Zgodovinsko društvo rapalska meja

O rapalski meji

Nekdanji mejni greben Tolminsko - Bohinjskih gora. Vir: Grega Žorž

Območje zahodne Slovenije je danes najmlajši del slovenskega državnega ozemlja in je bilo skozi skoraj celotno svojo zgodovino determinirano zaradi vloge mejišča. V obravnavam obdobju, se pravi med letoma 1918 in 1947, je območje pripadlo Kraljevini Italiji in Kraljevini SHS, ob njegovem vzhodnem robu pa je potekala nova državna meja, ki jo imenujemo rapalska zaradi italijanskega letoviškega mesta Rapallo ob Genovi v katerem je bil podpisan sporazum o določitvi meje. Spletni portal je namenjen predstavitvi njenega nastanka, kako so zakoličevali mejo in nadzoru ter seveda tudi odnosu obeh držav do mejišča in kako so uredili prehajanje tako ljudi, idej in dobrin preko nje. Rapalska meja je potekala bolj ali manj vzdolž razvodnice med Črnim in Jadranskim morjem, zato je temu primerno omejeno tudi mejno območje, ki ga lahko na manjše kose razdelimo na podlagi več kriterijev. Želja Italije po umestitvi nove državne meje vzdolž razvodnice ni presenetljiva, saj je miselnost 19. in 20. stoletja temeljila na mejni črti kot braniku državnega ozemlja. Meje so takrat dojemali kot veliko bolj živo stvar kot danes, ko so politični procesi in miselnosti, vsaj v Evropi začrtane v povsem obratno smer. Za razliko od ostalih »neodrešenih« pokrajin Italije je naše preučevano območje Italijo zanimalo predvsem zaradi njegove obrambne vloge, zato jo lahko ločimo od ostalih italijanskih zahtev, saj tu italijansko prebivalstvo ni predstavljalo želje po prestavitvi meje, čeprav so časopisi, italijanska politika in javnost glasno zatrjevali ravno to.
Rapalska meja in njeno mejišče sodita zato v skupino meja na naravnih pregradah, ko se je mejo raje prestavilo na manj priljudna, težje prehodna in gospodarsko manj razvita območja, ki so s tem praviloma postajala še bolj periferna oz. odročna. Zaradi goratega sveta, ki je predstavljalo veliko boljše obrambne zmožnosti kot odprta Padska nižina, so bili strateško pomembni prehodi preko dolin največkrat vojaško utrjeni na stičišču več poti preko meje. Mogočne betonske zgradbe ali podzemne strukture so nastale zaradi povojnega mišljenja italijanske vojske, ki je temeljilo na izkušnjah prve svetovne vojne, ki je spričo velikih človeških izgub želelo čim bolj zavarovati svoje vojake.

Kljub prvotnim obljubam o spoštovanju narodnostnih pravic so že dogodki prve svetovne vojne nakazali, da je Italija načrtno kršila mednarodna pravila vojskovanja, ki zajemajo tudi člene o upravljanju osvojenega območja tekom vojne.
Dejanja politikov in njenega ljudstva so po koncu vojne dala vedeti, da slovenski narod kot narodno telo nima prihodnosti znotraj Kraljevine Italije, vzpon fašizma v letu 1922 pa je zgolj pohitril že tako ali tako propadajočo gospodarsko, kulturno in politično udejstvovanje Slovencev.
Upravičeno lahko zato rapalsko obdobje smatramo kot eno izmed temnejših obdobij, še posebej zato, ker je nasilje prekinilo obdobje, ko smo v Primorju dosegli utrditev pouka slovenščine v šolah in veljavnost slovenščine kot uradni jezik, prav tako pa so bile kulturne, gospodarske in politične ustanove na višku svojega razvoja.
S preučevanjem rapalske meje, interpretacijo vsebine in obujanjem spominov ne želimo razvrednotiti kataklizme Slovencev na novem državnem ozemlju Italije, temveč zanamcem ohraniti spomin na obdobje, ki ga slovenski narod in zgodovina čedalje bolj dojema kot monoton prehod od prve do druge svetovne vojne, čeprav je od novembra 1918 moralo preteči dolgih sedemindvajset let oz. kar četrtino 20. stoletja do novega podpisa pogodbe, ki je zakoličila današnjo državno mejo med Italijo in Slovenijo.
Odzivi in dejanja Slovencev so bila ob sprejetju nove realnosti njihovih življenj različna, nihče pa si ni upal zares pomisliti, da bo Italija kar tako prepustila ozemlje s tako veliko politično ceno. In res je vprašanje kje bi obstajala današnja meja, če se ne bi zgodila katastrofa druge svetovne vojne. Kljub temu, da Trst in Gorica, dva nekdanja stebra slovenskega kulturnega življenja že skoraj stoletje ostajata znotraj Italije, nam je v letu 1947 le uspelo pridobiti nazaj večji delež ozemlja in prebivalstva.

1918 - 1920

Premirje

V pogojih premirja med antanto s pridruženimi članicami in Avstro-Ogrsko je zasedbi ozemlja Avstro-Ogrske posvečenih več členov, vendar so najbolj pomembni 3. in 4. člen prvega dela pogodbe ter 1. in 5. člen dodatka k pogodbi. Premirje so predstavniki Avstro-Ogrske in Italije podpisali 3. novembra ob 15. uri v padovski Vili Giusti, po kateri dokument nosi tudi ime. Vsebina dokumenta je bila dogovorjena s strani vseh članic antante, tudi Srbije, na sestanku v Parizu 31. oktobra 1918.
V prvem, vojaškem delu, se 3. člen nanaša na geografsko opredelitev t. i. izpraznjenega območja Avstro-Ogrske, ki ga zasedejo antantne sile, 4. člen pa daje dovoljenje za prosto gibanje po preostanku ozemlja Avstro-Ogrske vsem antantnim enotam, ki bodo tam prisotne zaradi vzdrževanja javnega reda in miru ali izvajanja morebitnih vojaških operacij proti Nemčiji.
Demarkacijska črta med Avstro-Ogrsko in antantnimi okupacijskimi silami je na območju današnje Slovenije potekala od Mangarta prek razvodnice Julijskih Alp do prelazov Petrovo Brdo, Kladje in Ledinskega Razpotja nad Idrijo. Od tod pa do Snežnika je potekala tako, da je zaobšla celotno Savsko kotlino z njenimi pritoki. S Snežnika se je spustila do morja in znotraj izpraznjenega ozemlja zajela kraje Kastav, Matulji in Volosko. Od kasnejše Rapalske pogodbe se je razlikovala predvsem v njenem osrednjem delu, kjer so pod izpraznjeno območje sodili tudi Planina, Logatec, Unec in Rakek (Žorž, 2016).
Osrednji del demarkacijske črte prek Postojnskih vrat si lahko razlagamo na dva načina – na podlagi podzemne razvodnice lahko zaradi zakraselega površja mejo postavimo na zahodni rob Pivške kotline, saj vode od tam odtekajo proti Ljubljani oz. spadajo v porečje Save. Antantne sile so na sestanku 31. oktobra 1918 raje izbrale navidezno površinsko razvodnico nad izviri Ljubljanice, saj so želeli nadzorovati strateško pomembno Postojno in njen prehod.

Dodatek k pogodbi oz. njegova 1. in 5. člen narekujeta obnašanje in časovni potek napredovanja antantne vojske na izpraznjeno ozemlje ter opis umika avstro-ogrske vojske. Prvi člen zapoveduje vzdrževanje trikilometrske razdalje med obema vojskama, peti člen pa časovni okvir umika Avstro-Ogrske. Ta je namreč morala najkasneje v petih dneh po prenehanju spopadov izprazniti območje zahodno od črte Reklana–Na Žlebeh (Nevejsko sedlo) – desni breg reke Soče do njenega izliva. Ta vmesna faza je dobila oznako »rumena demarkacijska črta«. Druga, dokončna faza umika vojske avstro-ogrske vojske, se je morala končati v naslednjih desetih dnevih – vojaki so tako imeli na razpolago petnajst dni za umik za modro oz. glavno demarkacijsko črto, ki je bila podana v 3. členu pogojev premirja. Izhodišče za podajanje časovnih okvirjev je bila 15. ura 4. novembra, ko je nastopilo prenehanje sovražnosti. Italijanska vojska je zaradi omenjenih členov morala z zasedbo rumene linije počakati do 15. ure 9. novembra, z zasedbo modre linije pa do 15. ure 19. novembra. Predčasno je lahko zasedla ozemlje le v primeru že izvedenega umika vojaštva Avstro-Ogrske, njene izvidnice in člani Kontrolne komisije za nadzor določil premirja pa so se lahko že pred tem premikali po celotnem izpraznjenem ozemlju.

Zasedba

Pripadnike italijanskih enot, ki so po 4. novembru prihajali na izpraznjeno območje, moramo obvezno ločiti na podlagi njihovih zadolžitev, saj je med njimi prihajalo do velikih razlik. Prva skupina so bili častniki Kontrolne komisije za nadzor določil premirja, ki so bili zadolženi za pregled zbiranja vojaškega materiala, opreme in oborožitve, ki so bili znotraj mirovnih pogojev opredeljeni kot vojni plen, ter za nadzor izvajanja umika vojaštva Avstro-Ogrske. Častniki so prihajali v naselja izpraznjenega območja povsem ločeno od zasedbenega vojaštva, njihov prihod pa ni pomenil uradne zasedbe kraja. Druga, veliko večja skupina, je t. i. zasedbeno vojaštvo. Njegove predhodnice so poročale o stanju na izpraznjenem območju, za njimi pa je prišla vojaška zasedbena enota – njen prihod je tako pomenil dejansko vojaško zasedbo območja oz. kraja.
Za izvedbo zasedbe celotnega izpraznjenega ozemlja do modre (prve) demarkacijske črte – so na odseku Dolomiti–Jadransko morje sprva zadolžili 8., 10. in 3. armado, vendar so po kapitulaciji Nemčije, 11. novembra 1918, poveljstvo in logistiko 10. armade zamenjali z 9. armado, ki je bila do takrat v rezervi in pripravljena za skupni antantni napad prek Tirolske proti Nemčiji. Njen XIV. armadni korpus je bil sestavljen iz britanskih enot, zato so ga napotili v notranjost Italije, XI. armadni korpus 10. armade pa priključili 9. armadi. Na podlagi ukaza vrhovnega poveljstva je razvidno, da so demarkacijsko črto na ozemlju med Mangartom in morjem morale zasesti sledeče enote:
9. armada
– XVIII. armadni zbor (33. in 56. divizija) je zasedel območje Bovca ter demarkacijsko črto, vključno z vrhom Mangarta in vrhom Rodice.
– XI. armadni zbor (31. in 37. divizija) je zasedel območje Tolmina in Idrije ter demarkacijsko črto med Rodico in Vrhniškimi vrati.
3. armada
– XXVIII. armadni zbor (23. in 25. divizija) je zasedel območje Postojne ter demarkacijsko črto vključno z Vrhniškimi vrati ter vrhom V. Javornika.
– XIV. armadni zbor (53. divizija) je zasedel območje Pivke, Ilirske Bistrice in Matuljev ter demarkacijsko črto med V. Javornikom in Reškim zalivom.
.

