Zgodovinsko društvo rapalska meja

Italijanske gradnje v Spodnji in Srednji Trenti

Zemljevid končnega stanja obrambnih v in nad dolino Trente, ki jih je zgradila italijanska vojska ter njihovi položaji. Izdelal Grega Žorž

Odmaknjenost oziroma odrezanost Trente zaradi slabih ali neobstoječih prometnih povezav se je končala šele s koncem 19. stoletja, ko so leta 1902 zgradili okrajno cesto Bovec – Soča – Log v Trenti, preko Vršiča do Kranjske Gore pa je bila cesta zgrajena med prvo svetovno vojno. To je tudi čas, ko postane Trenta zaledje Soške fronte, v ta namen je Avstro-Ogrska tu zgradila več etapnih skladišč, bivalne zgradbe ter vse kar sodi med podporo vojaškim operacijam. Po enoletnem umiku vojaštva zaradi selitve fronte na reko Piave so novembra 1918 vojaki zopet zasedli Trento – le, da tokrat italijanski. Še pred njimi so se vrnili begunci, ki so prazne vojaške zgradbe pričeli izkoriščati v namene izboljšanja ali popravila svojih hiš – tu namreč neposrednega uničenja zaradi vojne ni bilo. 

Italijanska vojska (od sedaj najprej vojska) je večji del nekdanjih vojaških zgradb pustila prazne, zasedla in vzdrževala je le naselje v zaselku Log v Trenti, kjer so bivale zasedbene enote.  Vojska je zaradi napetosti in načrtovanja preventivnih vojaških operacij že leta 1922 obnovila spodnji del ter podaljšala cesto v dolino Zadnjice, kjer so v prvih letih 20. let potekale tudi redne vojaške vaje Alpincev.

Leta 1924, ko se prične obsežen, skoraj 20 let trajajoč program načrtne gradnje gorskih vojaških poti,  so Alpinci zgradili novo vojaško pot iz doline Zadnjice na Kriške pode. Ali je gradnja potekala v dogovoru s Planinskim društvom CAI Gorica, ni potrjeno z arhivskimi viri, vemo le, da so 12. septembra 1924, skoraj na koncu nove poti, nad Spodnjim Kriškim jezerom odprli planinski dom Rif. Antonio Seppenhofer. To je prav tako čas, ko vojaki tu še niso imeli svojih vojašnic in so poleti bivali v začasnih vojaških taboriščih, kjer so gradili poti.

Kriški podi, ki se raztezajo pod vrhom Razorja, so vojaško pot najverjetneje dobili zaradi nadzora gibanja slovenskih planincev, ki so na ta mejni odsek lahko prišli po planinski poti iz doline Vrata, politike planinskih društev ter države o gradnji dostopnih poti prav do roba novega državnega ozemlja zaradi “italijanizacije” ozemlja ter seveda negotovih in napetih razmer ob meji.

1924 - Gradnja poti na Kriške pode in Rif. Antonio Seppenhofer

Iz mesečne publikacije planinskega društva CAI Gorica lahko razberemo, da so bili ob otvoritvi tam prisotni tudi častniki Alpinov, finančniki in četa bataljona Feltre. V članku so poimensko navedeni še poveljnik 9. polka Alpinov Polkovnik Peretti, podpolkovnik Tesitore, poveljnik bataljona Feltre podpolkovnik Rossi, poveljnik prisotne čete stotnik Perin in člani sekcije razmejitvene komisije, ki so skrbeli za ta odsek (CAI Gorica, 1924). Zaradi omembe bataljona Feltre predvidevamo, da so tudi graditelji poti.

To zavetišče je bila edina zgradba, ki jo je to društvo zgradilo na območju Julijskih Alp, ki so danes v Sloveniji, saj so ostale zgradbe gradili v društvu CAI Trst.

Otvoritev - planinci in Alpinci. Vir: CAI Gorica
Otvoritev - planinci in Alpinci. Vir: CAI Gorica
Otvoritev - planinci in Alpinci. Vir: CAI Gorica

1926 - Pot iz Zadnjice na Triglav

Leta 1926 so pot na Triglav Alpinci 69. čete bataljona Gemona 8. polka pričeli graditi na koncu Zadnjiške ceste (narejena 1922), kjer so z betonskim mostom premostili potok izpod Luknje in jo zgradili vse do že omenjene Capanne Morbegno pod Triglavom.

Opis te poti je dosegljiv pri opisu Triglavske vojašnice http://www.rapalskameja.si/triglav/

1926 - Pot na Prehodavce

Odcep (sprva poti, po 1940 pa ceste) z glavne ceste pred Na Logu.

