Zgodovinsko društvo rapalska meja

Idrijske Krnice, Jelenk in Kendov vrh

Planotast svet Idrijskih Krnic, ki ga na severu in vzhodu omejuje reka Idrijca, na jugu pa reka Kanomljica. Z rumeno so označene okvirne smeri štirih območij namestitve topništva.
Razgled z grebena med Kendovim vrhom in Jelenkom proti Poreznu, Ratitovcu in Blegošu. Z modro je označen potek prvotne demarkacijske črte 1918-1921, z rumeno pa okvirni potek rapalske meje. Foto: Grega Žorž

Nad dolino Kanomljice se vzpenjajo strma pobočja Jelenka oziroma Krniške planote, ki se nahaja med 950 in 1100m nadmorske višine. Na vzhodni in severni strani planoto omejuje dolina reke Idrijce tako, da se vrhova Jelenk in Kendov vrh v obliki trikotnika zajedata med Idrijco in Kanomljico. 

Krniško planoto oziroma Jelenk v italijanskih arhivih 20. in 30. let večinoma ne najdemo, šele z letom 1938 se pričenjajo omenjati položaji, ki so jih tam zgradili za stalno nameščene baterije topništva. Bolj otipljivi podatki se nahajajo šele v dokumentaciji radijskih zvez XI. armadnega zbora v letih 1939 in 1940, kjer se vidi, da je tu obstajala R.T. postaja Jelenk oziroma po italijansko “Monte Jelenca”.

Jelenk je bil z ostalimi enotami in poveljstvi dobro povezan, od leta 1939 je tu obstajala tudi neposredna topniška opazovalnica XI. armadnega zbora, ki je skrbela za območje med Poreznom in Javornikom nad Črnim Vrhom nad Idrijo. Telefonske povezave so se tako nahajale med Spodnjo Idrijo, Jelenkom in Idrijo, radijske povezave pa na relaciji Spodnja Idrija – Jelenk in Jelenk – Oblakov vrh, kjer je bilo v predvojnem času poveljstvo divizije Isonzo.

Po pričevanju domačina na Krniški planoti, Vestra Hladnika, roj. 1938 , so z gradnjo stalnih del pričeli leta 1936, gradili pa naj bi civilni delavci iz Furlanije. Njegove navedbe glede delavcev lahko sprejmemo, saj vemo, da je naročnik del (XI. armadni zbor) vsa obrambna dela predal v izvedbo najcenejšemu ponudniku, ki je delavce pripeljal večinoma iz cenejšega južnega dela Italije. Kar je veliko bolj pomembno je spomin pet letnega Vestra na september 1943, ko je opazoval italijanske vojake, ki so na muli imeli naložene dve črni škatli – radijski postaji, ki sta omenjeni tudi v arhivu.

Kaj pa je italijanska kraljeva vojska sploh gradila na Krniški planoti?

Tu namreč ne najdemo obrambnih del – tako začasnih kot stalnih, temveč le različne izkope za namestitev topništva ter podzemna zaklonišča za zaščito vojakov in streliva pred topniškim obstreljevanjem. Tudi podzemna zaklonišča – tipski objekti, ki jih največ najdemo ravno na območju občine Idrija – so drugačna ter jih ne moremo umestiti v obstoječi sistem Alpskega zidu. Vsa zaklonišča Krniške planote so si sicer podobna med seboj, razlikujejo pa se od preostalih območij ob rapalski meji. Vse kaže na to, da so jih gradili še v času vojne po letu 1941, saj manjši samostojni objekti po koncu gradnje niso bili zasuti zaradi zaščite in maskiranja – zopet posebnost tega območja.

Končano tipsko zaklonišče, ki ni bilo zasuto zaradi zaščite ter maskiranja. Takšne lahko najdemo le na območju Idrijskih Krnic. Foto: Grega Žorž
Ostanki izkopov za namestitev topništva. Najdemo lahko tako navadne izkope, nedokončane izkope ter betonske položaje. Foto: Grega Žorž
Vmesni zračni žep notranjosti zaklonišča na Jelenku. Uporaba opeke je značilna predvsem za najkasnejše italijanske gradnje. Foto: Grega Žorž
Tudi vhodni del zaklonišča že po izgledu ne sodi med tipska zaklonišča na območju občine Idrija. Foto: Grega Žorž
Oznaka Jelenka kot RT (radio - telegraf) postaja na shemi XI. armadnega zbora ter sektorja XII GAF - Idrija leta 1940. Poleg oznake Jelenk je tudi ločena oznaka za opazovalnico (oss), s svojo RT napravo. Vir: ARS.