Izvedba zadnje faze zasedbe izpraznjenega ozemlja je vsaj iz vojaškega vidika minila brez večjih težav. Do 12. novembra so enote 9. armade zasedle Bovec, Trnovo ob Soči, Kobarid, Tolmin, Kanal ob Soči, Banjšice in naselje Trnovo na Trnovskem gozdu. V naslednjih treh dnevih so zasedli prelaz Vršič, prišli na Bogatinsko sedlo in ob Idrijci zasedli vse kraje do Dolenje Trebuše. Enote 3. armade so do 15. novembra že zasedle Logatec, nato pa so se usmerile proti Reki. Celotna demarkacijska črta je bila zasedena 19. novembra oz. po točno petnajstih predpisanih dneh po prenehanju sovražnosti.

Italijanska stran vrhniškega dogodka je ohranjena prek dveh dopisov med 3. armado in vrhovnim poveljstvom iz 15. in 16. novembra 1918. Pomembnost obeh dopisov je še toliko večja, ker zapolnjujeta kronološko in vsebinsko vrzel časopisnega članka župana Franca Tršarja. Častnik brigade Ferrara poroča, da je svoji enoti po prihodu srbskega stotnika Mesića ukazal, naj ohrani položaje in na morebitne napade odgovori z orožjem. Poveljstvo 3. armade prav tako obvešča, da ni prepričan o pravilnosti svojega položaja, saj ima na razpolago le zemljevid merila 1: 500.000. V primeru, da je res vzhodno od demarkacijske črte, bo svoji enoti nemudoma ukazal umik. Odgovor podpoveljnika vrhovnega poveljstva je sledil naslednji dan, 16. novembra. Italijanska enota je zaradi neustreznega zemljevida, merila 1:500.000, res prešla demarkacijsko črto, odstopanje njene trenutne lokacije od predvidenih prvih položajev je majhno in bo popravljeno z dokončno razvrstitvijo enot – vendar šele po razrešitvi incidenta s srbskim kapetanom.
Notranja dopisa med italijanskimi enotami nam potrjujejo navedbe Milice Kacin-Wohinz. Vrhniški incident je posledica napačne določitve položaja italijanske enote, ki je morala tvoriti prvo linijo ob demarkacijski črti in ni imela nobene ofenzivne naloge. Oba zapisa datumsko sodita v okvir zgodbe Franca Tršarja, saj vsebina njegovega članka pravi: »Drugi dan, 15. novembra (…) ves razburjen, presenečen in žalosten je (italijanski) poveljnik izjavil, da se bo takoj obrnil na višje poveljstvo za pojasnilo, nakar se je poslovil.« Razplet Tršarjeve zgodbe zopet sovpada z vsebino drugega italijanskega dopisa, saj župan pravi: »Tretji dan, 17. novembra (…) Dovoljujem si vaše blagorodje obvestiti, da bodo meni podrejene čete vsled višjega povelja v teku jutrišnjega dneva zapustile ta kraj in se bodo umaknile na črto, ki je določena v pogojih za premirje. …. Podpis: Casaretti, polkovnik poveljnik polka«. Prek nadaljnje vsebine članka nato izvemo tudi datum odhoda Italijanov – »Naslednji dan, 18. novembra, so že v jutranjem mraku korakali nazaj in se res ustavili na črti »ajdovski zid«, kjer so ostali nad dve leti.« Zgodovinski časopis, Žorž, 2016

Rapalska pogodba

Bilateralna pogajanja in podpis sporazuma

Bilateralni pogovori med italijanskim predsednikom Nittijem in jugoslovanskim zunanjim ministrom Trumbićem med februarjem in junijem 1920 niso pripomogli k reševanju mejnega spora. Šele zadnja pogajanja, v katere je bila Kraljevina SHS pravzaprav prisiljena in ni imela nobene podpore s strani antante, so pripeljala do zaključka enoletnega bilateralnega usklajevanja interesov obeh držav. Pogajanja so se pričela 8. ter končala 12. novembra 1920, ko sta obe kraljevini v kraju Rapallo pri Genovi podpisali pogodbo o razmejitvi. Kraljevino SHS so zastopali predsednik vlade Milenko Vesnić, zunanji minister Ante Trumbić ter minister za finance Kosta Stojanović. Slovenski narod, ki je sestavljal večino prebivalstva območja, ki so ga zasedli Italijani, ni imel na pogajanjih prisotnega nobenega predstavnika, saj so pogajanja potekala v začetku novembra, prve volitve v Kraljevini Jugoslaviji pa šele 28. novembra 1920.
Italijo so na pogajanjih zastopali nov predsednik vlade Giovanni Giolitti, zunanji minister grof Carlo Sforza in vojni minister Ivenoe Bonomi. Zunanji minister Carlo Sforza je po drugi svetovni vojni zopet postal zunanji minister v kar štirih vladah, ko se je prav tako reševalo mejno vprašanje naše zahodne meje. Predstavniki Italije so ponudili kompromisni predlog, vendar je ta zajemal le umik italijanskih zahtev izven slovenskega etničnega ozemlja. Delegacija Kraljevine SHS ni imela nobene prave moči upiranja italijanskim zahtevam, saj je prišla na pogajanja zelo oslabljena. Zunanjepolitični položaj kraljevine je narekoval čim hitrejšo rešitev obmejnega vprašanja, saj le ena sosednja država ni imela ozemeljskih zahtev po njenem ozemlju. Od navznoter jo je že takrat ogrožal hrvaški nacionalizem, na Koroškem je le mesec dni nazaj izgubila plebiscit, nanjo pa sta še dodatno pritiskali Velika Britanija ter Francija. Italija je tako Kraljevini SHS ponudila zgolj dve možnosti razmejitve – določitve londonskega sporazuma ali kompromisni italijanski predlog, v katerem bi Italija odstopila od zahtev po večjemu delu Dalmacije. Predstavniki Kraljevine SHS so sprejeli slednjo in na račun žrtve slovenskega naroda in ozemlja ohranili Dalmacijo brez Zadra in otokov.

S pogodbo nista rešili zgolj okvirnega poteka meje, ampak sta v njej določali tudi svoj odnos do prebivalcev na zasedenem ozemlju. Italija je poleg vseh ozemeljskih pridobitev od Kraljevine SHS dobila še polne pravice za svojo nekaj tisoč glavo manjšino v Dalmaciji. Za razliko od Italije se je Kraljevina SHS odpovedala kakršnim koli zahtevam za narodnostne pravice ali vsaj priznanje slovenskega in hrvaškega prebivalstva znotraj meja Italije. S tem so bili Italiji Slovenci prepuščeni brez pisnega jamstva za ohranitev narodne individualnosti. Ščitile so jih le ustne obljube poslancev italijanskega parlamenta in italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. Parlamentarna zbornica je sprva res sprejela resolucijo o zaščiti slovanskega prebivalstva na novih ozemljih, vendar je bilo vse to pozabljeno ob čedalje hujšemu pritisku italijanskih nacionalistov in fašistov. Zunanji minister je celo izjavil, da država s tako bogato kulturno dediščino ne rabi dajati jamstva za spoštovanje pravic manjšin.
V rapalski pogodbi pa kraljevini še nista določili natančnega poteka meje, temveč le okvirno linijo in smernice za natančno določanje na terenu. Izvirnik pogodbe je zanimiv tudi zaradi zapisa imen krajev, ki kažejo na to, da obe delegaciji nista poznali pravilnega zapisa krajev in vrhov, kljub temu, da sta vojski obeh držav že dve leti zasedali demarkacijsko črto.

Vsebina rapalske pogodbe

Ledinska imena so namenoma zapisana v takšni obliki kot so ohranjena v pogodbi.