Gradnjo druge vojaške poti v letu 1926 na Prehodavce  je opravila (vsaj) 63. četa La Furiosa že omenjenega bataljona Bassano 9. polka. Pot so zgradili od ceste v dolini Trente pri zaselku Log proti pl. Trebiščini in od tam proti Prehodavcem. Ob poti so zgradili tri zavetišča, in sicer Rif. Furioso, Rif. Bassano in Rif. Alba na samih Prehodavcih.

 

Prvo zavetišče se nahaja še pod gozdno mejo in se imenuje rifugio Furioso, drugo rifugio Bassano pa na Pl. Trebiščina. Bassano je sprva označen kot Rif. Michetti, vendar nam kasnejši zemljevidi in arhivsko gradivo kažejo, da se slednje ni prijelo ali pa je zapisano napačno. Prehodavci predstavljajo naravni zaključek doline Triglavskih jezer, ki tu doseže svojo najvišjo točko. Rapalska meja je glavni razlog zakaj, kljub ustanovitvi naravnega parka doline Triglavskih jezer vanj ni sodilo najvišje triglavsko jezero, takrat po italijansko imenovano Lago Zero. Ob zaključku gradnje vojaške poti Log – Prehodavci leta 1926 so v bližini današnje Zasavske koče na Prehodavcih zgradili Rif. Alba. Na žalost je to edini podatek o zavetišču, zagotovo pa ni bil vključen v sistem nadzora meje, saj ni omenjen v temeljenem dokumentu Notranjega ministrstva (Archivio di Stato, 2014). Zavetišče prav tako ni omenjeno v povezavi s CAI Trst.

Brv na Pl. Lepoč
Ostanki rif. Furioso tik za mostom na Pl. Lepoča na 1100m. Zavetišče je stalo na uravnavi ter imelo betonske stopnice v leseno zgradbo.
Potek poti skozi gozd pod Pl. Lepoč
Tako kot pri ostalih gradnjah se tudi tu vidijo ostanki strojnega dela
Podpisna pološča, kjer pa napisa ni več možno razbrati.
Razcep poti proti Pl. Trebiščina (kjer se je 1926 končala) ter proti Trebiškemu dolu (pogled navzdol)
Prehod iz gozda v Trebiški dol (1500m). Zadaj se že vidijo ostenja med Malim Špičjem in Prehodavci
Prihod v Trebiški dol
Glede na italijanske zemljevide verjetna lokacija rif. Bassano
Ostanki zavetišča Bassano
Le 100m oddaljena (danes edina) zgradba v Trebiškem dolu. Zadaj se že vidi sedlo Čez dol (1633m)
Vzpon proti Čez dol
Zavoj poti z Čez dol proti Prehodavcem
Razgled proti Luknji - Triglavu in ostenju Vodnikovega Vršaca

1929 - Vojašnica Cantore

Konec 20. let (predvidoma 1928-1929)  so na območju nekdanjega vojaškega naselja Italijani pričeli z gradnjo vojašnice Caserma Cantore, ki so jo prvotno uporabljali Alpinci, po letu 1934 pa mejna straža. Vojašnica je bila središče obrambnega sistema Trente in je skrbela za obrambo odseka prelaz Vršič, Kriških podov, sedla Luknje, Triglava in Lepošpičja. Največja zgradba nekdanje vojašnice je bila v 80. letih  preurejena v Dom Trenta Triglavskega narodnega parka. V še danes povsem ohranjeni zgradbi vojašnice je danes tudi manjše gostišče. Višje ob cesti proti prelazu Vršič se danes nahaja Dom Jalovec, na njegovem mestu pa je prvotno stala vojašnica Finančne straže brigade Trenta.

Vojašnica na zemljevidu IGM Trenta iz leta 1937. Vir: NUK
Fotografija vojašnice leta 1948. Ob cesti so vidni hlevi za mule, ki so jih uporabljali Alpinci za transport opreme in materiala v gorah. Vir: Jaka Čop - Trenta in Soča
Območje vojašnice na DMP leta 2014. Razporeditev zgradb je enaka, lepo je viden tudi nekdanji glavni vhod v vojašnico z zahodne strani. Izdelal Grega Žorž
Nekdanji glavni vhod v vojašnico s ceste Bovec - Trenta. Foto: Grega Žorž
Pogled čez nekdanja glavna vrata vojašnice. Foto: Grega Žorž

1933 - Zavetišče pod Špičkom

Zavetišče pod Špičkom so leta 1933 zgradili tržaški alpinisti v spomin na njihovega tovariša Efrema Desimona, ki se je smrtno ponesrečil le leto poprej v Zahodnih Julijskih Alpah. Majhno leseno zavetišče je nosilo ime Rifugio Efrem Desimon. Navedbe, da je zavetišče nastalo kot topniška ali protiletalska opazovalnica so napačne, saj je zgradba pripadala CAI Trst.

