Zgodovinsko društvo rapalska meja

Obrambna dela pod grebenom Bohinjsko - Tolminskih gora oziroma Peči

Pri Planini Na Kalu in Tolminskemu Migavcu se greben Tolminsko – Bohinjskih gora čedalje bolj obrača v smeri vzhoda in ponuja nove prehode iz Bohinja proti dolini Bače in Tolminu. Kljub občutku, da je dolina Tolminke čedalje bolj oddaljena je to območje še vedno spadalo pod pristojnost vojašnic na Pologu, saj so bile tam prisotne vojašnice vseh pristojnih služb. Na sami planini, kljub njeni pomembnosti ni bilo nobenih italijanskih zgradb, so pa čez njo speljali omenjeno vojaško pot proti Tolminskim Ravnam in Planini Razor. V času priprav na drugo svetovno vojno so od planine zgradili še nov odsek pot proti bližnjemu vrhu Grušnice kamor so namestili opazovalnico, ki je bila z bližnjo baterijo topništva pod Javorjem povezana tudi s telefonskim kablom. Ob južnih pobočjih Grušnice se nahaja danes redko obiskan vrh Javor in sedlo med njima. Do sem so iz doline potoka Zadlaščica speljali tovorno žičnico, ki je kasneje skrbela tudi za oskrbo že omenjene baterije topništva. Zaradi podpisa ob zgornji postaji lahko podamo ugotovitev, da so za žičnico skrbeli pripadniki 4. oddelka žičničarjev (4. COMP TLF oz. 4. compagnia teleferisti). Na plošči so se naknadno podpisovali tudi posamezniki, ki so ob podpisih navedli tudi letnico. Zaradi tega lahko čas delovanja žičnice umestimo v leto 1938 in 1939, zagotovo pa je morala obstajati še pred tem. V bližini zgornje postaje se nahaja tudi še danes delujoče vodno zajetje.

Prehod grebena med Tolminskim Kukom in vrhom Vogla omogočata sedli Škrbina in Globoko. Na obe so Italijani zgradili pot, vendar je bilo zaradi lažje prehodnosti z bohinjske strani več pozornosti namenjeno sedlu Globoko, zato je bila pot tja širša, ob njej pa postavljenih več obrambnih položajev. Na tem območju se je tudi končala pristojnost brigad finančne straže in mejne milice, saj je na vrhu Tolminskega Kuka stal sektorski kamen št. 18, ki je označeval pristojnost brigade in oddelka na Tolminskih Ravneh.  V naselju so šele leta 1934 postavili vojašnico finančne straže, še pred tem pa so ob poti do Planine Na Kalu zgradili vojašnico mejne milice. Obe vojašnici sta sedaj v razvalinah, po navedbah domačinov pa obstajata dve zgodbi: Po prvi naj bi obe z zaplenjenim razstrelivom za potrebe gradnje ceste razstrelil poveljnik partizanske enote, ki je sem prišla konec poletja leta 1943, drug zapis pa je v knjigi Rafaele Dolenc o Tolminskh ravnah. V njej omenja, da so obe vojašnici razstrelili Nemci, ki so v vas prišli zaradi želje po pregonu partizanov s tega območja.

Nad naseljem se nahaja Pl. Razor za katero so imeli Italijani velikopotezne načrte, saj so prvo cesto do sem gradili iz Tolmina preko Žabč in Zadlaza do Tolminskih Raven, drugo pa od naselja Ljubinj do Planine Stador in preko Planine Kuk do Planine Razor. Poleti 1943 so gradili še zadnji del ceste do in nad Tolminskimi Ravnami, vendar so delavci pobegnili, ko je na to območje prišla omenjena partizanska enota. Cesto iz doline do Tolminskih Raven so dokončali domačini sami, šele konec 60. let, v celoti pa sledi že začeti italijanski trasi. Cesta iz Tolminskih Raven proti planini se sedaj konča v grapi potoka Zadlaščica od koder še danes pelje do Pl. Razor le prvotna vojaška pot iz leta 1924. Na Pl. Razor so med letoma 1933 in 1936 zgradili planinski dom CAI Trst imenovan Rifugio Piave. Kot svojo postojanko ga je uporabljala tudi mejna milica vojašnice na Tolminskih Ravnah. Vprašanje obeh zgradb smo rešili šele na podlagi ohranjene fotografije Rif. Piave v arhivu CAI Trst iz katere je razvidno, da je stal na Pl. Razor, vendar ne gre za isto zgradbo. Omembo zavetišča smo našli tudi v arhivu CAI Trst, kjer je omenjeno, da je 28. avgusta 1934 XI. armadni zbor podelil dovoljenje CAI Trst za gradnjo zavetišča v bližini Pl. Razor. Uradna otvoritev zavetišča je bila 6. julija 1935 (CAI Trst, 2015). Analiza s pomočjo lidar podatkov in pregled na terenu sta pokazala, da je planinski dom CAI Trst danes v ruševinah in se nahaja tik pod planino. Zgradba v kateri je danes planinski dom je bila zgolj in le postojanka mejne milice ter je po izgledu enaka že omenjeni ruševini na Pl. Na Prodih.

Na sedlu Globoko so istočasno kot na Passo Dobrencia finančniki postavili svojo poletno postojanko, ki je še danes ohranjeno in preurejeno v bivak. V sklopu gradnje utrdb so  zgradili tudi obrambno vojašnico enot mejne straže identično tisti nad Pl. Dobrenjščica. Nižje ob  vojaški poti proti sedlu je v manjšem skalnatem grebenu izkopan tudi bunker z eno strelno lino, skupaj z vojašnico pa je tvorili »caposaldo Globoca«. Po pričevanju že omenjenega starejšega markacista so kamen za gradnjo drobili veliko nižje in ga nato z mulami nosili do sedla, saj so želeli prikriti hrup gradnje graničarjem, ki so imeli svojo postojanko na drugi strani sedla. Poleg sedla Globoko so dva betonska strojnična položaja zgradili tudi na grebenu pod Voglom in ob poti proti sedlu Škrbina. Na manjšem sedlu pod vrhom Vogla so zgradili tudi zavetišče rifugio Romano Moise, ki je prvič na zemljevidu označeno šele z letom 1937. Na skrajnem vzhodnem delu vrhov, ki obdajajo Tolminske Ravne se nahaja Krikov vrh. Tu so speljali odsek vojaške poti na njegovo zahodno pobočje in ob njej zgradili zgradbe za potrebe, tu stalno nameščene baterije gorskega topništva. Krikov vrh je zadnja mejna postojanka, ki je še spadala pod okrilje vojaškega poveljstva mejne straže v Tolminu, saj je območje Kneških Raven spadalo že k podsektorju Podbrdo. 

Close Menu