Člen 1
S to pogodbo se bo uredila meja med Kraljevino Italijo ter Kraljevino SHS. Od Mt. Pec (kota 1511 m), ki bo postala tromeja med Italijo, Avstrijo ter Kraljevino SHS, bo nova meja potekala do Mt. Jalovez (kota 2643 m). Meja se bo bolj natančno določila na terenskem pregledu, vendar bo le-ta potekala v smeri sever-jug preko Ponc (kota 2272 m). Od Mt. Jalovez (2643 m) naprej: meja bo sledila razvodnici med porečjema Soče ter Save Dolinke (Save Wurzen) vse do Triglava (kota 2863 m). Od tu bo sledila razvodnici med Sočo ter Savo Bohinjko vse do severovzhodnih pobočij Mt. Možic (kota 1602 m). Ta del meje bo šel preko Vogla (kota 2348 m), Lavsevice (kota 2003 m) ter Kuka (kota 2086 m). Od severovzhodnih pobočij Možica do vzhodnih pobočij gore Porzen (kota 1562 m): mejo bo potrebno določiti na terenu, vendar bo okvirno sledila smeri sever-jug. Od vzhodnih pobočij gore Porzen do zahodnih pobočij gore Blegos (kota 1562 m) bo potrebno mejo določiti na terenu. Določena je okvirna smer zahod-vzhod s tem, da vas Dautscha pripade SHS, vas Novake pa Italiji. Od zahodnih pobočij gore Blegos do vzhodnih pobočij gore Bevk (kota 1050 m): linijo določiti naknadno, dogovorjena je smer SV-JZ. Naselja Leskouza, Kopačnica in Zavoden pripadejo SHS, oba prelaza pri Podlaniscam pa Italiji. Od vzhodnih pobočij gore Bevk in vse do zahodnega roba vasi Hotedražica: linija bo določena naknadno s tem, da Javojidor, Ziri, Opale, Hleviščhe, Rovte in Hotedražica pripadejo SHS, gora Prapretpi (kota 1006 m), vasi Wresnik, Zavratec, Medwedjeberto pa Italiji. Od tu pa do vasi Želše: meja bo potekala ob zahodnem robu uravnave ob glavni cesti Hotedražica–Planina in od tam nadaljevala tako, da bodo vasi Planina, Unec, Želše in Rakek pripadli SHS. Od vasi Želše do Cabranska: meja bo določena na terenu, vendar bo okvirno potekala sprva v smeri SZ-JV po vzhodnih pobočjih gore Pomario (kota 1268 m) tako, da vasi Dolenja vas, Dolenje Jezero in Otok pripadejo SHS, kote 875 m, 985 m in 983 m pa Italiji. Od tu pa bo potekala po spodnjih vzhodnih pobočjih Bičke Gore (1236 m) in Pleca Gora (1067 m) tako, da bo vas Leskova dolina italijanska. Od tu bo sledila križišču pri koti 912 m (zahodno od Škodnika), koti 1146 m vzhodno od Cifri (kota 1399 m) ter dosegla Cabransko, ki bo ostala na italijanskem ozemlju skupaj z glavno cesto ob spodnjih vzhodnih pobočjih gore Nevoso od Leskove doline do Cabranske. Od Cabranske pa do Griže (kota 502 m): okvirna linija bo potekala v smeri SV-JZ in bo šla vzhodno od gore Terstenico (Terstinik, kota 1243 m), se dotaknila kote 817 m (JV od Suhove) in šla južno od Zidovja (kota 660 m). Od tu bo nadaljevala do Grize tako, da bosta vasi Clana in Bresa pripadla Italiji, vas Studena pa SHS. Od Griže pa do meje države Reke: okvirni potek od severa proti jugu vse do glavne ceste Rupa–Castua in nekje do polovice poti med Jussici ter Spincici.

Tu bo prečkala cesto in šla po zahodni meji zaselkov Miseri in Drinistici, ki bodo ostali v SHS, ter se nato priključila glavni cesti Mattuglie–Castua na vrhu hriba, kjer se ti dve cesti srečata vzhodno od Mattuglie, kjer se bo priključila cesti Fiume–Castua in severni meji Svobodne države Reke. Natančen kraj stika je severna meja zaselka Ruberi – tam, kjer se od glavne ceste odcepi kolovoz, okoli 500 m južno od kraja, kjer se vse tri ceste srečajo zahodno od kraja Castua. Do izgradnje normalnega cestnega omrežja na italijanskem ozemlju se vse tri ceste lahko uporabljajo s strani Italije ter Svobodne države Reka.
Člen 2
Vsebuje določitev meje Zadra.
Člen 3
Vsebuje določitev meja na morju tako, da otoka Cres in Lošinj pripadeta Italiji.
Člen 4
Ustanovitev Svobodne države Reka.
Člen 5
Zakoličenje meja, ki so bile začrtane v prejšnjih členih bo izvedla komisija za razmejitev, ki bo enakovredno zastopana s člani obeh držav. Za nestrinjanja ter rešitve zapletov pri določanju odsekov bo zadolžen predsednik švicarske konfederacije. Njegova odločitev vprašanja bo dokončna. Kot priloga te pogodbe bo tudi zemljevid v merilu 1 : 200.000, kjer bodo začrtane meje določene s prvim in četrtim členom.
Člen 6
Obe kraljevini se obvezujeta, da bosta v roku dveh mesecev po podpisu sporazuma sklicali konferenco, kjer bodo strokovnjaki obeh kraljevin pripravili skupen predlog izmere, finančnih stroškov ter finančnih obveznosti obeh kraljevin. Člen 7
Govori o italijanskih interesih v Dalmaciji, pravici vseh nekdanjih državljanov Avstro-Ogrske na ozemlju Kraljevine SHS, da v roku enega leta zaprosijo za italijansko državljanstvo, ter o upoštevanju diplom ter ostalih univerzitetnih določil.
Člen 8
V luči dobrih državniških, intelektualnih ter moralnih odnosov med državljani obeh kraljevin se obe kraljevini obvezujeta, da bosta pripravili skupen predlog o izobraževanju v njunih šolah.
Člen 9
Duplikat pogodbe: En duplikat ostane v italijanščini, drugi pa bo preveden v srbohrvaščino. V primeru spora bo mednarodno veljaven le izvod v italijanščini.

Po podpisu pogodbe

S podpisom sta se obe kraljevini zavezali, da bosta ustanovili mešano komisijo za razmejitev, ki bo natančno začrtala mejo, jo izmerila ter skrbela za postavitev mejnikov. Zaradi posebnosti nove meje, ki je vsebovala kopensko mejo, svobodno državo ter italijansko enklavo Zadar, so ustanovili tri komisije – vsako za svoj del meje. Uradno so tako obstajale komisije:
– nove province Julijske krajine,
– Svobodne države Reke,
– zadarskega okrožja.
Komisija se je uradno imenovala Commissione italo – s.h.s. per la delimitazione dei confini fra il Regno d´Italia e il Regno S.H.S. in je bila ustanovljena 23. februarja 1921 v Ljubljani, kjer se je tudi prvič sestala. Že na prvem sestanku so se dogovorili o dokončnem umiku Italijanov iz krajev vzhodno od okvirnega poteka rapalske meje, saj so v krajih Sorica, Logatec, Planina, Unec in Rakek tam bivali že od prihoda na naše ozemlje novembra 1918. Na drugem zasedanju komisije, ki je potekalo od 22. do 29. aprila 1921 v Benetkah, so člani komisije razpravljali o tehničnih pravilih dela ter določili oblike delovanja. Zaradi različnih interpretacij poteka meje komisija ni dosegla sklepa o enotnem predlogu. Sklepčni so bili le pri območju visokogorja ter tam, kjer bo potekala na stari kranjsko-ogrski meji. Člani komisije so se dogovorili, da prepustijo odločitev obema vladama, sami pa pričnejo z delom na delu meje, kjer so si enotni.

Konec leta 1921 so ostali zaradi nesporazumov komisije nerešeni deli meje:
1) Zaradi nesoglasja na sestanku v Benetkah:
odsek Peč–Velika Ponca,
odsek Možic–Suhi Vrh.
2) Zaradi nestrinjanja na terenu:
območje prelaza Vršič, (ki so ga takrat v celoti zasedale italijanske enote)
območje Triglava (od sedla Luknja do sedla Dolič),
čelo Doline sedmerih jezer (Prehodavci)
Leskova dolina pri Snežniku (od Velikega vrha do Korita).

Na ostalih odsekih meje je bila po letu 1921 mejna črta določena in tudi trasirana. Proti koncu leta 1922 je delegacija SHS predlagala arbitražo švicarske konfederacije za nerešene dele, predvsem Triglava, vendar do tega ni prišlo. Na zasedanjih med 4. in 9. avgustom 1924 so dosegli dogovor za večino nerešenih območij in tako pričeli z nadaljnjim delom označevanja na terenu. Po sestanku avgusta 1924 sta ostala nerešena zgolj območje Rateč in odsek Planina, vendar sta obe delegaciji raje videli, da se o tem zopet dogovorita vladi. Po rešitvi sporov je komisija uradno zaključila svoje delo leta 1926.

Označevanje na terenu

Da bi razdelili in s tem olajšali preučevanje, izvrševanje in nadzorovanje del, je bila mejna črta razdeljena na tri sekcije – sever, srednji del in jug. Italijani so vsaki sekciji določili svojega načelnika ter moštvo, delegati SHS oz. njihovo moštvo pa so raje hodili od primera do primera.
Kartografsko izmero je opravil italijanski geografsko vojaški inštitut, ki je izdelal podrobne karte meje ter obmejnega pasu v merilu 1 : 5000. V vsaki delegaciji je bil za kartografsko preverjanje določen po en član. Pri Italijanih je bil to topograf IGM, pri delegaciji SHS pa podpolkovnik Marković.

Za materialno označevanje mejne črte sta se obe delegaciji odločili, da bosta uporabili betonske mejnike (termini di confine oz. cippi) prizmatske oblike, zgrajene v armiranem betonu ter pritrjene na matično skalno podlago, kjer je to mogoče. Strinjali so se, da bodo uporabili štiri vrste mejnikov, katerih oblika bo ustrezala njihovi namembnosti.
Glavni mejniki (termini principali) naj bodo važnejših mejnih točkah in na visokih, vidnih mestih. Bili so tudi začetni mejniki vsakega sektorja ter so visoki po en meter ter imajo zaporedno arabsko številko.
Mejniki druge vrste (termini secondari) ali vmesni mejniki, ki stojijo v prostoru med glavnimi mejniki služijo za podrobno določanje poteka mejne črte. Označeni so z zaporedno številko sektorja ter s svojo zaporedno rimsko številko v sektorju.
Posebni mejniki (termini speciali), ki stojijo tam, kjer mejna črta prečka večje komunikacije (ceste) ali mejni prehod, ter imajo enake oznake kot mejniki druge vrste. Od njih se razlikujejo le po dimenzijah, saj v višino merijo 1,5 m.
Tromejni mejnik (termine triconfinale), ki stoji na vrhu gore Peč ter označuje mejni stik med Avstrijo, Italijo ter Kraljevino SHS.