Zaradi spominov Egedia Palazzija, ki je leta 1941 pričel redno služenje vojaškega roka pri 50. artilerijski skupini GAF ter je obdobje napada na Jugoslavijo preživel na Jelenku, vemo, da so topniške enote na tem območju pripadale 88. bateriji 50. artilerijske skupine, ki je uporabljala lahko topništvo tipa 75/27 letnik 1912, ki je bilo zaradi teže popularno pri alpskih in konjeniških enotat, med prvo svetovno vojno pa so jih po licenci iz Francije izdelovali v večjih količinah ter zastarele težje topove kalibra 149/35 letnik 1901. Večina italijanskega topništva je bila med drugo svetovno vojno zastarelega ter starega.

Lažji top 75/27 je imel domet 10 kilometrov, težji 149/35 pa 16,5km. Z vidika transporta topništva na 1100m visoko planoto po eni ovinkasti cesti iz Spodnje Idrije ter same mobilnosti je treba navesti tudi težo – prvi je z lafeto (podstavkom in kolesjem) tehtal 1015kg, se pravi tono, drugi pa 8 ton.

Egidio Palazzo (drugi z desne) in top 75/27 v Črnem Vrhu nad Idrijo leta 1941. Vir: Bernasconi, Colavo.
Egidio Palazzo (na sredi) in top 149/35 na dnu Rudarske ulice v Idriji leta 1941. Na lokaciji topa je danes proizvodna hala Kolektorja. Vir: Bernasconi, Colavo.

Poleg 50. artilerijske skupine je bila na območju Krnic še 56. artilerijska skupina GAF, ki je imela med svojimi baterijami tudi vsaj eno s topovi 152/45 – prvotno francoski mornariški top, ki ga je Italija z licenco leta 1911 pričela izdelovati tudi sama. Kasneje so jih namestili tudi na kolesja ter jih v kopenski vojski uporabljali kot protitopniški ogenj, saj so imeli domet 19400m oziroma 20km. Leta 1939 naj bi bilo takšnih topov v celotni vojski le 53, od tega so bili vsaj štirje (sestava ene baterije) na Jelenku.

Teža celotnega topa je vrtoglavih 16.600kg oziroma kar 16.6 tone.

V dokumentaciji omenjajo, da je potrebno top pred uporabo namestiti na ustrezno podlago – v primeru, da bi rabili visok kot streljanja je bilo potrebno top tudi ustrezno namestiti v ustrezno luknjo – takšnih najdemo v Krnicah kar nekaj, le nekatere od njih pa so tudi betonske.

Baterija 152/45 na območju Jelenka. Vir: Bernasconi, Colavo.
Betonski topniški položaj ob parkirnem mestu v Pancali v Krnicah. Foto: Grega Žorž

Zaradi Palazzija izvemo tudi kaj približno se je dogajalo na Jelenku ob napadu na Jugoslavijo in po njem. V dneh po 6. aprilu 1941 omenja streljanje baterije 152/45 proti jugoslovanskim ciljem, ki se jim je za kratek čas pridružila tudi njegova 88. baterija. Ker se je vojna hitro preselila proti Ljubljani in se zaradi zloma fronte proti Nemčiji tudi hitro končala je pomen baterij na Jelenku upadel. Leta 1941 tudi še ni bilo večjih spopadov z odporniškim gibanjem zato so Palazzijevo enot že maja preselili nazaj v njegovo “matično” vojašnico v Črnem Vrhu nad Idrijo.

