnega sporazuma pričela zasedati ozemlje ter pri Sorici posegla čez predvideno demarkacijsko črto na Petrovem Brdu.


V Podbrdo je italijanska vojska prišla med 9. in 19. novembrom 1918. Kar dve leti sta morali preteči, preden sta kraljevini podpisali Rapalsko pogodbo o razmejitvi. Z njo sta začrtali potek meje, ki je predvideval tudi nekatere popravke.


Rapalsko mejo so na terenu dokončno določili leta 1924 in jo označili z mejniki. Podbrdo je tedaj postalo obmejno središče nove italijanske oblasti, železniška postaja pa zadnja postaja v Italiji. Bohinjska Bistrica na drugi strani predora je bila prva v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Jugoslaviji).

Po podpisu Rapalske pogodbe so 26. februarja 1921 Italijani v Podbrdu pripravili slavnost priključitve "novoodrešenih" krajev k materi Italiji: 'Na uradih so visele zastave. Izdali so manifest v slovenščini, ki obeta Slovencem več prostosti, kot so jo imeli pod Avstro - Ogrsko. Nihče tega ne verjame. Kolikor besed, toliko laži!
Janez Mlekuž
Župnik v Sorici (1913 - 1930)

Podberdo, Montebasso, Piedicolle,...

Italijanski okupaciji je leta 1920 sledila rapalska razmejitev, ki je Podbrdo dodelila Italiji. Večinsko slovenska Goriška grofija je le v ravninskem delu zahodno od Goriških brd imela območja, kjer so živeli italijansko govoreči prebivalci, povsod drugje so so bila naselja povsem slovenska.

Že leta 1919 so italijanske okupacijske enote pričele z neuradnim nadomeščanjem slovenskih krajevnih imen – Podbrdo so sprva preimenovali v Monte – basso ter v Piedi – colle. Oboje je dobesedni prevod “Pod – hribom”, a vendar je na italijanskih topografskih zemljevidih vse do leta 1927 vztrajalo slovensko ime Podberdo.

Neuradnemu preimenovanju je sledilo fašistično nasilje, državni pritisk na slovenske organizacije, pritiski italijanskih skladov za odkup zemlje ter tudi šolska reforma. Do leta 1927 so prepovedali slovenska krajevna in osebna imena ter jih nadomestili z italijanskimi. Slovenski jezik je bil sprva izrinjen iz javne uprave, kasneje pa tudi iz šole in cerkve. Dolgoročni cilj Italije je bilo izkoreninjene jezika, saj je bil neuradno uporabljen le še v ozkem družinskem krogu.

 

 

Close Menu