Triglavski spor

Italijanski vojaški kartografi vojaškega geografskega inštituta so poleti 1919 izdelali podroben zemljevid vršne piramide Triglava z okolico, na katerega so vrisali tudi razvodnico v merilu 1 : 11.000. Iz zemljevida je jasno razvidno, da bi z določitvijo meje zgolj na osnovi razvodnice Italijani izgubili vrh, ki je imel tudi za njih tako propagandno kot strateško vrednost, saj so že prvi vojaki poročali o čudovitem razgledu na vso ljubljansko kotlino. Zaradi obstoječe meje med kranjsko in goriško grofijo na vrhu Triglava so se sprva odločili za zagovarjanje obstoječe mejne ureditve. V tem primeru bi sicer dobili vrh, vendar bi zaradi ozkega pasu do vrha Triglava dobili njegovo zahodno ostenje, preko katerega ni bilo nobene poti.Italijanska stran je v pogovorih s predstavniki Kraljevine SHS že leta 1919 zahtevala podrobno določitev demarkacijske črte na območju med Bovškim Pihavcem in Kanjavcem.
S tem so podali jasne zahteve po visokogorskih podih in Bovški škrbini, preko katere je vodila pot na Triglav. Iz ohranjenih italijanskih arhivskih virov lahko razberemo tudi takratna ledinska imena, ki so vsa zapisana slovensko, saj so lastno imenoslovje umetno ustvarili šele s sprejetjem zakona leta 1926. Za vzpon na Triglav z bodoče italijanske strani bi bila po njihovi oceni najbolj pomembna Bovška škrbina, zato je kmalu postala kamen spotike pri obojestranski potrditvi razmejitve. Italijani so poleti 1919 preučili oddaljenost vseh treh obstoječih planinskih koč okoli Triglava ter sklenili, da bodo na svoji strani zgradili novo zgradbo še bližje vrhu Triglava. Ukaz za to je dalo vrhovno poveljstvo, ki je za to zadolžilo 52. divizijo. V sestavi te divizije je bil bataljon alpinov Morbegno, ki je poimenoval novozgrajeno lesenjačo. Uradna otvoritev je bila septembra 1919, v zgradbi so bili stalno nameščeni po en častnik in sedem vojakov. Na neposeljenem, a strateško pomembnem, dvokilometrskem odseku so Italijani pripravili pet predlogov, vsi pa bi seveda koristili njim.

Reševanje mejnega problema na območju Triglava je potekalo še nadaljnja štiri leta in vedno znova burilo čustva na obeh straneh. Triglav je Slovencem pomenil zadnji branik že tako ali tako nepravične meje, s tem pa je dobil še pomembno simboliko. Časopisje, politika, razmejitvena komisija in ljudstvo so se zavedali, da gre razvodnica zahodno od vrha in zato ta v celoti pripada nam. Italijani, na drugi strani, so gledali nanj kot na simbol svojega trpljenja v veliki vojni, še bolj pa se ga je oklepal naraščajoči fašizem. V letih odločanja o tem, kje naj poteka meja, je vrh, vsaj v političnem pogledu, še vedno ostajal nikogaršnja zemlja. Konfrontacije vojaštva so bile napram številčnemu planinskemu obisku vrha maloštevilne, so pa zato veliko bolj odmevale razne akcije fašističnih in nacionalističnih skupin, ki so hodile mimo Morbegno na vrh. S porastom fašizma so se tega nalezli tudi vojaki, ki so čedalje pogosteje začeli spremljati različne procesije na Triglav. Najbolj odmeven politični spopad za Triglav se je odvil julija 1923, o čemer piše Dušan Škodič v članku Streljanje in pleskarske vojne na Triglavu. Na podlagi članka v tržaškem časopisu Piccolo, kjer so obtožili polkovnika jugoslovanskega dela komisije sodelovanja z Orjuno, je italijansko zunanje ministrstvo zahtevalo celotno zamenjavo jugoslovanskih članov komisije. Sklicevalo se je tudi na nepopustljivost, nerazumnost in nepripravljenost sodelovanja z italijanskimi člani. Komisijo pod vodstvom polkovnika Daskalovića so zamenjali z Zagrebčanom Draškićem in kasneje so mejo, in to kljub razvodnici, potrdili na vrhu Triglava. Tu je ostala vse do leta 1947, ko se s podpisom nove meje konča vojaški nadzor in omejitev gibanja na območju Triglava. O nepopustljivosti Daskalovića priča tudi izjava, da bo v primeru italijanske zahteve do Triglava obvestil Švicarsko konfederacijo, ki sta jo obe strani določili kot absolutnega mediatorja. Italijanske grožnje in zahteve so se s tem umirile, a le do njegove zamenjave.
Celoten članek na spletu.

Mejni prehodi

Prehajanje meje pa državi uredili postopoma, in sicer šele s podpisom dveh sporazumov v Nettunu in Beogradu. 27. januarja 1924 sta državi podpisali dogovor dosežen na sestankih v obeh prestolnicah, s katerim sta si razdelili območje Svobodne reške države, 20. julija 1925 pa sta podpisali nettunske dogovore, v katerih sta opredelili mejni promet, zaledno mejno območje, mejno turistično območje in vsebine, ki se niso dotikale meje Območje na obeh straneh državne meje je s tem tudi uradno postalo mejišče oz. frontier. 

Italijanski zaledni mejni pas je obsegal območje od Peči do Pungrata (Cima Ruter), zajel območje naselja Bela Peč (Fusine in Valromana), Mangartskih jezer, Rif. Sillani na Mangrtskem sedlu, Rif. Suvich v Loški Koritnici, Jalovec, planine v Zadnji Trenti, izvir Soče, Vršiško cesto vse do vključno z zaselkom Na Logu, dolino Zadnjice, sedlo med Prehodavci in Zadnjiškim Ozebnikom, pl. Za Skalo, Lanževico in poti na Bogatinsko sedlo, kjer je od meje segalo zgolj 500 metrov v notranjost Italije. Dalje je zaledno mejno območje vzporedno sledilo meji do Rodice, vanj pa je sodil pas, ki ustreza 300 m višinske razlike pod mejnim grebenom. Od Rodice dalje je območje zajelo pot do Ruta iz Grahovega, poti do Stržišča, železniško postajo Hudajužna, Durnik, Porezen, Poljane pri Cerknem, Škofije, Bevk, Sivko, Ledinsko Razpotje, cesto Gore–Tabor–Dole–Veharše–Godovič, naselje Godovič ob stari občinski meji Hotedršica–Gorenji Logatec, Travni vrh, Cestar pri cesti Gruden–Hrušica, cesto proti Grčarevcu pri Srnjaku, staro občinsko mejo Planine Ravbarkomanda ob cesti Postojna–Planina in ob železnici Postojna–Rakek, ob občinski meji Rakek do V. Javornika, meje gozdnega zemljišča Windischgretz – tako, da zajame Jurjevo dolino – in od tam do Obramca, Kalvarije, Pravdenjaka, ceste od vojašnice finančne straže Cifri, Klanske police in Gomanc.

Jugoslovanski zaledni mejni pas je potekal od Peči tako, da je zajel naselja Rateče, Podkoren, Kranjska Gora, Log in Gozd, Špik, Turkov rovt v dolini Vrata, Rjavina, pot iz Krme, pot na Vodnikovo Kočo, Hribarice, Triglavska jezera, Korita, zopet 500 m od Bogatinskega sedla in 300 višinskih metrov pod grebenom tolminsko-bohinjskih gora, železniške postaje Bohinjska Bistrica, Nemškega Rovta, ob meji katastrske občine Sorica do Podrošta, sto metrov vzporedno ob meji vse do Leskovice, Hotavelj, Sovodnja, Žiri, Osredka, Rovt, cesto Rovte–Logatec, železniško postajo Logatec, ob železnici do zemljišč Windischgretza, ob železnici, ob cesti Cerknica–Martinjak–Grahovo–Žirovnica–Lipsenj–Gorenje Jezero–Dane–Lož, cesto proti Grajševki, Požarja do današnje meje s Hrvaško.

Dovolilnice za prehod meje in načini prehajanja meje

Vsi, ki so želeli prečkati mejo, so morali na ustreznem uradu zaprositi za vizumsko dovoljenje za vstop v državo. Pri tem so morali upoštevati lokacijo mejnega prehoda, saj ni bilo moč pridobiti dovoljenja za prečkanje meje na kateremkoli mejnem prehodu.

Italijani so mejo razdelili na sedem odsekov, vizumska dovoljenja za prvi odsek meje med Pečjo in goro V koncu Špica je izdajal Urad javne varnosti Trbiž, za drugi odsek Urad javne varnosti Tolmin, ki je bil pristojen za mejni odsek do Vogla, za tretji odsek Urad javne varnosti Podbrdo, ki je bil pristojen za mejni odsek do Huma pri Poreznu, za četrti odsek Urad javne varnosti Idrija za mejni odsek do mejnega prehoda Kalce, za peti odsek Urad javne varnosti Postojna za mejni odsek od vključno mejnega prehoda Kalce do Loma pri Jurjevi dolini, za šesti odsek reška kvestura za mejni odsek do Kastava in za sedmi odsek Urad javne varnosti Vološko-Opatija.

Na jugoslovanski strani so bili za dovoljenja pristojni okrožni uradi, in sicer za prvi odsek med Pečjo in Možicem radovljiško okrožje, za drugi odsek do Sivke okrožje Škofja Loka, za tretji odsek do Belih vod pri Leskovi dolini okrožje Logatec, za četrti odsek do Smrekovca okrožje Čabar, za zadnje tri odseke pri Reki pa okrožja Susak, Kastav in policijski komisar Susak.

Dovoljena za enkratni prehod meje sta državi opredelili s 13. členom, v katerem sta določili, da jih na italijanski strani izdajajo že omenjeni uradi javne varnosti ali poveljnik enote finančne straže na mejnih prehodih prve kategorije. Na jugoslovanski strani jih lahko izdajo: okrožni urad, poveljnik policijske enote ob meji, poveljnik orožniške postaje, častnik mejne vojaške enote ali poveljnik oddelka finančne kontrole.

Prebivalstvo mejnega območja je lahko zaprosilo za mejno izkaznico (carte di frontiera), s katero jim je bila omogočena možnost prehajanja meje na mejnih prehodih druge kategorije, ki bi ustrezali današnji definiciji maloobmejnega prehoda. Izkaznice so na italijanski strani meje izdajale kvesture v Vidmu, Gorici, Trstu in na Reki, na jugoslovanski strani pa okrožja Radovljica, Škofja Loka, Čabar, Susak in Kastav.

Prehajanje meje pa ni zajemalo le prehoda ljudi preko vnaprej določenih prehodov, temveč tudi prehajanje živine in dobrin.
S petim in šestim členom je bilo tako določeno, da lahko zaradi paše (na lastnih zemljiščih) ali prezimovanja mejo neobdavčeno prečka tudi živina. Za pridobitev dovoljenja so morali lastniki podati poleg števila in opisa živine tudi število breje živine.
V primeru, da prebivalstvo ali živina nimata v svoji neposredni bližini dostopa do pitne vode, se lahko za neobdavčen transport vode preko meje uporabijo mejni prehodi 1., 2., ali 3. kategorije.