1940 - Zadnjiški ozebnik

Ostanki poti do vojašnice iz sedla Čez dol. Glavna dostopna pot do vojašnice se je od poti iz leta 1926 odcepila pri Pl. Trebiščina. Izdelal: Grega Žorž

Zadnjiški Ozebnik je samostojen razglednik nad dolino Trente, z njega pa je moč opazovati prelaz Vršič, dolino Soče, Zadnjico, Triglav ter ves greben Lepošpičja. S stalno namestitvijo težkega topništva na obeh že opisanih cestah nad dolino Trente je porasla tudi potreba po topniških opazovalnicah, ki bi skrbele za koordinacijo topništva zato so leta 1940 zgradili pot in vojašnico na Zadnjiškem Ozebniku. Danes so zgradbe izjemno dobro ohranjene, manjka jim edino ostrešje.

3. polk Alpincev je 10. septembra 1940 poročal o končanju gradnje krajšega odseka vojaške poti, s katerim so povezali vojašnico opazovalnice na Zadnjiškem Ozebniku z vojaško potjo Log–Prehodavci pri Rif. Bassano  (ARS 1780). Opazovalnica je bila takrat sicer še v gradnji. Tega leta je širitev v cesto doživel tudi spodnji del pot na Prehodavce iz leta 1926, a vendar le do pod pl. Krotico, kjer so namestili baterijo topništva. 

Tri zgradbe vojašnice Zadnjiški Ozebnik. Izdelal: Grega Žorž
Ostanki poti na letalskem posnetku.
Ostanki poti na lidar reliefu.
Glavna pot do vojašnice po zahodnih pobočjih. Izdelal: Grega Žorž
Dobro viden odsek poti pod vojašnico. Izdelal Grega Žorž
Največja izmed treh zgradb vojašnice. Foto: Dušan Škodič

1940 - Cesta Trenta - Na Glavi

Cesta, ki jo je italijanska vojska leta 1940 za potrebe topništva zgradila do Na Glavi 1666m. Izdelal: Grega Žorž
Eden izmed 24 ovinkov, ki nas pripeljejo do 1550m

V arhivu XI. armadnega zbora ni bilo moč najti podatkov o gradnji cest v obdobju od leta 1939 do 1943, tako da zanje zgolj na podlagi arhivskih virov v ARS nimamo podatka o letu izgradnje, zagotovo pa so nastale med letoma 1939 in 1943. Kot prvo navajamo cesto do Na Glavi, ki se od glavne ceste v dolini Soče odcepi južno od kraja Log v Trenti. Cesta ima kamnite podporne zidove in betonsko drenažo, je enake širine kot cesta iz Lepene na Vrh Duplja in nam lahko da vpogled, kako bi najverjetneje izgledala, če bi jo dokončali. Cesta vodi iz doline na 570 m n. v. do zaselka Podskalar, od koder se dviguje preko predela Novo Utro vse do Starega Utra in tako premaga 1030 m razlike oz. pride na višino cestnega prelaza Vršič. Na zemljevidu iz leta 1937 je vpisana le pot, ki je strmo vodila do današnjega konca ceste na Starem Utru. Tako kot Mangartska cesta je tudi ta obstajala le zaradi namestitve topništva in razgledov. Cesta ima poleg kamnitih zidov tudi betonske ograje in je speljana preko strmih in prepadnih pobočij. 

Ohranjene betonske ograje
Desno zgoraj se že vidi sedlo - najvišji del ceste
Lovska koča
Ruševine lesene zgradbe ob cesti
Ohranjeni premostitvenih objekti in cestni kamni
Betonsko korito ob potoku
Zasuti del ceste
Ob robu nad dolino Trente se cesta konča - gradbena dela niso bila zaključena
V pobočje vsekan del ceste

1940 - Cesta do Pl. Krotica

3. polk alpincev je leta 1940 poleg gradnje poti in vojašnice na Zadnjiškem ozebniku razširil obstoječo pot od glavne ceste proti Pl. Krotica, kjer se je v zadnjem letu pred napadom na Jugoslavijo nahajala stalna baterija topništva.

Close Menu