Maksimalni domet vseh treh različnih topov na Jelenku - 10km, 16km in 19km. Kot vidimo so tudi zaradi lege na 1100m visoki planoti lahko dosegli Podbrdo, Porezen, Davčo, Novake, Gorenjo vas, celo dvorec Visoko v občini Škofja Loka, Šentjošt nad Horjulom ter Hotederšico. Znotraj dosega najmanjšega kalibra so bili Cerkno, Žiri in Idrija. Z zeleno je označena rapalska meja. Izdelal: Grega Žorž

Območja 50. in 56. artilerijske skupine

A - 1

Osrednje območje, kjer se nahaja Pancala -mesto, kjer lahko parkiramo, pričnemo ogledno pot, tu se nahaja tudi informativna tabla.

Na lidar posnetku se vidi dva večja izkopa za topniški položaj, ki sta usmerjena na vzhod  proti Ledinam. Tri zgradbe na sredini so pravzaprav nezasuto zaklonišče in betonski topniški položaj.

Topniški položaji na tem mestu so usmerjeni na vzhod – proti Ledinam in osrednjemu jugoslovanskemu naselju Žiri,  kjer je bila tudi glavna cestna povezava in mednarodni mejni prehod Žiri – Ledine – Idrija.

A - 2

Južno od območja A-1 se svet dvigne proti skupini hiš, kjer se nahaja eno podzemno zaklonišče z dvemi vhodi, eno nezasuto zaklonišče (zgradba v obliki valja ter še eno podzemno zaklonišče vidno povsem na zgornji strani fotografije.

A - 3

Vzhodno od območja A-2 se tik na robu pobočja proti Kanomljici  nahajajo še dodatni izkopi – najverjetneje topniški položaji.

Samostojna zgradba povsem na levi je nekdanja zgradba za častnike tu nameščenih enot ter je danes lovska koča.

B

Glavni del območja med Jelenkom in Kendovim vrhom, kjer na lidar posnetku vidimo lokacije treh podzemnih zaklonišč (6 vhodov) na levi strani slike ter še eno podzemno zaklonišče s tremi večjimi izkopi za topniške položaje na vrhu. Od tu je tudi narejena zgornja naslovna fotografija z razgledi proti Ratitovcu in Blegošu.

Pod zadnjim zakloniščem se nahajajo še tri uravane, kjer so stale lesene zgradbe. Povsem verjetno, da takšne kot jih v svojih spominih navaja Egidio Palazzo – lesene ter obložene z vrečami peska, ki so predstavljale edino zaščito pred morebitnim obstreljevanjem – ravno temu so bila namenjena podzemna zaklonišča, ki so izkopana veliko globje v notranjost kot ponavadi.

Topniški položaji na tej lokaciji so usmerjeni v smer Gorenjih Jazen, ki so bile takrat na robu italijanskega državnega prostora ter so imele v bližini cestno povezavo Gorenja vas – Sovodenj – Jazne – Idrija. Smer topniških položajev je ustrezala pokrivanju območja Mrzli vrh (Sivka) – Sovodenj – smučišče Cerkno.

C

Zadnje območje se je nahajalo v neposredni bližini neizrazitega vrha Jelenka na zahodni strani ter je bilo veliko bolj pahljačasto usmerjeno proti vzhodu oziroma črti Sovodenj – Žiri.

Na tem območju najdemo eno podzemno zaklonišče ter za to območje redke ostanke tipskih opečnatih in kamnitih bivalnih in skladiščnih zgradb, ki so tako značilne za gradnje v obdobju Alpskega zidu.

Ogled Krnic in ostankov objektov italijanske vojske

Informativna tabla ob cesti. Foto: Katarina Kenda.

V Krnicah sta junija 2018 – sto let po prihodu italijanske vojske v času demarkacijske črte leta 1918, TD Krnice in Geopark Idrija postavila informativno tablo ob križišču za osrednji (tudi parkirni) prostor v Pancali.

Tu je tudi izvrstno izhodišče za krožno pot, kjer si lahko ogledate vse zgoraj prikazane in opisane ostanke.

Kontakt:

TD Krnice in Geopark Idrija

Zemljevid okvirne poti po ostankih na Krniški planoti. Ker gre za neuradno pot, ki je sicer praviloma speljana po javnih poteh velja predvsem v okolici hiš vprašati za dovoljenje ter se vesti "rapalskemu raziskovalcu" primerno. Parkirišče na prireditvenem prostoru Pancala je sicer dovoljeno uporabljati, vendar gre za območje pašnikov.
Close Menu