Do podpisa sporazuma o prehajanju meje so bile lokacije mejnih prehodov zgolj začasne narave in v obliki kontrolnih točk. Z letom 1925 pa so tudi na rapalski meji odpravili začasno ureditev in se odločili za kar šest kategorij mejnih prehodov.

Prva kategorija – splošni mejni prehodi (Varchi e passaggi per il movimento generale)
V prvo kategorijo, ki ustreza današnji obliki mednarodnega mejnega prehoda je sodilo devet mejnih prehodov na območju Slovenije. Razmeroma majhno število se je z razdelitvijo na cestne in železniške prehode še zmanjšalo. Nadzor na mejnih prehodih so izvajali karabinjerji, finančna straža pa jim je nudila morebitno pomoč.
Na mejnih prehodih prve kategorije ni bilo časovne omejitve prehajanja meje. <

Mejo se je lahko tako prečkalo na šestih cestnih mejnih prehodih:
– Rateče,
– Petrovo Brdo,
– Podpleče pri Cerknem,
– Žiri (Osojnica),
– Gruden (Kalce),
– Planina (glavna cesta).
Poleg omenjenih cestnih prehodov se je mejo dalo prečkati še na železnici, in sicer:
– na progi Ljubljana – Trbiž med žel. postajo Rateče in žel. postajo Bela Peč,
– na progi Jesenice – Gorica med žel. postajo Bohinjska Bistrica in žel. postajo Podbrdo,
– na progi Ljubljana – Trst med žel. postajo Rakek in žel. postajo Postojna.

Druga kategorija – mejni prehodi za gibanje v obmejnem pasu (Varchi per il movimento nella zona di frontiera)
Na mejnih prehodih druge kategorije je imelo možnost prehoda lokalno prebivalstvo, ki je imelo mejne prepustnice. Za razliko od prve kategorije tu ni bilo carinikov oz. karabinjerjev, temveč le finančniki. Pred reformo mejnih prehodov leta 1938 sta državi določili kar 32 mejnih prehodov na ozemlju današnje Slovenije in 23 mejnih prehodov na območju današnje Hrvaške. Mejni prehodi druge kategorije so obratovali med peto uro zjutraj in deveto uro zvečer (5.00–21.00), vendar so urnik prilagajali letnemu času, saj so maja in avgusta prehod odprli že ob četrti uri zjutraj, junija in julija pa ob pol štirih (3.30) zjutraj.

Imena 32 mejnih prehodov na območju Slovenije so:
– Rateče – Pri Jalnu, 2/XXI-XXII,
– Vršič, 6/XV-XVI,
– Vrh Bače, 26,
– Sorica – Petrovo Brdo, 27/XXXIX,
– Rovtar – Petrovo Brdo, 28/VI-VII,
– Podprvič, 30/LII,
– Podlanišče, 35/LX-LXI,
– Nova Oslica – Veharšče, 36/I-II,
– Laniše, 37/X,
– Žiri – Breznica, 39/VIII,
– Žirovnica, 40/XXXIV,
– Novi Svet, 44/XLV-LI
– Dolinar, 45/I-II,
– Urbanček, 43/XXXVII,
– Grčarevec, 47/III,
– Grič – Strmica, 49/XII,
– Malni, 49/XLVI-XLVII,
– Brez imena, 49/LXXXIII-CXIX,
– Unec – Postojna, 49/CLXXII-CLXXIII,
– Brez imena, 50/XXV-XXVI,
– Otoška dolina, 54/XXIII-XXIV,
– Leskova dolina, 58/CI-CII.

Tretja kategorija – mejni prehodi za lastnike zemljišč (Varchi per il movimento dei proprietari di beni a cavallo della lina di confine)
Za razliko od prvih dveh kategorij so bili mejni prehodi tretje kategorije (in vse kategorije dalje) brez zgradb in mejnih uslužbencev. Zabeleženo je bilo le, na katerem odseku meje se lahko opravi prehod, mejni nadzor pa so tu opravljale patrulje finančnikov. Mejnih prehodov tretje kategorije je bilo na ozemlju današnje Slovenije kar 148, na ozemlju današnje hrvaške pa 55.

Imena 148 odsekov mejnih prehodov tretje kategorije so:
– Kopa, 1/XX-XLVI,
– Rateče, 1/LXXV,
– Rateče, 1/XCI-XCII,
– Soriška planina, 26/XLVI,
– Porezen, 29/XXX,
– Pri štalah, 29/LXIV,
– Kumer, 30/LX,
– Pri Tušku, 31/XVI-XXII,
– Slugova dolina, 32/XXV-XXVI,
– Kovk, 32/XLIX-L,
– Robidnica, 33/XXV-XXVI,
– Robidnica, 33/XXXVIII-XXXIX,
– Peternel, 33/LXX-LXXII,
– Črniče, 33/LXXXV-LXXXVI,
– Mak, 34/II-III,
– Strum, 34/XXIX-XXX,
– Mehinovše, 34/LVIII,
– Brez imena, 34/LXIX-LXX,
– Pervene, 35,
– Vrhovec, 35/XV-XVI,
– Vrhovec, 35/XXIII-XXIV,
– Brez imena, 35/XXXII,
– Na Rupah, 36/XXXII,
– Brez imena, 36/XXXVII,
– Brez imena, 36/XLVI,
– Brez imena, 37/X-XXXIII,
– Likar – Svetlinčič, 37/LXXIII,
– Fužine – Svetlinčič, 38,
– Bezelj, 38/XIX,
– Škulj, 38/XXX,
– Žakljerič, 38/XLII,
– Brez imena, 38/LXI-LXII,
– Brez imena, 38/LXXV-LXXX,
– Brez imena, 39/LXVIII,
– Brez imena, 39/LXXXVII,
– Sovra – Dolenji Vrsnik, 40/VIII-IX,
– Sovra – Žirovnica, 40/XXXIV,
– Ravne – Rupe, 40/LIX-LX,
– Ravne – Kovk, 40/LXIX,
– Podklanec – Črna, 41/XIX,
– Podklanec – Dolenji Zavratec, 41/XLII-XLIII,
– Sopot – Zavratec, 41/XLIV,
– Lom – Zavratec, 41/LXXXIII,
– Rovte, 42/XXVIII,
– Lanevska grapa, 42/XLII, XLIII,
– Trate, 43,
– Brez imena, 43/XVIII-XIX,
– Likarjeva koča, 43/XXXVI-XXXVII,
– Cesta do Likarja, 43/XLIX-LII,
– Strnad, 43/LVIII-LIX,
– Brez imena, 43/LXXVI-LXXVII,
– Brez imena, 44/III-IV,
– Brez imena, 44/XIV,
– Brez imena, 44/XVII,
– Brez imena, 44/XXIII,
– Brez imena, 44/XXVII,
– Brez imena, 44/XLI-XLII,
– Babine Laze, 44/XLV-LI,
– Gornji Novi svet, 44/LXXI-LXXII,
– Brez imena, 44/LXXVIII-LXXXI,
– Erjavec, 45/LIV,
– Erjavec, 45/IX,
– Erjavec, 45/LXXIV-LXXV,
– Cigale, 45/LXXXVIII,
– Brez imena, 45/XCVII,
– Kalce, 46/L,
– Srnjak, 46/LXXIII,
– Klančar, 47/XXIII,
– Sv. Marija, 47/XXXII-XXXIII,
– Podgora, 47/LXV-LXVI,
– Liplje, 48/XXI-XXVII,
– Planina na Hrušici, 48/XLII,
– Sveti Duh, 48/XLIX, LII,
– Planina – Sv. Marija, 48/LXVIII-LXXIV,
– Grič, 48/LXXIX,
– Planina – Žaga, 49/XLVIII-XLIX,
– Nert, 49/LXIII,
– Brez imena, 49/LXXXIII-CXIX,
– Vhod v mlin, 49/LXXXVII-LXXXVIII,
– Brez imena, 50/XXV-XXVI,
– Brez imena, 50/LXV-LXVI,
– Rakov Škocjan, 51/VI-VII,
– Erlišče, 51/XIX,
– Brez imena, 51/XXI-XXII,
– Brez imena, 51/XL-XLI,
– Brez imena, 51/LII-LIII,
– Brez imena, 51/LXII,
– Brez imena, 51/, LXXX-LXXXI,
– Brez imena, 51/LXXXVI-LXXXVII,
– Brez imena, 52/I-II,
– Dolenja vas – Čelo, 52/XXXVIII-XXXIX,
– Brez imena, 53/XVI-XVII,
– Brez imena, 53/XXX-XXXI,
– Brez imena, 55,
– Lačnik, 55/XXVIII-XXXI,
– Lačnik, 55/XLII,
– Brez imena, 56/I-II,
– Brez imena, 56/IV-V,
– Brez imena, 56/XI,
– Brez imena, 56/XXVIII,
– Brez imena, 56, XXXV,
– Brez imena, 56/XL,
– Brez imena, 56/XLIII-XLIV,
– Brez imena, 56/XLVII,
– Bički lazi, 57/LXXVI-LXXXIX,
– Brez imena, 57/IV-LVIII,
– Kozaršče – Leskova dolina, 58/XVI-XVII,
– Kozaršče – Mašun, 57/LVII-LVIII,
– Kozaršče – Leskova dolina, 58/CI-CII,
– Brez imena, 59/LXVI-LXVII,
– Bela voda, 59/LXXXI,
– Leskova dolina – Milanov vrh, 60/XII-XIV,
– Leskova dolina – Milanov vrh, 60/XIX,
– Cifra – Paravičeva miza, 61/IX-XI,
– Cifra – Milanov vrh, 61/XXVIII,
– Čabarska polica – Milanov vrh, 62,
– Pomenjak, 63/XXXII,
– Gomance, 63/LI-LII

Peta kategorija – posebni prehodi (Varchi speciali)
Peta kategorija je bila namenjena prebivalcem mejne cone, ki so lahko preko meje prevažali vodo, pesek in kamen.

 

Šesta kategorija – sekundarni prehodi (Varchi secondari)
Ta kategorija je bila namenjena prostorsko neomejenemu prehodu zdravnikov, porodniških babic in veterinarjev v nujnih primerih, vendar le s predhodnim posvetovanjem oz. prijavi mejnim službam.

 

Podatki o kopičenju vojaštva in nadzornih služb ob meji, dajejo rapalski meji videz zaprte in neprehodne meje, čeprav so preko nje v njenem drugem desetletju obstoja dnevno nelegalno prehajale številne manjše skupine prebivalstva, ki so si z nakupi v drugi državi lajšali lastno gmotno stanje. Obstoj tako obširnega prehajanja in tihotapljenja je seveda povsem v nasprotju z mišljenjem o celo legalni neprehodnosti meje. Da je bilo prehajanje meje urejeno in omogočeno priča podatek, da je med Pečjo in Gomancami, se pravi preko Slovenskega ozemlja obstajalo skoraj dvesto mejnih prehodov I., II. in III. kategorije, katerih prostorska razporeditev se še zgosti, če izpostavimo, da jih je bila krepka večina med Petrovim Brdom in Snežnikom, se pravi na območju, ki je bilo tudi najgosteje poseljeno. Italijanska vzhodna meja oz. naša zahodna ni bila nič manj prehodna kot katerakoli druga meja zahodnoevropskih držav tistega časa, odnosi pa so bili med njimi prav tako napeti kot med Jugoslavijo in Italijo.
Statistično gledano je na območju današnjega Slovenije obstajalo šest mejnih prehodov prve kategorije oz. en mednarodni mejni prehod na 35 kilometrov meje, dvaintrideset mejnih prehodov druge kategorije oz. en mejni prehod na 6,5 kilometra meje ter 148 mejnih prehodov tretje kategorije, ki pa niso bili več zgolj točkovni, vendar jih pri statističnem izračunu predstavljamo kot take. Takšni mejni prehodi so se statistično nahajali zgolj kilometer in pol narazen! Če vse mejne prehode obravnavamo enakovredno (saj je obmejno prebivalstvo lahko prečkalo mejo na vseh kategorijah mejnega prehoda) to statistično nanese en mejni prehod na zgolj 1200 metrov meje na današnjem ozemlju Slovenije.

Turistovski promet v obmejnem pasu

Nekoliko nenavadno, vendar tako so slovenski časopisi in javnost imenovali eno izmed točk sporazuma v Nettunu. Kljub temu, da so dogovor podpisali 20. julija 1925 je bil v Uradnem listu objavljen šele v številki 74/18 19. februarja 1929 v katerem je Banska uprava v Ljubljani izdala navodila o gibanju v mejnem območju. Vsebina sporazuma je bila naknadno dopolnjena 6. junija 1929 po zasedanju jugoslovanske-italijanske komisije v Opatiji, spremembe pa so pričele veljati 15. avgusta 1930.

V Opatiji sta si državi tudi izmenjali seznam planinskih društev, katerih člani bi bili upravičeni do gibanja v mejnem pasu, izraz turistovski pa je takrat označeval (tudi) vse športne obiskovalce gora.
Uporaba nemških ledinskih imen v sporazumu je posledica odločitve komisije, da kot osnovo vzame zemljevid avstrijskega vojnega geografskga inštituta v merilu 1:75 000.

I. – Obmejni pasovi Turistovski obmejni promet se sme vršiti samo v visokih planinah. Zato je opatijska komisija odločila, da se turistovski promet dovoljuje na italijanski strani samo v obmejnem pasu severno od Porezna, na jugoslovanski strani pa severno od pota Podrošt na Podbrdo (v Julijskih Alpah op. a.). Meja italijanskega obmejnega pasu, katere turist ne sme nikakor prekoračiti, poteka: Peč (1511) — državna meja do mejnika 1/LXXV — južna meja italijanske državne šume do točke, ki je 800 m južno od Pungarta (1349) — ravna črta na zapadno mejo Belepeči — zapadna meja kraja Belapeč — pot Belapeč-Aichhelten, pot 1 km vzhodno od Aichheltena in južno za 400 m od železniške postaje Belapeč. Od te točke naravnost na Črni vrh (Kesselbuhel 1485) — k. 1343 — odtod na stezo v Plazeh (In der Lahn) — po stezi Čez Jezik (Lahnscharte 2072) — Mangartski dom — steza na Mangartsko sirarnico (Kas-Alpe) — steza čez sedlo (Mali Ozebnik 2324) med Velikim Ozebnikom (2483) in Belco (2337) na planino Trenta — izvir Soče — po poti skozi vasi Trenta in Log (vštevši tudi te vasi) — po dolini potoka Zadnjica do razpotja stez (997) na Luknjo in sedlo Dolič — steza po sedlu Dol (1632) med Kanjavcem (2568) in Ozebnikom (2084) preko k. 1632 in k. 1515 (Planina Trebiščina) — steza preko sedla med Čistim Vrhom in Lepo Špico (2398) — od tega sedla neposredno v dolino: Dol pod Plazmi, a se že po 1 km vzpne na sedlo med Kukom (2038) in k. 2135 — »Planina za Skalo« (1516 vključno) — steza proti k. 1880 do točke 1 km zapadno od te kote — sedlo med Lanževico (2003) in k. 1961 — točka na Bogatinskem potu, ki je v zapadnem pravcu oddaljena od prehoda na meji za 500 m — z mejnim grebenom paralelna, a za 300 m nižje pod grebeni tekoča črta do točke neposredno južno od Rodice (Hradica 1965) — k. 1651 — steza v vas Nemški Rovt (vas je vključena) — steza v selišče Rajtler, selišče Bonek in vas Stržišče, vključno vse te kraje — pot iz Stržišča na železniško postajo Huda Južna, vključno tudi to železniško postajo — Durnik (1151) — k. 1248 — Porezen (1632 vključno).
S tem je članom planinskih društev omogočen dohod na vrhove Julijskih Alp tudi z južne, lažje dostopne strani, dovoljeno jim je iti v dolino Trente in olajšano je posečanje planin okoli Črne Prsti. Od Bogatinskega pota do Rodice je mejni pas širok samo 300 metrov, ker turisti teh krajev ne obiskujejo mnogo, imajo pa ugodnost, da so vsaj na mejnih vrhovih varni, če imajo pri sebi opisano specialno obmejno karto.

II. – Upravičena planinska društva
V smislu člena 1. sporazuma o turistovskem prometu v obmejnih pasovih je naša vlada priobčila italijanski vladi naslednjo listo planinskih društev, katerih člani imajo pravico, da se poslužujejo ugodnosti iz sporazuma, in sicer:
1.) Savez planinskih društev v Kraljevini Jugoslaviji in vsa društva, ki so včlanjena v Savezu, to so:
a) Slovensko Planinsko Društvo v Ljubljani;
b) Hrvatsko Planinarsko Društvo v Zagrebu;
c) Srpsko Planinsko Društvo v Beogradu;
d) Planinarsko društvo »Fruška gora«;
e) Društvo planinara u Bosni i Hercegovini v Sarajevu;
f) Turistični klub »Skala«! v Ljubljani;
g) Planinarsko Društvo »Sleme« v Zagrebu.
2.) Jugoslovenski zimsko-sportni savez.

Italijanska vlada je pa priobčila naši vladi sledečo listo italijanskih planinskih društev:
1.) Italijanska federacija ekskurzionistov (Federazione Italiana Escursionisti) ;
2.) Italijanski alpinski klub (Club Alpino Italiano);
3.) Sekcija univerzitetskega kluba italijanskih alpincev (Sezione Universitaria Club Alpino Italiano — S. U. C. A. I.);
4.) Združenje Alpincev (Societa Alpina).

III. – Specialne obmejne karte
Vsak član imenovanih planinskih društev, ki hoče obiskati gore v sosednjem obmejnem pasu, mora imeti za izkaz takozvano »Specialno obmejno karto«. Ta dokument se izdaja po predpisanem obrazcu v obliki knjižice, koje besedilo je izdelano v našem in italijanskem jeziku. Specialne obmejne karte izdajajo sreska načestva, sreske izpostave, uprave policije in predstojništva mestnih policij, v ćigar območju ima planinsko društvo svoj sedež. Za Dravsko banovino je torej v prvi vrsti pristojna uprava policije v Ljubljani, potem pa tudi vsa imenovana oblastva, kjer imajo sedež podružnice Slovenskega Planinskega Društva ali krajevne organizacije drugih prej navedenih naših planinskih in zimskosportnih organizacij. Specialne obmejne karte se po členu 1. sporazuma (glej prehajanje meje op. a.) izdajajo na zahtevo prizadetih društev. Kdor hoče torej dobiti ta dokument, naj se obrne na planinsko društvo, čigar član je, in planinsko društvo vloži potem zanj prošnjo pri pristojnem oblastvu. Slovensko Planinsko Društvo, Osrednji Odbor v Ljubljani, ima v zalogi obrazec, s katerim edino naj se prošnje vlagajo. Planinskim društvom se priporoča, da prošnje po možnosti vlagajo skupno v večjih partijah. Prošnje in specialne obmejne karte so oproščene taks, plačati pa je treba formular (knjižico) po ceni 5 Din. Potem, ko je oblastvo izdalo specialno obmejno karto, jo pošlje radi vidiranja s posredovanjem italijanskih obmejnih oblastev pristojni kvesturi, in sicer: za odsek od Peči do v Koncu Špice kvesturi v Vidmu, za ostali mejni odsek pa kvesturi v Gorici, da jih slednja oblastva vidirajo.
Prosilec mora vedno navesti, za kateri del meje želi dobiti specialno obmejno karto. V slučaju, da jo hoče dobiti samo za območje obeh imenovanovih kvestur, mora biti dokument od obeh vidiran. Obe vladi sta se zavezali, da bosta vidirali specialne obmejne karte vsaj v roku dveh mesecev ali jih v neugodnem primeru v istem roku vrnile nevidirane.
Specialna karta velja samo za eno leto. Vsako leto mora biti obnovljena in opremljena z novo fotografijo. Obnova se izvrši na sledeči način: Vsaj dva meseca prej, nego izgubi karta veljavnost , mora član planinskega društva potom svojega društva prositi za novo karto, obdrži pa staro. Ko dobi novo karto, izroči staro potom svojega društva oblastvu, ki karte izdaja, da jo oblastvo uniči. Če v dveh mesecih ne dobi vidirane nove karte, sme uporabljati še staro, s potrdilom oblastva, da sta potekla že dva meseca, odkar je bila karta poslana v vidiranje, ne da bi dospela rešitev.

IV. – Gibanje turistov v obmejnih pasovih.
Specialne obmejne karte dajejo pravico potovati v mejah obmejnega pasu druge države in se tam muditi pri enem obisku največ štiri zaporedne dni. Turist sme prekoračiti mejo ali po stezah in potih, a tudi izven poti in stez. Železniške postaje, ki so v obmejnih pasovih, smejo turisti uporabljati tako za odhod kakor tudi za povratek. Železniške postaje izven obmejnih pasov pa se ne smejo uporabljati niti za odhod v planine, niti za povratek. Naši turisti imajo torej na razpolago samo železniške postaje Podbrdo, Huda Južna in Belopeški kolodvor, italijanski pa postaje Bohinjska Bistrica, Kranjska Gora in Rateče. V vsakem slučaju, ko turist pristopi v obmejni pas druge države, se mora javiti obmejni straži ali organom javne varnosti na železniški postaji, s katere odhaja, da mu na specialni obmejni karti vpiše dan odhoda. Enako se mora javiti pri povratku iz tujega obmejnega pasu, da se mu na karto vpiše dan povratka. Kdor ne bi tega izpolnil, se bo smatral, kakor da je brez dokumenta. Odvzela se mu bo specialna obmejna karta in z njim se bo postopalo, kakor da je neupravičeno prekoračil mejo. Ni pa predpisano, da bi se turist pri odhodu iz obmejnega pasu moral javiti pri isti straži, kjer je mejo prekoračil. Tako se na primer naš turist more javiti, ko gre v italijanski obmejni pas, italijanski obmejni straži na Vršiču, pri povratku pa italijanski straži na Luknji. V členu 5. sporazuma je predpisano, kaj sme nositi turist pri sebi. Komisija v Opatiji je poleg tega odločila, da sme turist v obmejnem pasu druge države nositi tudi zemljevide, fotografske aparate, turistovsko opremo in potrebna oblačila (ogrinjala). Ne sme pa nositi orožja in ne sme delati skic. Kakor že omenjeno, je dovoljeno samo tridnevno neprekinjeno bivanje v obmejnem pasu druge države. Daljše bivanje se dopušča samo v slučajih višje sile (bolezen, vremenske neprilike). Taka okoliščina se pa mora ugotoviti v turistovsko organiziranih zavetiščih (planinskih kočah in domovih) ali po pristojnem oblastvu. V slučaju, da turist sicer želi ostati v obmejnem pasu druge države dalje nego tri dni, mora že vnaprej dobiti dovoljenje in vizum istih oblastev, ki so pristojna, da izdajajo in vidirajo specialne obmejne karte.

V. – Izleti v skupinah nad deset oseb.
4. Člen sporazuma ima posebne predpise za slučaj, da se prirede organizirani izleti v skupinah nad deset oseb. Vsak udeleženec mora imeti svojo specialno obmejno karto. Skupina mora imeti odgovornega voditelja. Skupni izlet se mora javiti obmejnemu oblastvu, kjer je sedež dotičnega društva, odgovorni voditelj pa mora vsaj tri dni pred izletom obvestiti s priporočenim pismom tudi najbližnje obmejno oblastvo države, na katere ozemlje naj se priredi izlet.
Ako se tak izlet priredi z naše strani, je o izletu treba obvestiti sresko načelstvo v Radovljici (za odsek od Peči do Možica) ali sresko izpostavo v Škofji Loki (za odsek od Možica do Podrošta). Voditelj izleta mora poleg tega v prej omenjenem tridnevnem roku obvestiti:
a) za odsek od Peči do v Koncu Špice: Obmejni urad javne varnosti v Trbižu (L’Ufficio P. S. Confine Valico Tarvisio);
b) za odsek od Konca Špice do Vogla: Urad javne varnosti v Tolminu (L’ Ufficio P. S. di Tolmino);
c) za odsek od Vogla do Porezna: Obmejni urad javne varnosti v Podbrdu (L’Ufficio P. S. Confine Piedicolle).

Potek rapalske meje

Poenostavljeno lahko območje mejišča razdelimo na tri enote – Julijske Alpe, predalpsko hribovje in dinarsko kraški svet. Pri tovrstni delitvi je potrebno izpostaviti trditev, da je osrednji del rapalske meje pri Postojnskih vratih zajemal najbolj uravnan del meje. Delitev na tri območja sovpada tudi z italijanskim dojemanjem poteka rapalske meje, ki so jo delili na severni, osrednji in južni del oziroma na podlagi pokrovnosti tal na neporaščen gorski, mešani in gozdnat odsek. Rečna mreža Julijske krajine je s tem v celoti zajemala porečje rek Soče, Bače, Idrijce in Vipave. Če poizkusimo območje rapalskega mejišča predstaviti tudi preko upravne razdelitve Slovenije je najbolje uporabiti občinski nivo. Danes je na obeh straneh nekdanje državne meje šestnajst slovenskih občin, in sicer: nekdanje italijanske občine Bovec, Kobarid, Tolmin, Cerkno, Idrija, Postojna, Pivka in Iliriska Bistrica ter nekdanje jugoslovanske občine Kranjska Gora, Bohinj, Železniki, Gorenja vas – Poljane, Žiri, Logatec, Cerknica in Loška dolina. Vsem nekdanjim jugoslovanskim občinam, razen Kranjski Gori in Bohinju je skupno, da so poselitvena jedra in občinska središča imele v Jugoslaviji, obrobje pa se je nahajalo v Italiji. Današnje občinske meje se z rapalsko mejo enačijo le na območju med Pečjo in Črno Prstjo, južneje pa so občinske meje vrnjene ali na stanje pred razpadom Avstro-Ogrske ali pa so bile začrtane drugače. Danes se nekdanja rapalska meja nahaja v treh državah, in sicer odsek pri Ratečah, kjer še vedno poteka državna meja, v Sloveniji in na Hrvaškem. Podatek o dolžini nekdanje mejne črte na območju današnje Slovenije smo dobili preko georeferenciranja zemljevidov rapalske meje v merilu 1:5000 in izdelave novega vektorskega sloja mejne črte, ki je osnovan na zračni razdalji med posameznimi mejniki ter tako pridobili podatek o skupni dolžini 210 kilometrov.

Severni del predstavlja najvišje ležeče območje rapalske meje. Prične se na vrhu Peči (1508 m), kjer je še danes tromeja Avstrije, Italije in Slovenije, ter se od tam spusti proti naselju Rateče. Dno Zgornjesavske doline doseže pri današnjem mejnem prehodu. Morfološko gledano bi morala celotna Zgornjesavska dolina pripasti Jugoslaviji, saj je jadranska razvodnica tik nad vzhodnim robom naselja Bela Peč/Weissenfels v Italiji. Omenjeno naselje ima danes, kljub prvotnemu slovenskemu imenu, ime Fužine, ki je nastalo kot prevod italijanskega imena Fusine in Valromana. Zaradi relativne ozkosti Zgornjesavske doline jo meja kmalu zapusti in se dviguje preko grebena Ponc do V koncu špice (2351 m). Opisan odsek od Peči do V koncu Špice še danes obstaja kot državna meja in je reliktni ostanek rapalske pogodbe iz leta 1920. Danes državna meja poteka zahodno proti Mangartu, rapalska meja pa se je nadaljevala proti jugu preko Kotovega sedla (2134 m) do Jalovca (2645 m) in od tam do Male Mojstrovke (2333 m) ter do prelaza Vršič (1611 m). Danes edina cesta, ki povezuje gorenjsko z Bovško kotlino, je tako postala mejno območje. Od Vršiča dalje je meja potekala preko Prisojnika (2547 m) in zgornjega roba Kriške stene tako, da je Razor (2601 m) v celoti pripadel Italiji. Meja se je nato preko Bovškega Gamsovca (2391 m) spustila na že takrat pomemben planinski prehod Luknja (1756 m) ter se od tam dvignila proti najvišji točki Triglavu (2864 m). Ker so danes veljavno višino Triglava izmerili šele po drugi svetovni vojni, je v času rapalske meje najvišja točka 2863 m. Meja se je s Triglava spustila proti Šmarjetni glavi (2355 m) in sedlu Dolič (2164 m), kjer se je zopet vzpela na Kanjavec (2569 m) in se preko čela Doline sedmerih jezer povzpela na dolg greben Lepošpičja. Tu je neposredno vplivala na naš edini narodni park, ki je s tem v svojem severnem delu mejil na Kraljevino Italijo. Dve najvišji jezeri (Jezero pod Vodnikovim Vršacem in Mlaka v Laštah) sta bili zato izvzeti iz prvotnega območja Triglavskega narodnega parka, saj sta se nahajali v Italiji. Pomenljivo je tudi italijansko poimenovanje najvišjega jezera, Lago Zero, ki je nekakšna protiutež slovenskemu pojmovanju doline Zajezeram kot Dolina sedmerih jezer. Greben Lepošpičja je meja zapustila na vrhu Travnika (2258 m) in se preko Velikih vrat (1924 m) vzpela na Kal (2001 m).

Velika vrata so prvi izmed številnih prehodov preko osrednjega loka Julijskih Alp, meja pa je tu presekala pašne povezave med Zgornjim Posočjem in njihovimi najbolj oddaljenimi planinami. Tako Melik kot Tuma opisujeta, da bohinjski pastirji, ki so tu pasli po letu 1920, ne poznajo ledinskih imen, saj so bile to prej trentarske, soške ali tolminske planine. Za Bogatinskim sedlom (1803 m) se meja obrne proti vzhodu in preko Velikega Bogatina (2005 m), Tolminskega Kuka (2086 m), Vogla (1923 m), Rodice (1964 m) in Črne prsti (1844 m) povsem sledi grebenu oz. razvodnici. Šele v povsem skrajnem delu severnega odseka se meja zopet prevesi na gorenjsko oz. kranjsko stran, saj nad Soriško planino poteka preko Šavnika (1576 m), Čevžla (1536 m) in Dravha (1548 m). Po danes veljavnih naravnogeografskih členitvah Slovenije umeščamo to območje preučevanja v alpske pokrajine oz. v Karavanke in Julijske Alpe (Ogrin, Plut, 2009). Rapalska meja seveda deli tudi to območje. Ravno zato je potrebno omeniti tudi regionalizacijo Slovenije po sonaravnih kriterijih, ki jo je leta 1999 izdelal Dušan Plut. Mezoregija Zgornje Posočje in Idrijsko-Cerkljanska mezoregija na svojem vzhodnem robu sovpadata s potekom rapalske meje. Zgornje Posočje je kljub perifernosti takrat doživljalo manjši gospodarski zagon. Les in preostali gradbeni material so italijanske mejne službe v glavnem kupovale v Julijski krajini, podjetje Salonit Anhovo pa je kmalu po ustanovitvi postalo eno izmed pomembnejših italijanskih obratov. Sprva obnova, nato pa obsežne širitve cest in cestnega omrežja so lokalnemu prebivalstvu posredno ali neposredno zagotavljale finančni dohodek. Vse današnje ceste do gorskih naselij v Zgornjem Posočju in predvsem na Tolminskem so bile zgrajene v medvojnem obdobju in so še danes pomemben dejavnik pri ohranjanju poselitve ter kulturne krajine. Razširjeno cestno omrežje je pripomoglo tudi k večjemu izkoriščanju gozdov v višjih legah, številne planine pa so takrat dobile široke poti, če ne že ceste. Nasploh lahko to območje najbolje opišemo tako, da je meja potekala visoko po vrhovih, nižje ob njih ter v dolinah pa so še danes ohranjeni številni ostanki rapalske meje. Italijanska klasifikacija pokrovnosti tal še danes v večji meri ostaja enaka. Območje poteka meje je zaradi velikih nadmorskih višin nad gozdno mejo, zaradi opustitve paše drobnice pa ga na pobočjih zarašča ruševje.

Osrednji del sprva zaznamuje hribovitost Cerkljanskega, Idrijskega in deloma Škofjeloškega hribovja, nato pa zakraselost Hotenjskega ravnika in Hrušice. Meja se z že omenjenega Dravha strmo spusti do prelaza Petrovo Brdo (797 m), kjer dokončno zapusti Julijske Alpe in se strmo dviguje na Hoč (1514 m), vse do vzhodnih pobočij Porezna (1630 m), ki je pripadel Italiji. S Petrovim Brdom se po Zgornjesavski dolini zopet prične poseljeno območje, ki ga je rapalska meja razdelila na dva dela. Od Porezna dalje je strogo sledenje razvodnici čedalje manj opazno, čeprav le-ta še vedno narekuje potek meje. Politična in diplomatska premoč Italije prideta tu najbolj do izraza, saj meja skoraj v celoti poteka tik pod razvodnico v škodo Jugoslaviji. Pomembni prelazi in vrhovi so tako ostali v rokah Italije. S tem je seveda meja posegla tudi v obstoječo občinsko oz. deželno ureditev, saj je manjše dele občin, ki so pripadle Jugoslaviji, pripojila k sebi. Od Porezna proti Blegošu (1562 m) je meja potekala čez Črni vrh (1288 m) in se pri današnji Koči na Blegošu usmerila nazaj proti jugozahodu. Tu je potekala med Robidnico in Leskovico ter pri zaselku Joškovec prečkala potok Podplečica. Od tu se je povzpela proti Vrhovčevemu griču (1048 m) in v bližini zaselka Trah prečkala potok Podjelovščica. Meja je nato zaobjela Sovodenj, ki je ostal Jugoslaviji, in se pod Kanalskim vrhom usmerila proti Sivki (1008 m). S tem so vsi trije prelazi – Podpleče, Podlanišče (Kladje) in Kanalski vrh – pripadli Italiji. Pri Sivki je meja zopet obrnila smer, tokrat proti jugovzhodu, in je tej smeri sledila vse do Medvedjega Brda (814 m) nad Godovičem. Tako kot pri Sovodnju je tudi tu meja pravokotno sekala doline potokov proti Žirem in se vmes vzpenjala na vrhove. S tem se je nadaljeval trend italijanskega pridobivanja prelazov proti Idriji. Tu je rapalska meja prešla staro deželno mejo in vse do današnje slovensko-hrvaške meje potekala po ozemlju Kranjske. Od Medvedjega Brda se je meja spustila proti Žejni dolini in zaobšla Hotedršico, ki je s tem postala jugoslovansko obmejno naselje. Meja je od nje proti Kalcam bolj kot ne sledila južni strani glavne ceste ter med Kalcami in zaselkom Gruden prečkala cesto Kalce–Hrušica. Od tu dalje je zopet sledila glavni cesti proti Grčarevcu ter se počasi vzpenjala pod Mesarjev vrh (796 m). Od tam je po plastnicah potekala proti južnim pobočjem Grmade in se spustila proti Planini.

Pri predelu Grič je razdelila sedaj zopet enotno naselje in se ob južnem robu Planinskega polja približala graščini Hošperk. Na potek meje je tu po pričevanju prebivalcev vplival lastnik gradu, ki je želel čim več svoje posesti priključiti Italiji. Meja se je ob makadamski cesti dvigovala pod Stari grad (703 m) in jo prečkala za Cerovico (629 m). Od tu je šla na Stražnik (646 m) ter v skoraj ravni črti na Veliki Javornik (1269 m). Z vrhom Velikega Javornika, ki dominira nad Postojnskimi vrati, zaključujem osrednji del, saj od tu dalje meja poteka preko obsežnih gozdnatih površin Javornikov in Snežnika ter se ponovno prične neposeljeno območje. Osrednji del območja preučevanja tako zaobjema najbolj poseljeno območje rapalske meje, ki je tu izjemno posegla v socialne in ekonomske vezi prebivalstva. Za razliko od mejnih grebenov Julijskih Alp je tu meja ponekod potekala med posameznimi kmetijami ali pa tudi preko vasi. Zaradi tega ni presenetljivo, da je največ zgodb o mejnih pripetljajih in življenju ob meji ohranjenih ravno na tem območju. Za razliko od severnega odseka, kjer so v demografskih skromnih poselitvenih centrih Zgornjega Posočja zgradili le vojašnice, je v osrednjem delu potekalo tudi aktivnejše priseljevanje civilnega italijanskega prebivalstva. V neposrednem zaledju rapalske meje so se tako povečali Podbrdo, Cerkno, Idrija in Postojna, ki so dobili številčno italijansko vojaško, polvojaško in civilno administrativno osebje. Sploh Podbrdo je zaradi svoje predvojne majhnosti doživelo izjemno povečanje prebivalstva – v letih pred drugo svetovno vojno je bilo v njem in neposredni okolici nameščenih nekaj tisoč uslužbencev različnih služb in vojakov, danes pa ima naselje 642 prebivalcev. Podobno se je zgodilo tudi Idriji, ki je bila do priključitve Italiji drugo največje mesto Kranjske. Italijani so nad njo zgradili eno izmed največjih vojaških zgradb Julijske krajine in zgolj v njej namestili tri tisoč vojakov, ki so bili v glavnem naborniki. Z izseljevanjem Slovencev je sočasno potekalo tudi priseljevanje Italijanov. Le-te so Italijani sami delili na Italijane iz »stare Italije« in Italijane z ozemlja razpadle Avstro-Ogrske. Slednji so v naselja tik ob rapalski meji v glavnem prihajali iz Gorice in Trsta. Zaradi poitalijančevanja je Italija tik ob mejo najraje naseljevala Italijane iz kraljevine, ki niso poznali predvojnih razmer na območju Julijske krajine. Zaradi načrtnega premeščanja pripadnikov državnih služb in vojske je bilo ob rapalski meji največ Italijanov s Sicilije, s Sardinije in nasploh z južnega dela Apeninskega polotoka.

Južni del območja preučevanja še danes predstavlja eno izmed največjih sklenjenih gozdnih površin v Sloveniji. Sestavljata ga dve dinarsko kraški hribovji, in sicer dolg greben Javornikov ter Snežnik, ki se v svojem vzhodnem in jugovzhodnem delu dotika Gorskega Kotarja. Na tem območju ni naselij, saj so le-ta na obeh straneh meje postavljena na Cerkniškem polju, v Loški dolini, ob reki Pivki ali v dolini reke. Obširni bukovi gozdovi so osnova lesne industrije, ki tu kljub razmejitvi ni zamrla. Ravno nasprotno – na železniški postaji Rakek so dnevno odpravili dva vagona desk v Italijo. Zaradi sklenjenosti in debelejše prsti je poselitev skoncentrirana na že omenjenih podoljih in ravnikih, kjer so dobri pogoji za živinorejo. Pomanjkanje konjev in goveda v Julijski krajini in v Italiji je bilo povod za obsežno tihotapljenje živine preko javorniških in snežniških gozdov. Zaslužek in vložek sta bila velika, zato se je tu zgodilo precej oboroženih incidentov med tihotapci in obmejnimi službami obeh držav. Kljub videzu živahnega prekomejnega prometa je potrebno poudariti, da je območje zaradi kraškosti z vojaškega vidika bolj kot ne neprehodno, kar pa seveda ne moremo trditi za cestno omrežje, ki je bilo tu prav tako razvejano kot v osrednjem delu in je predstavljalo veliko težavo za finančno stražo in mejno milico, ki sta bili glavni protagonist pri varovanju in nadzoru meje. Tako kot v Julijskih Alpah so se obmejne službe osredotočile na mejne ceste in lažje prehode. Obsežen, a prekinjen, nebranjen pas meje pa je italijanska vojska pričela sistematično povezovati v sistem poljskih jarkov in topniških položajev že pred letom 1930.

Pri tem so zgradili številne nove ceste, zato daje cestno omrežje Javornikov vtis kaotičnosti, saj predvojne ceste vodijo v smeri vzhod-zahod, medvojne sever-jug, po drugi svetovni vojni pa so gozdarji zgradili še povezovalne odseke med njimi. Meja se seveda ni ozirala na kraškost terena in je v glavnem potekala v ravnih linijah med posameznimi vrhovi. Od Velikega Javornika je šla na Debeli vrh (1267 m), Suhi vrh (988 m) in prečkala križišče severno od Sovinščka (872 m). Od tu je potekala dalje po dolgem hrbtu Kozlovke, Lačnika (1103 m), Škodovnika (1260 m), Bičke gore (1236 m) do kote 950 m zahodno od Bičkih lazov in po vzhodnem robu Leskove doline do kote 866 m severno od Velikega Vavkovca. Od tu dalje je meja potekala na obeh straneh današnje državne meje med Hrvaško in Slovenijo in je imela povsem južno smer. Meja je tako prečkala Praprotno drago, Paravičevo mizo, Jelenjo drago, Čabransko polico in se pri Črnem vrhu (1121 m) južno od Gomanc usmerila proti vzhodu. S tem je tudi dokončno zapustila današnje ozemlje Slovenije.

Close Menu